NAJ TREKI V NEPALU- in nekaj vrhov vmes

Treking Kangčendzenga, jesen 2020, trek pod tretjo najvišjo goro v odmaknjenem vzhodnem Nepalu…več o tem

Mera Peak, 6.451m – mala ekspedicija 2020 ali prvi koraki v himalajsko visokogorje… več o tem

TREKING – NASPLOH IN VOBČE

Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželjenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, kjer polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele.

Proti Everestu.

Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…

Treki se radi zadržujejo okoli najvišjih vrhov, zato ni čudno, da ima vsak mogočen vrh vsaj en trek, ki je ponavadi namenjen v bazni tabor ali okoli gore. Tako si naj nepalske treke delijo Everest, Anapurna, Manaslu, in Kangčendzenga. Svojega imata tudi Daulaghiri in Makalu,, medtem ko Čo Oju in Lhotse itak sodita v Everestovo območje tako da jima je prostora za samostojne treke zmanjkalo.

Everest, Nuptse, Lhotse

IN ZDAJ K STVARI – OBMOČJE EVEREST za resne trekerje

Treking pod Everest je klasika in doslej še nikogar ni razočaral. Resda ima precej obiska, a z ovinkom ali dvema se je mogoče gneči izogniti, pridobimo pa kar nekaj prelestnih pokrajin in veličastnih razgledov. Saj ko smo že tu, je jako nesmiselno kar oddrveti do baznega tabora in nazaj po najbolj obljudeni poti. Na voljo sta dve varianti. Ovinek čez Gokijska jezera ponudi niz jezerc ob stranski moreni največjega nepalskega ledenika, enega najmogočnejših himalajskih razgledov z Gokijo Rija, rahlo metafizično hojo preko ledenika Ngozumpa pod strumnimi pleči  Čo Oja in epsko prečenje prelaza Čo la. Druga varianta – treking Treh prelazov Khumbuja naštetemu  dodaja še dva prelaza: Renjo la in Kongma la. Tako obredemo vse doline Khumbuja, šerpovske pokrajine pod Everestom in jih sestavimo v resno trekinško turo.

Značilnosti: Trek ni šala, sploh če se lotimo npr. Treh prelazov. Zaradi dolgega bivanja na višini je dobra aklimatizacija nujna. Trije prelazi nam vzamejo 16 dni. Za razliko od Anapurn ali Manasluja, kjer je treba prečkati le en prelaz, se tu vzponi krepko nad 5.000 kar vrstijo zato je motivacija in volja še pomembnejša kot dobra kondicija.

Ama Dablam

TREKINŠKI VRHOVI – Mera, Island Peak…

V Nepalu je za vsak vzpon na vrh (nad 5.800m) potrebno dovoljenje, ki za seboj potegne pestro birokracijo. Trekinški vrhovi (trekking peaks) je oznaka za 28 vrhov, za katere je procedura poenostavljena (kar pa še ne pomeni, da je ni). Zato je vzpon nanje cenejši, nikakor pa to ne pomeni, da je pod do vrha posejana z lodži in enostavna kot npr. na Kala Patar ali Gokijo Ri. Mednje sodi denimo tudi Cholatse, ki je tudi za resne alpiniste konkreten zalogaj.

Najbolj priljubljeni trekinški vrhovi so Island Peak, 6.173m, Lobuche East, 6.205m in Mera Peak, 6.476m. Prva dva, ker sta praktično na trasi treka pod Everest, Mera Peak pa, ker je najvišja a tehnično nezahtevna, vzpon na vrh pa predstavlja pravo malo ekspedicijo v odmaknjen in malo obiskan predel Himalaje.

Vzponi na priljubljene trekinške vrhove so zastavljeni tako, da se jih lahko udeležijo tudi tehnično neuki gorniki. Vodijo jih t.im. climbing Šerpe kar bi se po naše reklo gorski vodniki. Vzpon poteka bodisi v ledeniški navezi ali po fiksnih vrveh. Pred vzponom vodniki organizirajo šnelkurz, kjer se udeleženci naučijo pripeti dereze, držati cepin, žimarjenja in spuščanja po vrvi.

OBMOČJE ANAPURN – za vsakogar nekaj

Okoli Anapurn

Navzgor po dolini reke Marsijandi, preko prelaza Thorong la in navzdol skozi dolino Kali Gandaki – pri čemer se na naši levi vseskozi dvigujejo velikani pogorja Anapurn – to bi bil kratek geografski opis slovitega treka okoli Anapurn. Z zaključkom v Anapurninem svetišču na jugu je vse skupaj naneslo dobre tri tedne hoje. Nekdanja trekinška klasika je z izgradnjo ceste dobila nove razsežnosti. Ostaja nam več časa za raziskovanje mogočne visokogorske pokrajine, kjer kraljuje jezero Tiličo, ograjeno z ledeniki Velike bariere. Prehod čez prelaz Thorung la je še vedno veličasten kot nekoč. Pripelje nas v povsem novo pokrajino severno od Himalaje, kjer vertikalen gorski svet prehaja v visokogorsko puščavo Mustanga in tibetanske planote. Če so ceste povozile nekoč epski treking, pa nam zdaj omogočajo bolj izčrpno uživanje tam, kjer se goram najbolj približamo. Vzpon na ledeniško jezero nad Brago je optimalen enodneven izlet, tako zaradi razgledov kot aklimatizacije. Pot na Tiličo je nekoč bolj ali manj samevala, saj je bil Anapurnin krog že tako razsipen s časom. Zdaj je obisk visokogorskega jezera na višini 5.000 metrov eden od vrhuncev treka.

Značilnosti: Univerzalen trek, ki lahko navduši vsakogar. Manj spanja na višini kot pri Everestu ga naredi nekoliko lažjega. Primeren je predvsem za tiste, ki želijo preskočiti nižave in se nemudoma znajti sredi visokogorja.

Anapurni II in IV.

Naar Phu

Ovinek za trekinške sladokusce, ki imajo dovolj časa: iz doline reke Marsijandi se odcepimo proti severu proti tibetanski meji. Območje je odprto šele od leta 2003 in zahteva posebno dovoljenje, a se splača. Naar in Phu sta izolirani vasici sredi osupljive pokrajine, ki sta v izolaciji ohranili svoj tibetanski značaj. Še posebej ko prikolovratimo do Phuja, ki se kot utrdba niza navkreber, je občutek odmaknjenosti popoln. Pred nami so le še ledeniki, visoke gore in neprehodna meja. Pot lepo zaokrožimo preko prelaza Kang la. Pot čez prelaz je dolga in tik pod vrhom je pobočje neprijetno strmo, sploh če je pod snegom. Spust nas pripelje v slikovito vasico Ngawal pod pogorjem Čulujev nad dolino Marsijandija. Tu smo zopet na poti okoli Anapurn. Ovinek nam vzame slab teden, enodnevni postanek v Phuju je obvezen, dodaten dan za pohod v okolico ni odveč.

Okoli Anapurn – proti Thorong la.

Anapurnino svetišče, Mardi Himal, greben Kopre

Na južni strani pogorja bazni tabor pod južno steno Anapurne kar se obiska tiče konkurira Everestu. Zato se na obodu Anapurninega amfiteatra odpirajo nove poti. Na vzhodu lahko sledimo grebenu Mardi Himala in se od blizu zazremo v obličje gore Mačapučare. Na zahodnem loku pa greben Kopre ponuja bližnji stik z Anapurninim pogorjem, medtem ko se na drugi strani doline reke Kali Gandaki košati osameli Daulagiri.

Značilnosti: Treki na juži strani Anapurninega pogorja veljajo za lažje, predvsem zaradi hitrega dostopa, manjše višine, številnih lodžev, ki omogočajo krajše etape in možnosti za krajše trekinge. Seveda pa se lahko tudi tu dodobra nahodimo. Najboljši čas obiska je zgodnja pomlad, ko hodimo skozi gozdove cvetočega rododendrona.

Daulaghiri nad grebenom Kopre.

KANGČENDZENGA, MANASLU, MUSTANG – za sladokusce

KANGČENDZENGA

Tretja najvišja gora sveta  je znatno odmaknjena od obeh osrednjih pletežev nepalskih osemtisočakov. Obširen gorski svet na tromeji med Tibetom, Sikimom in Nepalom še vedno živi v prometni izolaciji in kdor si želi stran od proslulih turističnih atrakcij, je na pravi poti. Obenem je to tudi območje Nepala, kjer se je pisala zgodovina slovenskega himalajizma, od Kangbačena, Jalung Kanga, Kangčendzenge, Džanuja do Janaka… Obisk severnega in južnega baznega tabora je še vedno epsko dejanje, ki vzame več časa kot ga je povprečnemu obiskovalcu Nepala na voljo. Lodžev je zraslo ravno prav, da v odmaknjeni vzhodni Nepal ni treba več vlačiti šotorov.

Značilnosti: Treking za tiste, ki pogrešajo pionirske čase nepalskih potepanj po krajih, kjer še niso vseh svojih moči usmerili v razvajanje turistov, kjer steze bolj služijo lokalcem kot popotnikom.  

Pod Kangčendzengo

OKOLI MANASLUJA

Treking, ki ponuja sprehod skozi niz vegetacijskih pasov – od subtropov do ledeniškega sveta osemtisočakov. Skladno jih spremljajo spremembe v načinu življenja različnih ljudstev, ki naseljujejo himalajske doline. Počasno nabiranje višine nam daje dovolj časa tako za aklimatizacijo, kot tudi za uvid v tradicionalno življenje v skrajnih pogojih. Pot sledi dolini reke Buri Gandaki, ki skrbi, da se pokrajina vseskozi spreminja – od ozkih kataraktov, kanjonov do prodnatih širjav. Tehnično nezahteven prelaz Larkja la, ki omogoča krožno pot okoli osemtisočaka Manaslu, nas vabi v čarobno gorsko pokrajino. Tam bo večino časa nad nami bedelo božanstvo Pungyen kot domačini imenujejo Manaslu.  Čeprav vzpon na prelaz ni težak, pa ga pogosto obletava slabo vreme. Začetek spusta je pogosto snežen in dovolj strm, da brez malih derezic nevarno drsi. Predvsem pa je dolg in zato je užitek ob prihodu do udobja lodžem Bimthanga toliko večji.

Manaslu nad vasico Lho

Zančilnosti: Manaslu naj bi nadomestil trek okoli Anapurn, potem ko je hojo iz subtropskih nižav v himalajske višine povozila cesta. Vsekakor je počasno nabiranje višine in spreminjajoča se okolica imenitna prilika, da na lastni koži izkusimo razsežnosti Himalaje in spoznamo njeno raznolikost. Odmaknjene vasi v vznožju Manasluja kažejo osupljivo trdoživost pri oklepanju tradicionalnega načina življenja. Ker sodi območje Manasluja med »restricted areas« za katere potrebujemo dovoljenje, ne bo še tako kmalu podleglo množičnemu turizmu.

Na Larkya la.
Erodirani stolpi Mustanga

GORNJI MUSTANG

Gornji Mustang, nekdanje samostojno kraljestvo, sodi že na tibetansko planoto. Tu izvira reka Kali Gandaki, ki teče nato proti jugu med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno. Prebivalci Mustanga, Lope, so tibetanskega izvora in še vedno živijo v precejšnji izolaciji, bližje Tibetu kot Nepalu. Turisti so redki, saj dovoljenje za desetdnevni obisk stane 500 dolarjev. Cena je visoka, a se splača. Mustang je majhen, a pokrajina je izjemno slikovita, vsak dan nam ponuja nova presenečenja: od ozkih kanjonov, razglednih grebenov, divjih prelazov do umetelnih stolpov, kot z ravnilom odrezanih planot, raznobarvnih slojev, živordečih ostenij in slikovitih vasic. Prestolnica Lo Mathang je še vedno obdana z obzidjem, ki med ostalim skriva kraljevo palačo, ožine med hišami ne dopuščajo motornega prometa in vsako jutro Lope iz mesta zaženejo svoje črede ovc in konj na pašo. Nikakor ne velja izpustiti vzhodnega Mustanga, še redkeje naseljenega. Resda so etape med vasmi dolge in prelazi vmes visoki, popoldanski veter pa vztrajno močan. A občutek skrajne odmaknjenosti, ki prežema to transhimalajsko divjino, je danes tako redka dobrina, da nas v hipu vsrka vase.

Visokogorska puščava Zgornjega Mustanga.

Značilnosti: Mustang je poslastica za trekinške sladokusce. Malokdo ga pozna, a med poznavalci Nepala kotira visoko. Kdor ne mara turistične gneče, se mora le izogniti spomladanskemu festivalu Tiji, in bo imel ves Mustang le zase.

Gornji Mustang – severno od Himalaje.

GORI, DOLI, NAOKOLI ANAPURNE pomlad 2018

Potem ko sem obupal nad cesto, ki je zarezala v doline reke Marsijangdi in legendarni treking okoli Anapurn zaprašila in zakadila s prometom, sem po petih letih rednih obiskov leta 2008 tem prelestnim krajem vzel slovo.

IMG_4231-01

Deset let kasneje je Luka prešinila dobra ideja: izkoristimo cesto in se osredotočimo na gorski svet okoli Mananga. V prejšnjih časih je bilo treba iz vročih subtropskih nižav obresti vse vasi v dolini, preden si se lahko zazrl v obličje Anapurninega obzidja, in tako ni ostalo dosti časa za vsa razkošja, ki jih ponuja gorski svet med Anapurno II in Veliko bariero. Saj je bilo treba še čez Thorong la in do Jomsona. Zdaj uvodna vročina, palme in riževe terase odpadejo, nadomestijo pa jih ledeniška jezera Kičo in Tiličo, romanje v vznožje Velike bariere in Tiličo Peaka in sploh dobi tako vse skupaj bolj visokogorski značaj, aklimatizacija bo boljša in Thorong pa bo padel kot pokošen. Letos spomladi smo torej preizkusili ta itinerarij in sploh ni izpadel slabo. V letošnji jeseni vse skupaj ponovimo!

20180503142505

S hojo smo pričeli v Čameju in tako hitro vstopili v Nyiešang, dolino zgornjega toka reke Marsijangdi, ki jo na jugu varuje neprebojni zid Anapurn. Med drugim tudi pred slabim vremenom, zato smo pričakovali, da bo naše bivanje pod Anapurnami obdarjeno z jasnim nebom. Nismo se smotili.

20180503142520

Oblaki so se začeli trgati med vzponom do ledeniškega jezera Kičo, 4.600 metrov visoko. Odprl se je pogled vse do Tiličo peaka in Velike bariere, kamor smo bili namenjeni v naslednjih dneh.

20180503142513

Na nasproti strani doline pa seveda niz Anapurn, dvojka, štirica in trojka.

20180508150600

Pot proti jezeru Tiličo je zelo slikovita. Izhodišče za ledeniško jezero so lodži v t.i. Tiličo baznem taboru.

20180508150749

Po sneženi noči smo se prebudili v jasnem jutru. Vreme za obisk jezera je bilo idealno.

20180504113912

Vstopamo v visokogorsko himalajsko pokrajino, Velika pregrada je tik nad nami.

20180504113905

Jezero je na višini 4.920 metrov, nad njim pa se dviguje sedemtisočak Tiličo.

20180504113923

Na poti pod prelaz Thorong la smo naleteli na gostijo jastrebov:

20180508151405

Pot okoli Anapurn pomeni, da je treba iz doline reke Marsijangdi priti v dolino reke Kali Gandaki. Prehod odpira sloviti prelaz Thorong la, 5.416m. Prelaz povezuje gorsko pokrajino pod ostenjem Anapurn s širjavami tibetanske planote.

20180508151658

Prelaz Thorong la sodi med tehnično lažje himalajske prelaze. Treba je biti le pozoren na nadmorsko višino in vreme. Z dobro aklimatizacijo in ob jasnem vremenu je prečkanje prelaza epska himalajska izkušnja.

20180508151726

Do vrha prelaza je okoli 4 ure hoje.

20180508151900

Sestopimo v dolino reke Kali Gandaki. Naša prva postaja so templji Muktinatha, enega najsvetejših hindujskih krajev.

20180508151951

Do letališča v Jomsonu, od koder bomo poleteli v Pokaro, uberemo pot po razglednem grebenu in skozi stransko dolino, kjer samuje vasica Lupra.

P1000364

Nato pa se poslovimo od nosačev, odletimo v Pokaro in se izgubimo v pletežu restavracij, trgovin in hotelčičev ob jezeru Phewa…

DSC_0874

 

 

KORAK ZA KORAKOM: POD EVEREST IN NA ISLAND PEAK

Korak pod najvišjo goro sveta bomo zastavili spet letos oktobra:  https://trektrek.si/treking-nepal-everest-island-peak-oktober-2018/

Pohod v neposredno bližino Everesta je dokaj samoumevna izbira večine obiskovalcev Nepala. Zato tam naokoli capljajo številni, ki z gorami niso ravno na ti in je v primerjavi z njimi praktično vsak imetnik izkaznice kateregakoli slovenskega planinskega društva veleizkušen gorniški pustolovec.

Na srečo jo popolni pohodniški analfabeti uberejo po najkrajši poti do cilja. Da se nam torej ne motajo pod nogami, si mi izberemo bolj zavito pot. Obisk Gokijskih jezer in razgled z Gokijo Rija sta resna konkurenta pogledu s Kala Patarja na Everest kot vrhunec potovanja. Vzpon na Island Peak pa že korak naprej od običajnega trekinškega kolovratenja.

GOKIJSKA JEZERA – ČO LA – KALA PATAR – KONGMA LA – ISLAND PEAK, 16 dni; 185 km; vzpon skupno 8.470m;

Lukla-Phakding1. Iz Lukle v Phakding, 8km, sestop 370m, vzpon 150m, 3h hoje

Letalo iz Katmanduja nas po cca.40 minutnem letu odloži na letališču Tenzing – Hillary v Lukli, 2.860 metrov visoko. Obkrožimo letališče in prehodimo celo glavno (in edino) ulico Lukle. Nato se začne dolg spust, ki nas pripelje v dolino reke Dudh kosi (Mlečna reka), ki nas bo vodila proti Namče bazarju. Hodimo skozi vasi in mimo templjev tibetanskega budizma, okoli velikih balvanov z izklesanimi mantrami. Razmeroma kratka etapa se konča v vasi Phakding, 2.610 metrov visoko. Tu je priporočljivo prenočiti za boljšo aklimatizacijo, saj je naš naslednji cilj že Namče bazar na višini 3.440 metrov.

 

 

 

00010012bb

2. Phakding – Namče bazar, 11km, vzpon 1.160m, sestop 230m, 4 – 5h hoje

Phakding - Namče bazar

Ko zapustimo Phakding prečkamo most čez reko Dudh kosi kar se bo ta dan še nekajkrat ponovilo. Pot se vzpenja in spušča skozi vasi, iz borovega gozda se nam odpre pogled na mogočni Tamserku, 6.608m. Tik za vasjo Monjo pridemo do vstopa v narodni park Sagarmata. Kmalu zatem se ustavimo na kosilu v vasici Jorsale, ki je zadnje naselje pred Namčejem. Zdaj nas pot vodi tik ob reki nato pa se vzpnemo do visečega mostu nad sotočjem rek Dudh kosi in Bhote kosi. Za mostom se začne dolg vzpon proti Namčeju. Vmes se nam odpre prvi pogled proti Everestu in Lhotseju. Namče bazar, 3.440m nas pričaka za ovinkom, ko se nam nenadoma odpre naravni amfiteater, v katerem se je ugnezdila prestolnica Šerp. Še nekaj živahnih trgovskih uličic in že smo v svojem lodžu, kjer bomo prespali dve noči.0009

0012d

3. Namče – Khunde – Kumdžung – Everest Hotel – Namče, 10km, vzpon 520m, 4 – 5h

Namče

Začnemo z vzponom mimo samostana proti opuščenemu letališču v Sjangbočeju. Od tu je le še nekaj korakov do grebena, kjer se odpre pogled proti Everestu, Lhotseju in Ama Dablamu. Sledimo poti po grebenu, ki se spusti v legendarno Šerpovsko vas Khunde, 3.840 metrov. Mimo Hillaryjeve bolnišnice zaokrožimo po vasi in se začnemo spuščati proti samostanu v sosednji vasici Kumdžung, 3.780 metrov. Samostan slovi po jetijevem skalpu. V vasi stoji šola, ki jo je zgradil Edmund Hillary, prvopristopnik na Everest. Svoje življenje je posvetil pomoči Šerpam v vaseh pod Everestom, brez katerih vrha Everesta ne bi dosegel. Ustavimo se v pekarnici, kjer si privoščimo jabolčno pito in pravi espreso. Nato spet zastavimo navzgor proti grebenu, kjer na višini skoraj 4.000 metrov stoji Everest View Hotel. Od tu pa se začnemo spuščati nazaj proti Namčeju. Popoldne imamo še dovolj časa za potepanje po mestu.

0028

0015aa

4. Namče – Mong la, 7km, vzpon 500m, 4h

Mong la

Iz Namčeja se odpravimo na dolgo prečenje visoko nad Mlečno reko, ki jo odlikuje izvrsten pogled na Everest, Lhotse in Ama Dablam. Odpirajo se nam novi pogledi v osrčje himalajskih vršakov, proti samostanu Tjangboče in onkraj Ama Dablama. Po počitku na razgledni terasi v Kyangdžumi se odcepimo od glavne Everestove transverzale ter skrenemo levo navzgor proti prelazu Mong la, ki odpira pot v dolino Gokijskih jezer. Prav na prelazu, štiri tisoč metrov visoko je naš lodž, kjer prav s praga lahko opazujemo igro svetlobe na mogočnih vršnih kupolah gora Tamserku in Khangtega. Popoldanska aklimatizacija poteka po strmem pobočju gore Khumbi Yul lha, svete gore Šerp.

0029

0037abbbbb

5. Mong la – Dole, 10km, spust 300m, vzpon 400m + aklimatizacija; 4h + 3h

Mong la - Dole

Strma pobočja prelaza prisilijo našo pot, da se spusti navzdol do Phortse Tenge, 3.680m ob reki Dudh kosi. Tu spet začnemo pridobivati višino. Vzpon se konča pri lodžih v stranski dolini Dole, 4.040m. Popoldanska aklimatizacija nas popelje na greben visoko nad reko Dudh kosi. Zdaj se nam odpirajo novi razgledi. Obzorje zapira mogočna južna stena osemtisočaka Čo Oju. Na nasprotni strani doline pa rasteta vrtoglava šesttisočaki Tavoče in Čolatse.

 

 

 

0040cd

0040bc

6. Dole – Mačermo, 10km, vzpon 610m, spust 250m, 4h + 2h

Dole - MachermoProdiramo dalje po dolini Dudh kosi visoko nad reko. Lepo speljana pot preko zahodnih pobočij je brez izrazitih vzponov in spustov. V stranski dolini se spočijemo pri lodžih v Luzi nato pa z razglednega hrbta uživamo v razgledih na nadaljno pot. Ugledamo čelno moreno ledenika Ngozumpa, največjega ledenika v Nepalu. Ob njej bomo naslednjega dne sledili poti proti Gokijskim jezerom. Okoli ledenika se razteza snežno ledeniški amfiteater številnih vrhov s Čo Ojem na čelu.

Po kosilu v Mačermu, 4.400m se odpravimo na aklimatizacijsko turo po grebenu nad Mačermom, od koder v jasnem vremenu lahko ugledamo vrh Everesta. Po turi se udeležimo predavanja o višinski bolezni v zdravstveni postaji, kjer nam tudi izmerijo saturacijo, odstotek kisika v krvi, ki bo preizkus uspešnosti naše dosedanje aklimatizacije.

 

0041

0045hh

7. Mačermo – Gokijska jezera, 8km, 370m, 3 – 4h

GokyoPo spustu v dolinico pod čelno moreno se odpravimo proti razbitim pobočjem, ki za svojimi bregovi skrivajo najmogočnejšo ledno gmoto Nepala. Ob živahnem potočku, ki odteka iz Gokijskih jezer se povzpnemo do prvega jezera. Znajdemo se v spokojni dolinici pod stransko ledeniško moreno, po kateri je nanizanih pet jezer. Naš cilj je največje, tretje jezero na višini , ob katerem je na višini 4.790m zrasel zaselek lodžev  pa pohajamo po pravi divjini. Prvo jezero je bolj jezerce, drugo pa je že pravo gorsko jezero. Največje, tretje jezero leži sredi čarobne pokrajine med ledenikom in špičastimi vršaci na zahodu. Tik nad njim se dviguje Gokijo ri, ki bo jutri naš cilj. Po kosilu se povzpnemo na stransko moreno, saj se nam šele od tu razpre obširna pokrajina mogočnega ledenika.

0051a

0055a

8. Gokijo Ri – Dragnak, 8km, vzpon 610m, spust 680m, 4h + 3h

Gokijo Ri

Pred nami je velik dan! Zgodaj zastavimo navzgor proti vrhu Gokijo Rija, 5.360m visoko. Prvič bomo višje od 5.000 metrov. Tempo je počasen, višina ne dopušča hitenja. Zato je čas hoje raztegljiv, od dveh do treh ur. Z vrha se odpre res velerazgled. Štirje osemtisočaki so okoli nas – Čo Oju, 8.201m, Everest, 8.848m, Lhotse, 8.516m, in Makalu, 8.481m; najvišji sedemtisočak (tudi 15. najvišji vrh sveta) Gjačung kang, 7.952m, največji ledenik Nepala in tri smaragdna Gokijska jezera tik pod našimi nogami.

Po vrnitvi z vrha pozajtrkujemo in malo zabušavamo. Čaka nas še eno veliko doživetje. Na poti do našega naslednjega cilja bomo prečkali ledenik Ngozumpa. s stranske morene se spustimo na ledenik. Led je dobro prekrit s kamenjem, tako da je hoja enostavna. Preko ledenika je speljana pot, ki sledi varnim prehodom, naokoli pa si lahko ogledujemo ledne odlome in jezerca, s katerimi je posut ledenik. Še prehod čez stransko moreno na drugi strani in že smo v našem lodžu v Dragnagu, 4.700m.

0059

0084a

9. Čo la – Lobuče, 18km, vzpon 940m, spust 700m, 9h

Cho la

Pred nami je epski dan zato začenjamo bolj zgodaj kot običajno. V jutranjem hladu se vzpenjamo po položni široki dolini do sedelca, kjer se nam odpre pogled na glavni današnji cilj prelaz Čo la, 5.330m. Pogled je rahlo neobetaven, prelaz zgleda strm in težko dostopen. A ni tako hudo. Po krajšem spustu se znajdemo v labirintu skal, skozi katerega se je treba prebijati pozorno, da ne izgubimo prave smeri. Vznožje prelaza postreže s strmim meliščem nato pa se znajdemo v strmem skalnatem svetu, ki pa je, če se držimo prave smeri, prehoden brez težav. Na vrhu nas pozdravijo molilne zastavice in novo obzorje. Pod nami je ledenik, ki ga obkrožajo resni vrhovi, skalnati špičaki, odeti v led.

Previdno sestopimo na ledenik, ki je položen in dobro shojen. Pot nam olajšajo male derezice. Nižje se z ledenika umaknemo na strmo desno pobočje, kjer v snegu le male dereze zagotavljajo varen korak. Večinoma se preko pohodniki podajajo brez njih in nas z zavidanjem opazujejo, ko zanesljivo stopamo v ledene stopinje. Ledeniški del sestopa se konča na razgledni ploščadi, od koder se nam odpira nov svet: Lobuče East, Čolatse in stari znanec Ama Dablam najbolj izstopajo. Odprl se nam je svet ledenika Khumbu, ki nas bo popeljal v vznožje Everesta. Na sestopu je treba spet pozorno slediti pravi smeri, saj je okoli nas divji skalnat svet. A široka rampa nas varno in brez težav pripelje do vznožja. Sledi sestop v široko dolino ter postanek za kosilo pri lodžih v Dzongli, 4.830m, kjer smo poleg hrane deležni osupljivih razgledov. Do sem smo potrebovali okoli šest ur.

Čaka nas še zadnja etapa do Lobuč, 4.901m. Krajši vzpon nas pripelje v dolino ledenika Khumbu, daljša prečnica visoko nad dolino pa se pol ure pred Lobučami priključi Everestovi magistrali in pot takoj postane bolj živahna.

0096

0110

10. Gorak Šep – Kala Patar – Lobuče, 15km, vzpon 680m, 8h

Kala PatarEpski dnevi se kar vrstijo in današnji dan bo za večino vrhunec potovanja. Zazrli se bomo namreč v obličje najvišje gore sveta karseda od blizu ter preživeli dan v osrčju Himalaje, kjer se zgodbe največjih gorskih dogodivščin in tragedij nizajo brez konca in kraja.

Odpravimo se vzdolž ledenika Khumbu po dolini v zavetju morene navzgor. Višje se pot prebija preko gore naloženega kamenja visoko nad ledenikom. Nuptse, 7.861m je že od Lobuč naš zvesti spremljevalec. In obenem nadlega, saj nam zapira pogled na Everest. Le vrh kuka iznad njegove mogočne SZ stene. Z mogočnih kupov peska, skalovja in kamenja se spustimo na izravnavo Gorak Šepa. Tu so zadnji lodži na višini 5.140 metrov.

Počasi se napotimo navzgor proti rebru, ki se spušča s Pumorija, 7.161m. Med vzponom na desni strani raste črna Everestova piramida. Zdaj jo skriva Zahodna rama, ki bi bila mogočna gora, če ne bi bila le del zahodnega grebena še mogočnejšega Everesta. Počasi vijugamo preko odprtih pobočij, ki na levi prepadno padajo na ledenik. Kala Patar je vrh v grebenu, zaključni metri na višini 5.500 metrov so naporni, saj se pretikamo med navaljenim kamenjem brez prave poti. Na vrhu nas pozdravi klasični pogled na Everestovo piramido, ki se dviguje nad zahodnim grebenom. Pod nami je sloviti Ledeni slap, za pristopnike na Everest nevarna ovira rušečih se serakov. Zdaj se odpre pogledu tudi Južno sedlo in na drugi strani Lhotse. Onkraj Everesta, že v Tibetu, se dviguje Changtse, 7.543m. Mogočni vrhovi tvorijo križ, kar izpričujejo njihova tibetanska imena: Changtse je Severni vrh, Lhotse Južni, Nuptse Zahodni. V sredini je najvišji – Čomolungma, Mati boginja sveta, tudi Everest imenovana.

Sestopimo do Gorak šepa in se vrnemo v Lobuče.

0120b

0118aa

11. Kongma la – Čukung, 11km, vzpon 580m, sestop 760m, 7h

Kongma la

Po toliko vznemirljivih dneh se morda prileže počitek. In pot proti Čukungu, 4.730m je mogoče nadaljevati v lagodnem ovinku skozi naselje lodžev v Dingbočeju, 4.410m, kjer znajo postreči pravi espreso. Komur pa še ni dovolj, ga tik nad Lobučem čaka strm vzpon na prelaz Kongma la, ki mu sledi spust v dolino Imja khole v ledeniški svet med Lhotsejem in Ama Dablamom.

2014-04-30 06

2014-04-30 07.43.50

12., 13. dan, Čukung – Island Peak bazni tabor – Island Peak; 2 x 15km; 2 x 360m vzpona in spusta, 2 x 3 – 4h hoje; BC – Island Peak – BC: vzpon 1.360m, 12+h hoje

Island Peak BC

Skupen odhod proti baznemu taboru pod Island Peakom/Imja Tse, 6.189m: hodimo preko ledeniških moren skozi labirint hribčkov in dolinic. Odpre se nam nov pogled na Ama Dablam – njegova odmaknjena severna stena ne deluje dosti manj mogočno od zahodne, ki smo jo občudovali iz Čukunga. A najbolj impresivna je južna stena Lhotseja, ki se v celoti dviguje nad nami. Preko ravne planote dosežemo bazni tabor, 4.970m, ki se stiska med vznožjem Island Peaka in ledeniško moreno.

Povzpnemo se na moreno in pod seboj ugledamo preteče ledeniško jezero Imja Tsho. Jezero skrbno nadzorujejo, saj naj bi bilo jezero najhitrejše rastoče v Himalaji. pričakujejo, da bo voda prebila čelno moreno in dolino reke Imja khola oz. Dudh kosi bo ogrozil ogromen udarni val.

Osvajalci Island Peaka ostanejo v baznem taboru, popoldne je na vrsti urjenje vrvnih manevrov. Ostali se odpravijo nazaj v Čukung.

Naslednji dan se vzpon na Island Peak začne v zgodnjih jutranjih urah. Sprva se okoli 3 ure vzpenjamo preko kopnih pobočij do ledenika, ki ga dosežemo ob sončnem vzhodu. Ledenik prečkamo v ledeniških navezah. Zadnji del vzpona poteka preko zasneženega pobočja naklonine okoli 50 stopinj, ki ga premagamo ob fiksnih vrveh. Izstopimo na grebenu, le nekaj korakov od vrha. Razgled je seveda veličasten. Lhotse je zdaj naš bližnji sosed, iza grebena na vzhodu pa se dviguje mogočna piramida Makaluja. Sestop poteka po isti poti.

2014-05-02 01

2014-05-02 04.14.57.jpg

14. dan, Čukung – Deboče; 15km, 1000 metrov spusta; 4 – 5h

Chukung - DebocheZačenja se sestop proti Lukli. Počasi se poslavljamo od Everestovega kraljestva. Za nami ostaja črna piramida Čomolungme, mogočna južna stena Lhotseja in širna pregrada Nuptseja. Ama Dablam ves čas spremlja naše korake. Prehodimo dolgo vas Pangboče, najvišje stalno naselje Šerp in prečkamo Imja kholo. Še kratka hoja skozi gozdove rododendronov in že smo v našem lodžu v spokojnih Debočah.

030b

0129e

15. dan, Deboče – Namče bazar, 9km, sestop 730m, vzpon 300m, 5 – 6h

Deboche - NamcheJutranji obisk Tengbočeja, 3.860m, največjega samostana v Khumbuju, je kombinacija kapučina in tibetanske duhovnosti. Sledi dolg spust vse do reke Dudh kosi in ponovno počasno pridobivanje na drugi strani. Pri odcepu za Gokijska jezera zašpilimo naš dvotedenski krog in se podamo okoli par ovinkov do malih radosti Namče bazarja.

0135aa

0136a

16.dan, Namče bazar – Lukla, 20km, vzpon 860m, sestop 1.440m; 6h

Že znano pot tokrat prehodimo v enem dnevu. Imamo dobro motivacijo, saj nas čakajo prelesti Katmanduja: kar nekaj slastnih obrokov, posedanje ob espresu, nešteto trgovin in ogledi veleznamenitosti tega starodavnega mesta.

0145

0146

0142

 

 

 

 

 

V NEPAL NA TREKING

Nepal – treking Kopra

Nepal – treking Everest BC

NAJ NEPALSKI TREKI

foto: Uroš Sever, Aleksij Kobal

Treking – večdnevno pohodniško popotovanje skozi običajno gorski svet, kjer osvajanje vrhov, štopanje hitrosti in sploh kakršnokoli tekmovanje, vratolomno plezanje, adrenalinski pospeški ne pridejo v poštev. Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza, se ustavljamo, da uživamo v okolici, fotografiramo, prepoznavamo cvetje, klepetamo s sopotniki, lahko tudi kaj zapojemo.

0096

Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželjenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, kjer polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele.

0120b

Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. Dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…

KAM TOREJ?

Treking pod Everest z Island Peakom, 6.189m

Treking pod Everest je za mnoge glavni razlog za obisk Nepala. Upravičeno ali pa tudi ne. Everest je resda le en in dihanje zredčenega zraka ob pogledu na osemtisočake je himalajski dosežek, ki je dostopen (skoraj) vsakomur.

0121a

Everest ( Čomolungma po tibetansko in Sagarmata po nepalsko) s svojo pokončno druščino osemtisočakov (Čo Oju, Lhotse, Makalu) se vzpenja proti stratosferi v vzhodnem delu Nepala, v pokrajini Khumbu. Osemtisočaki so nanizani v mejnem grebenu med Nepalom in Tibetom, ki je, obogaten še s kar nekaj plečatimi sedemtisočaki (Gjačung kang, Pumori…) zagotovo najbolj impresivna pregrada zemeljske oble. A to še ni vse. Vratolomna ostenja Ama Dablama, Čolatseja, Tawočeja, neprebojno obzidje Nuptseja, visoki prelazi med dolinami Khumbuja, visokogorski pašniki jakov, kjer prenočujemo v udobnih lodžih, vasi Šerp in njihovi samostani tibetanskega budizma – pomikamo se skozi enkratno pokrajino, prepleteno z legendami, zgodbami o skrajnih naporih, uspehih in tragedijah, marsikatero so prispevali tudi slovenski himalajci.

Vsekakor je le pot proti baznemu taboru pod Everestom premalo. T.im. Everestova magistrala seveda privlači najštevilnejšo publiko in večini obiskovalcev je glavni cilj stopiti na razgledni Kala Patar, ki trekerju odpre razgled na vršno piramido Everesta, slovito Južno sedlo in sosednji Lhotse. Najkrajša pot do cilja pa popotnika prikrajša za čaroben niz Gokijskih jezer, naj himalajski razgled z Gokijo Rija, labirinte največjega nepalskega ledenika Ngozumpa, divjo gorsko pokrajino prelaza Čo la, vratolomne poglede na Ama Dablam in Lhotse iz Čukunga, podirajoče se serake, ki se lomijo v jezero Imja Tsho … Zato je škoda ubrati najbolj uhojeno pot proti vznožju najvišje gore. Khumbu ponuja mnogo več in če smo že tu, raje dodamo kak dan za bolj celovito doživetje te enkratne himalajske pokrajine.

Z letališča v Lukli po najkrajši poti do baznega tabora in ob upoštevanju osnovnih pravil aklimatizacije bomo prišli v 11 dneh. A zelo priporočljivo si je privoščiti nekaj dodatnih dni vsaj še za obisk doline Gokijskih jezer in prečenje prelaza Čo la…

0066

Kot vrhunec nealpinistične himalajske kariere pa se nam ponuja šesttisočak Island Peak – Imja Tse, 6.189 metrov, le korak stran od uhojenih poti v zavetju mogočne južne stene Lhotseja. Izkušeni nepalski himalajski mački nam omogočijo, da se dotaknemo izkušenj resnih himalajcev, zapičimo dereze v sneg.

2014-05-02 04.14.57

Okoli Anapurn

Treking, ki je bil včasih naš paradni konj. Potem so skozi dolini rek Kali Gandaki in Marsijangdi potegnili cesto in umaknili smo se – ne daleč, na poti okoli Manasluja.

20180503142515

Nazaj pod Anapurne se vračamo z drugačnim pristopom. Če smo nekoč uživali v počasnem pridobivanju višine in se prebijali čez vegetacijske pasove in kulturne sloje, ki pred nami razgrinjajo raznolikost Himalaje, zdaj hitrejši pristop izkoristimo, da lahko več časa posvetimo odmaknjenim krajem v vznožju obzidja Anapurn. Cesta ni prav nič predrugačila panoramske poti skozi vasici Ghyaru in Ngawal visoko nad dolino reke Marsijangdi. Vzpon na ledeniško jezero Kičo pod Čuluji ni le dobra aklimatizacija ampak tudi odličen razgednik na ledeniško obzidje nad katerim se pnejo vrhovi Anapurn. Pohod do jezera Tiličo pa nas pripelje vse do vznožja slovite Velike pregrade (tiste iz Herzogove Anapurne seveda) in zagotovo predstavlja enega vrhuncev trekinga.

_MG_9839-01

Prehod čez prelaz Thorong la, ki povezuje dolini Marsijangdi in Kali Gandaki, še vedno pomeni epski pohod in osupljivo spremembo, ko gorski svet Himalaje prehaja v peščena prostranstva tibetanske planote. Sestop skozi odmaknjeno vasico pripadnikov religije bon je še zadnji poudarek našega treka preden se zavalimo v turistično udobje Pokhare.

Okoli Manasluja

Treking okoli Manasluja je uspešno nadomestil kar je včasih ponujal treking okoli Anapurn. Nekoč zaprtemu območju tik ob tibetanski meji so ob upadu obiska Anapurn nekoliko odškrtnili vrata. In mi si nismo mogli kaj, da se ne bi nemudoma pognali skozi.

2014-11-30 03

Ima vse tisto kar pravi himalajski treking mora imeti. Začenjamo v subtropih, med palmami in riževimi polji, počasno pridobivanje višine, ki sovpada s prehodom iz hindujskega sveta v skrivnostni svet šamanskih Gurungov in dalje v naročje tibetanskega budizma. Obenem palme zamenjajo visoki himalajski bori in nekajkrat se znajdemo v pravljičnih pragozdovih, že v naslednjem hipu pa nas bobnenje reke Buri Gandaki opozori, da so pred nami nove ožine njenih kanjonov. Višje nas čakajo himalajske goličave, tibetanski samostani in vasi, ki se v svoji odmaknjenosti očitno dobro počutijo. Pokrajini zavlada Manaslu oz. Pungyen kot ga imenujejo domačini in je uvrščen v njihov budistični panteon kot osrednje zaščitniško božanstvo. Kar ni čudno, dvoglavi Pungyen obvladuje pokrajino in izrazito prerašča svojo gorato okolico. Ena najbolj slastnih aklimatizacij bo naša pot do samostana Pungyen ob istoimenskem ledeniku, kjer se nam odpre mogočna vzhodna plat gore.

IMG_3729

Okoli Manasluja krožimo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prehod iz doline reke Buri Gandhaki v dolino reke Marsijangdi omogoča prelaz Larkya la, ki s svojimi pet tisoč metri ni tehnično zahteven, a nas lahko preseneti s slabim vremenom ter poledenelimi pobočji, preko katerih poteka dolg sestop. V lepem vremenu je prelaz veličasten razglednik, nameščen v osrčje osupljive gorske pokrajine.

Treking zaključimo v dolini Marsijangdi in izkoristimo novo zgrajeno cesto, da se izognemo prašnemu okolju lokalnega prometa, gradbiščem in megalomanski kitajski hidroelektrarni.

Gornji Mustang

Ko na skrajnem koncu lične vasice Kagbeni strmimo proti severu, od koder pritekajo reke proda in vode Kali Gandakija, nas seveda prime, da bi si visokogorsko puščavo, ki prehaja v Tibet od blizu ogledali. Ovira ni majhna, salamensko drago trekinško dovoljenje za vstop v Gornji Mustang. A če nam jo uspe premagati, nam ne bo žal.

223

Narava je tu posegla na področje nadrealizma, na razmeroma majhnem območju izvaja neverjetne obrate, pošilja nas v globoke kanjonske labirinte, pred nas postavi neverjetna ostenja, ki jih je vetrna erozija izrezljala v mogočna stebrišča, popelje nas na razgledne grebene, planotaste ploščadi in nas zasipa s prahom in vsak dan se trudi, da bi nas popoldanski vetrovi odpihnili s prizorišča teh in takšnih likovnih ekstravaganc. Pri tej fascinantni predstavi tudi človeški delež ni zanemarljiv. Miniaturno budistično kraljestvo se je tu obdržalo daleč dvajsteto stoletje. Starodavni samostani, včasih na osupljivih lokacijah, arhaične stupe in neskončni molilni zidovi, tradicionalna arhitektura in način življenja, obvezni namakalni sistemi, ki omogočajo zaplate živega zelenila sredi peščenih odtenkov…

169

Zaradi občutljive lokacije na meji z okupiranim Tibetom je nepalska vlada Mustang konzervirala kot zaprto območje in z visoko ceno dovoljenja selekcionirala obiskovalce. Le pravi popotniški sladokusci cenijo enkratnost te pokrajine.

Čeprav je do lokalne prestolnice Lo Mathang speljana cesta, je pešačenje še vedno najboljši način za obisk Mustanga. Ne le zato, ker nas steze popeljejo v precej bolj slikovite konce kot večinoma razrita in komaj prevozna cesta. Pešcem je omogočeno križariti po vzhodnem delu Mustanga, ki ga vsekakor ne velja zamuditi. Peščeni grebeni nad kanjoni Kali Gandakija, spektakularen spust do reke in vratolomna lokacija samostana Luri, neobljudeni prelazi, lunarna pokrajina visokih planot in pogledi proti jugu, kjer se dvigujeta himalajski veličini Anapurna in Daulagiri… Zaradi vsega tega vzhodne polovice dežele nikakor ne gre izpustiti!

Greben Kopre

Razgledi in rododendroni – tako bi na kratko povzeli to ljubko pohodniško poslastico v jugozahodnem delu pogorja Anapurn. Meji na mnogo bolj slavno Anapurnino svetišče, ki pa s svojimi gozdnatimi stopnišči in pravo turistično gnečo izgublja privlačnost.

P1000230

P1000178Greben Kopre je tudi priložnost, da vaške skupnosti, ki so doslej životarile na obrobju frekventnih trekinških območji, pridejo na svoj račun. To si vsekakor zaslužijo, saj so stopili skupaj in poskrbeli, da so na ključnih točkah zrasli lodži, ki nudijo prenočišča tam, kjer jih popotnik potrebuje ter uredili poti. Luksuza kot ga nudijo v preobljudenih vaseh nedaleč stran še ni, a v teh prenasičenih turističnih časih je to kvečjemu prednost.

Večinoma se držimo grebenov ter izredno razglednih točk, ki se dvigujejo nad širnimi rododendronovimi gozdovi. Tipično spomladanski treking postreže z rdeče rožnato podlago cvetočih rododendronov nad katero se dviguje pogorje Anapurn na eni in samotar Daulagiri na drugi strani.

Mera Peak, 6.476m

Mera je troglavi vrh na območju zaščitenega naravnega območja reke Barun. Položna severna ledeniška pobočja nad prelazom Mera la zagotavljajo tehnično nezahteven vzpon. Za razliko od Island Peaka, ki je logistično nezahteven dodatek trekingu pod Everest, je vzpon na Mero prava mala ekspedicija. Od izhodišča v Lukli je pot do vrha in nazaj samostojno podjetje, ki z drugimi trekingi nima nobene povezave. Vzpon na Mero je verjetno za marsikaterega nealpinista največ kar v Himalaji lahko doseže in najboljši približek himalajski odpravi, ki si ga lahko privošči (skoraj) vsak.

2012-10-21 01.14.35

Južnejši dostop, ki je daljši od bolj direktnega (in aklimatizacijsko problematičnega) čez prelaz Zatrwa, je pravi mali treking skozi vasi in kasneje nenaseljen, strm in divji gozdnat svet in je ustrezna priprava na himalajsko dogodivščino. Ta se začne z vzponom na prelaz Mera la, kjer stoji tudi prvi tabor. Naslednji, t.im. advanced camp se skriva za skalnatim robom sredi fantastične ledeniške pokrajine, le malo tesno predvsem pa hladno je tukaj, na višini 5.700 metrov. Na vrh se odpravimo ponoči in sončni vzhod nas doleti sredi prostranih snežnih pobočji. Mraz popusti, mi pa uživamo v norih razgledih na Everest, Lhotse in Makalu, ki so naši bližnji sosedi, medtem ko se v daljavi na drugem koncu Nepala prikazuje mogočna Kangčengdzenga, 3. najvišji vrh na svetu.

 

IRAN ZA POŽERUHE 3.del

MALANCANI, ČEŠMIN IN MESNA SLADICA ZAPOVRH ali Kaj bomo jedli v Iranu?

https://trektrek.si/potovanje-iran-september-2018/

Tako kot se ne moreš izogniti kebabu, se v Iranu ne moreš izogniti kašk bademdžanu. Kar je dobra novica tako za ljubitelje malancan (bademžan = patlidžan = malancan) kot tudi za vegetarijance. In za vse ostale… kašk bademžan je enostavno odličen in edino tako si lahko razložim, da nanj slej ko prej, hočeš nočeš naletiš.  Ampak seveda hočeš, a pri tem je treba biti previden, ker je ta tipična predjed, zavita v še topel lavaš, lahko razlog, da s polnim trebuhom žalostno brkljamo po jedilniku in občudujemo vse mogoče slastne jedi, ki jih ne moremo več stlačit vase.

DSC_0424-01-01

Gre za dokaj preprost namaz iz popečenih in spasiranih malancan (obvezen okus po dimu!). Čar je v finiširanju, zabeljen je namreč  s prepraženo posušeno meto, hrustljavo zapečeno čebulo, orehi… in s kaškom. Tu zdaj stvari postanejo komplicirane. Po wikipediji je iranski kašk narejen iz posušenega dugha, ki je v istem članku definiran kot pinjenec (ostanek tekočine pri izdelavi masla).  Dugh (doogh) je sicer pijača, ki je v Iranu vsaj tako priljubljena kot med Turki ajran. Kašk prodajajo v kroglicah ali kepah, ki jih, raztopljene v vodi, uporabijo za preliv. Drugi viri navajajo, da je kašk posušena sirotka (whey). Spet tretji, da gre za fermentiran jogurt. Avtoriteta, ki reši dilemo, je Guardianov Yotam Ottolenghi, ki nas potolaži, da je kašk lahko vse našteto.

Preden preidemo k lokalnim posebnostim, si privoščimo dve klasiki, brez katerih v Iranu ne gre. V obeh primerih v stranski vlogi nastopa piščanec, a poudarek je drugje.

DSC_0266-01

Zerešk polow (ja, od tu pride pilav) je riž s češminom. Češmin slovi po svoji grenkobi in v Sloveniji predvsem kot zdravilno zelišče. Kot se za Irance spodobi, riž na mizo pride dvobarven, bel in rumeno obarvan z žafranom, barvno paleto pa dopolnijo rdeči plodovi češmina. Hrustljavo zapečena skorjica z dna posode (tahdig) je dodana vrednost, zabela pa izdatna kepa masla. Beljakovinski dodatek je praviloma v obliki piščančjega stegna v rdečkasti omakici, ki pa v tej kombinaciji očitno ni v prvem planu.

IMG_8164-01

Koreš fesendžan (koresh fesenjoon je druga iranska klasika. Ime koreš v farsiju pomeni enolončnico (stew). V fesendžanu plava perutnina (piščanec ali raca). Štos tudi tokrat ni v mesu. Poudarek je na delikatni kombinaciji granatnih jabolk in orehov, ki kroji okus fesendžana. Fesendžan je treba jesti tam, kjer kulinariko jemljejo resno (no, v Iranu jo jemljejo resno skoraj povsod), moj izbor je restavracija Sharhzad v Esfahanu.

DSC_0462-01

Če smo že v Esfahanu, mora biti na mizi lokalna specialiteta koreš e-mast.  Če pride na mizo na začetku, je predjed, če na koncu pa sladica. Svoj dvojni značaj in umami okus dolguje dejstvu, da gre za sladko jed, a obenem tudi mesno. Mesa ni opaziti, saj je govedina (jagnjetina, piščanec..) spasirana. Mast, ki v farsiju pomeni jogurt, je lepo porumenel po zaslugi žefrana (ali/in kurkume). Vsekakor koreš e-mast priporočam kot sladico, saj na mesno sladico ne naletimo vsak dan (bolj verjetno sploh nikoli).

IMG_8193

In če smo še kar v Esfahanu in če smo namesto mesne sladice izbrali koreš e-mast kot sladko predjed, sladica torej manjka. Vsak taksist v Esfahanu ve, kje je Hafez fereni, sicer pa zvečer te skromne špelunke ni lahko zgrešiti. Na ulici se vedno gnetejo lokalci, ki so navdušeni nad dejstvom, da tudi turisti iz daljnih krajev poiščejo luknjo v zidu nekje za bazarjem, iz katere prihaja slasten fereni, minimalistično sestavljen iz riževe moke, mleka, rožne vode v optimalnem razmerju za kremasto maso, osladkano s karamelom.

 

 

GREMO NA DAMAVAND

foto: Kobajaši (taboljše) & Kajzer Unlimited

https://trektrek.si/treking-damavand-september-2018/

Damavand bomo težko spregledali. Z višino 5.609 metrov najvišji vrh Irana in najvišji vulkan v Aziji tako impozantno štrli v nebo visoko nad okolico, da ga nemudoma prepoznamo, tudi ko ga vidimo prvič. Nenazadnje je drugouvrščeni Alam-Kuh kar osemsto metrov nižji. Iransko gorovje le na najvišjem vrhu preseže pet tisoč metrov in to krepko. In zelo verjetno je, da ga bomo prvič ugledali, ko se cesta začne spuščati proti Polurju, vasi v vznožju gore, kjer stoji naše prvo oporišče na višini 2.270 metrov.

2015-03-16 09.43.41-01

Ker smo se pripeljali neposredno z letališča (in se izognili jutranji prometni gneči v Teheranu), se nam prileže močan iranski čaj v eni od obcestnih čajnic, nato pa si v planinskem zavetišču privoščimo krepak zajtrk v iranskem stilu. Obvezne so sveže kumarice in paradižnik ter mlad sir ter dough, jogurtov napitek z meto. Lokalni peki prispevajo sveže pečen kruh. Sledi počitek – kar nekaj ur spanja, kot se po nočnem letu spodobi. Zgodaj popoldne se z džipi odpeljemo skoraj tisoč metrov više do Gusfand sare, tabora pri opuščeni mošeji. Nekaj časa si ogledujemo izravnave, na katerih bi lahko taborili, potem pa se odločimo, da bo opuščena mošeja še najenostavnejša izbira za prenočišče.

IMG_0120-01

Da nam kar se hrane tiče na Damavandu ne bo hudega, se izkaže, ko nam Abu Rahim, naš kuhar postreže z večerjo. Gorme sabdži je enolončnica iz mesa, stročnic in obilice omake iz zelišč. Boljšega v Iranu nisem jedel ne dotlej ne potlej. Ni manjkal niti dvobarven riž (običajen bel in obarvan z žafranom), posebno presenečenje večera pa je bil tahdig, slastna zapečena riževa skorja.

22459234_1640087722733018_4878772298659798461_o

Ko nas je predvečerna igra svetlobe nagnala na fotografsko seanso v okolici tabora, smo dan z gorsko kulinarično ekstazo več kot uspešno zaključili.

IMG_0126-01

Zjutraj je bil vseokoli nas vzpodbudno jasen dan, pred nami pa ne prav posebni napori. Po bogatem zajtrku smo zajeli sapo in odšpancirali navzgor po zložno vijugavi poti na višino 4.220 metrov, kjer stoji veliko novo zavetišče Bargah Sevom. Šlo nam je odlično, posebej še, ker je vsa naša prtljaga potovala navzgor na hrbtih mul. Zavetišče ima veliko jedilnico in prostorno spalnico, za hrano in posteljnino pa moraš poskrbeti sam. S toplimi spalkami, ki jih prenašajo mule ter Abu Rahimovo kuhinjo nam hudega ne bo.

IMG_0124-01

Koča se je pospešeno polnila z domačimi pohodniki. Ti so nameravali izkoristiti konec tedna (v Iranu je prosti dan petek) ter v dveh dneh priti na vrh in nazaj. Kar je precej divji načrt, če se na izdaten pettisočak odpraviš brez aklimatizacije. Abu Rahim je od nekje privlekel ogromne kolčine marinade s piščančjim mesom. Ko je kose mesa začel natikati na palice, je postalo jasno, da se pripravlja iranska klasika – džudže kebab. Le da ni bilo jasno, kje bo postavil tradicionalni iranski žar mangal. Pa ja ne kar sredi koče.

22406431_1640086296066494_1193059065674237790_n

Stari maček je že vedel kako in kaj. Nataknil si je puhovko in se odpravil ven, kjer je že dobro pihnil veter. Našel je zavetje in začel prekladati kamenje. Vmes je nasul oglja in zakuril. Čez pol ure se je miza šibila pod kopico rahločutno zapečenih kebabov. Pri sosednjih mizah so nekolikanj žalostno odpirali konzerve, a Abu Rahim je napekel dovolj za vse naokoli kot zapovedujejo iranske manire.

IMG_0147-01

Naslednjega jutra se je koča izpraznila. Iranski planinci so odmarširali proti vrhu, mi pa smo se lagodno lotili razkošnega zajtrka. V načrtu smo imeli aklimatizacijo in nikamor se nam ni mudilo. Lagano sportski so lezli proti višini pet tisoč metrov in se vrnili v kočo, ki smo jo tokrat imeli skoraj samo zase. Iranci so sicer še pozno v noč kapljali s hriba, ali so prišli na vrh nismo preverjali. Aklimatizacijska tura nas je prepričala, da bo nam zagotovo uspelo.

IMG_0154-01

Štartali smo zgodaj, saj je bil pred nami dolg dan. Kmalu je postalo jasno, kako bo potekal vzpon. Z lokalnima vodičema Alijem in Amirjem smo se dogovorili, da bosta z glavnino pospešila naprej, sam pa sem ostal zadaj z enim od udeležencev, ki je potreboval bolj preudaren tempo. Čakali se prav dolgo ne bomo, saj se ob rani uri hitro začneš hladiti. Tako sva lepo zložno pridobivala višino, oblečena sva bila ravno prav, ko je jutranji mraz zamenjal veter. Ni nama bilo ravno vroče, a tudi potila se nisva. Ko sva kar nekaj višine pridobila na južnem pobočju nad kočo, naju je pot usmerila desno proti vzhodu. Skozi labirint skalovja sva se prebila do vršnega pobočja. Tu se pot razdeli in pot izbiraš glede na to, v katero smer veter nosi žveplene pare iz fumarol, ki obkrožajo vrh. Najprej je kazalo, da bova šla po desnem kraku, a ko se je veter obrnil, sva izbrala levega, ki naju je pripeljal do skalnatega amfiteatra na vrhu. Tu sva padla v fotoseanso najinih sopotnikov, ki so jo občasno prekinile žveplene meglice iz vulkanskega podzemlja naše gore.

iran_damavand_112

Ker je bil veter ugoden, smo sestopali najprej proti vzhodu. Tu je v vznožju vrha največja fumarola, ki se ji lahko približaš le iz zavetrne strani, saj puhti kot tovarniški dimnik. Ali in Amir sta se ji zelo previdno približala medtem ko smo zvedavi turisti nemudoma pozabili na nevarnost in repetirali svoje fotoaparate. Ko se je izbruh dima začel sumljivo obračati, sta vodnika zatrobila nemuden umik in odskakljala navzdol po melišču. Oklevajoče smo jima sledili, kot da nismo povsem prepričani, če polna pljuča žvepla odtehtajo dobro fotko. Seveda je ne in že smo vijugali proti zavetišču, kjer smo si obetali še en Abu Rahimov slasten obed in požirek (brezalkoholnega) piva.

iran_damavand_116

Bili smo pridni in dovolj hitri, da smo prijetno polnih trebuhov zakorakali navzdol proti Bargah Sevom, kjer so nas že čakali prtljaga in džipi. Gnala nas je seveda misel na slastno večerjo v Sofre kane Ayaran v Teheranu in spokojno noč v hotelski postelji.

Na Damavand se odpravljamo spet septembra 2018.

https://trektrek.si/treking-damavand-september-2018/

ZAKAJ V TADŽIKISTAN?

https://trektrek.si/potovanje-tadzikistan-julij-2018/

Odgovor se skriva že v vprašanju.  Zastavljamo si ga namreč zato, ker Tadžikistana ne bomo našli na seznamih najbolj priljubljenih destinacij in v programih velikih agencij. Tadžikistan je dežela, kakršnih ni več. Dežela velikih potencialov in obetavne turistične prihodnosti, ki pa se še ni prav začela. In ko se bo, se bo v Tadžikistanu marsikaj spremenilo, ne nujno na bolje. Zato je obisk Tadžikistana edinstvena priložnost, da si ogledamo svet brez turistične mrzlice, gneče na trekingih, vrst za ogled znamenitosti, brez parkirišč, polnih turističnih avtobusov in pisano odetih skupin z vodičem na čelu in selfie sticki v rokah, brez velikim turističnim žepom prilagojenih cen in turističnim okusom prirejenih menijev, kjer gostoljubje še cveti brez preračunljivosti in kjer bo naša turistična prisotnost minila precej neopaženo. Na bazarju se bomo zlili z množico kupcev, v gorah nas bodo pastirice nasitile s svežim jogurtom, ker se tako pač ravna z gosti, v vasi nas bodo povabili domov na čaj in sveže pečeni kruh, saj smo popotniki, daleč od doma…

IMG_9307

V Tadžikistanu ne bomo edini turisti. Znašli se bomo med okorelimi kolesarji na dolge razdalje, ki se prebijajo iz Evrope proti Kitajski in se že veselijo epskega pedaliranja v redkem ozračju Pamirske avtoceste. Mogoče bo mimo pribrzel Zvone Šeruga s štirideset let mlajšo miss Haloz na motorju. Zažvižgal bo Golico, preklel BMW in nas povabil na štamprle vodke ter izpuhtel v prostranstvu Centralne Azije. Morda bomo naleteli na par backpackerjev s tridesetkilskimi ruzaki, ki bodo ravno pešačili skozi prah Wakhanskega koridorja, ker jim je škoda denarja za džip. To pa je bolj ali manj vse.

IMG_9420Odgovor na naslovno vprašanje pozna vsak, ki je Tadžikistan že obiskal. Kakšen je za druge ne vem, vem pa zagotovo, da ni nikomur žal. Ravno nasprotno. Tadžikistan lahko razočara le tistega, ki mu gredo na živce zelo divja gorovja, izjemna zgodovinska in kulturna dediščina, odmaknjeni kraji, ki skrivajo številna drobna presenečenja, modro nebo nad pamirsko planoto, ki mu lahko s svojo sinjino konkurirajo le še bolj modra visokogorska jezera.

IMG_9530

Kdor ne mara sveže pečenega kebaba ali umetelno pripravljenega riža zaliti s smešno poceni pivom, ali mu niso pri srcu slastne marelice in sočne lubenice, se naj Tadžikistana ogne v velikem loku. Kogar ne vznemirja potovanje po sledeh Svilene poti in skozi ožino Wakhanskega koridorja, ki je nekoč delil britanski imperij od ruskega (s Kitajsko v neposredni bližini), kjer pogled preko reke Pandž razkriva, kaj se dogaja v Afganistanu (pravzaprav nič posebnega), mu Tadžikistan iskreno odsvetujem. Še zlasti pa je dežela neprimerna za vse, ki niso ljubitelji visokih gora, epskih pogledov na sedemtisočake, razglednih prelazov in taborov na bregovih velikih in majhnih gorskih jezer in se zgrozijo ob pogledu na pastirico, ki ponuja velik kos v jurti pečenega kruha v eni in skledo svežega jogurta v drugi roki.

IMG_9578

Za takšne je na seznamih želja in v programih agencij obilo ponudbe. Mi pa gremo v Tadžikistan.

HISTORICAL / HISTERICAL…

ali ME, MYSELF & SELFIE IN IRAN

Resno dvomim, da še kje obstaja dežela, kjer potrebuješ le enega lokalca s približnim znanjem angleščine ter dolg niz skodelic, nabitih s teinom, in že se znajdeš v debatnem krožku, kjer nekaj bralne podlage nikakor ni odveč. Intenzivna (in ekstenzivna) mentalna rekreacija pahne čas v daljši suspenz, ko se ure ustavijo, avtobusi zamujajo, subjektivno se spajdaši z objektivnim in skozi omejeni prostor čajkane se razlije neskončna reka čaja, pardon, časa, ko neukrotljivo modrovanje poljubno maliči časovni kontinuum… Ta edina, ena sama in neponovljiva dežela je seveda Iran.

Tema bo bržkone zgodovina, od večno slavljenih ahemenidskih začetkov, seleukidskega intermeca, partskega povzetka, sasanidskega vrhunca (in padca), arabske infiltracije, buidske in samanidske kontraakcije, seldžuške, ilkanidske in timuridske kulturne mimikrije, safavidskega orgazma, kadžarskega opletanja z živimi barvami in koncesijami, samočaščenja nizkorodnih Pahlavijev, vloge Mosadekove pidžame pri nacionalizaciji Angloiranske naftne družbe… in po 35 čajih (vsak z vsaj dvema kockama sladkorja!), nič koliko historično / histeričnih korekcijah in rahlih teoloških zastranitvah v smeri zoroastrizma, ismalitov in bahajev, se znajdeš v neizprosni resničnosti post revolucionarnega Irana in za slovo naročiš eno brezalkoholno pivo.

Zdaj dobro podložen lahko zakoračiš v prostore zgodovine, o kateri si bral, poslušal in kresal bistroumne smisle s svojimi sogovorniki. Rahlo vročičen in nekoliko negotov se znajdeš med artefakti, ki jih ni uspela razdejati brezbrižna gmota časa, ko se je valila čeznje, ne Aleksandrovi, arabski, turški, mongolski in Sadamovi vojščaki. Ko tako prekrižaš stopinje z Darijem Velikim in Hasanom ibn Sabo, deliš zvok poezije s Hafezom in konture arhitekture s Šah Abasom, ko krožiš okoli »brloga špijonov« ali ko buljiš v krvave uniforme mučenikov iraško iranske vojne, papirnata zgodovina dobi nekaj oblike, barve, vonja in haptične podlage. Ni čudno, da te navda historična histerija in zlahka premagaš odpor do selfijev in zabeležiš svojo prisotnost v histerični historiji.

1. NA ZAČETKU JE BIL PERZEPOLIS

DSC_0318

Skrivnostna metropola ahemenidskega imperija, za katero dobri stari Grki niso niti vedeli, da obstaja, je bila v svojem času »najbogatejše mesto na svetu« je zapisal sodobnik Aleksandra Velikega. Kot se za centralno točko imperija, kakršnega zgodovina dotlej ni poznala, tudi spodobi. Naši slavni predniki na Peloponezu so v svojih mestnih državicah živeli na periferiji periferije. Njihove zmage nad Perzijci so bile za vladarje sveta nepomembne praske. Če so se modri Atenci in srboriti Špartanci obrnili na sever, jug ali vzhod, so naleteli na Ahemenide, bodisi na Balkanu, v Anatoliji ali v Egiptu. In imperija zlepa ni bilo konec. Segal je do Inda na vzhodu, Sir Darje na severu in današnje Etiopije na jugu.

198854Beri in se čudi!

Josef Wieserhofer: Ancient Persia

Branje, ki je ravno prav resno, da knjige ne prepustimo zgolj poklicnim sledilcem zgodovine, obravnava nastanek Ahemenidskega imperija ter kasnejše dinastije Selevkidov, Partov in Sasanidov  do arabske zasedbe Perzije. Avtor je specialist za predislamsko zgodovino Perzije, ki temelji na perzijskih virih, kar je v evropskem zgodovinopisju novost, saj je bila nam znana zgodovina Perzije izpostavljena predvsem pogledu njenih sovražnikov, Grkov in Rimljanov.

 

 

2. ALAMUT, utrdba ismailitov v Alborških gorah

S sedemstoletnim pospeškom smo se povzpeli čez vratolomno skalovje v odročnih Alborških gorah do utrdbe Alamut, od koder je Hasan-ibn Saba 35 let vodil ločino nizarskih ismailitov. O Hasanu ibn Sabi menda vemo vse, saj smo brali Bartolov Alamut. Ko stikamo po razglednih ploščadah Alamuta, se nam korak gotovo kdaj zaplete z njegovim, saj legenda pravi, da vseh 35 let ni nikoli zapustil utrdbe.

DSC_0282

assasinBoljše brat kakor spat!

Farhad Daftary: The Assassin Legends

To in druge legende o »asasinih« pa postavlja pod vprašaj izvedenec za zgodovino ismailitov Farhad Daftary. Sprehodi nas skozi stoletja nastajanja mitov o ismailitih od križarjev, sovražnih sunitov, mimo Marka Pola, ki ima največ zaslug, da srednješolci brez prebranega Bartola ne maturirajo, do evropskih orientalistov, ki so na temelju teh legend zasnovali svoja raziskovanja.

 

3. HAFEZIEH, GROBNICA PESNIKA HAFEZA V ŠIRAZU

“Ah, Hafez, nisi edini, ki se je kesanju zaobljubil, a ob vinu in smehu deklet bila je ta zaveza zanj pretežka. O, kodri prepleteni, dišeči kakor cvet, kako zmrcvarili ste ubogega skesanca.”

DSC_0321

Hafezov verz »ves Samarkand in Buharo bi dal za črno pego na njenih licih« je razsrdil mogočnega osvajalca Timurlenka, ki je vladal Perziji in bil Hafezov zaščitnik: »Z udarci meča sem osvojil svet in izbral za svoji prestolnici Samarkand in Buharo, ti pa bi ju zamenjal za znamenje na licu neke dekline iz Širaza!«

»Prav ta moja pretirana zapravljivost je kriva, da sem reven kot me vidite,« je odgovoril Hafez in požel Timurjevo navdušenje.

hafizKdor ne bere, naj ne je!

Fal-e Hafez je »prerokovanje« iz knjige Hafezove poezije. Knjigo odpreš na naključni strani in prebereš pesem, v kateri je skrit odgovor, namenjen tebi. Kaj pa, če imaš (tako kot jaz) Hafezovo poezijo na kindlu? Rešitev:

http://www.karoon.com/fal-e-hafez

ali

https://www.hafizonlove.com/fal.htm

 

4. ESFAHAN, ŠAHOVA MOŠEJA

DSC_0304Kamorkoli te že zanese pot v Iranu, Esfahan je nujna postaja v vsakem itinerariju. Kar je safavidski Šah Abas razporedil okoli trga Naqsh-e Jahan, je pač perzijska klasika, karkoli že to pomeni. Tu je seveda Šahova (ali Imamova, če hočete) mošeja, ki pleni poglede, pa čeprav kdaj tudi na prvo žogo. Moj naslednji selfi v Esfahanu bo iz mošeje Džame, starodavne džamije na drugem koncu bazarja, kjer se že skoraj tisoč tristo let nalaga zgodovina perzijskega stavbarstva.

 

 

DSC_0854-01

Kdor ne bere, nič ne ve!

Jason Elliot, Mirrors Of The Unseen

Elliotove ekskurzije v zgodovino so odličen poligon za začetniško branje o Iranu. Njegove popotniške zgodbe so bolj ali manj posrečene (med prve sodi obisk gojiteljice turkmenskih konj), vsekakor pa je knjiga vredna branja že zaradi izčrpne obravnave trga Naqsh-e Jahan v Esfahanu.

 

 

5. NEKDANJA AMERIŠKA AMBASADA alias »BRLOG ŠPIJONOV«, TEHRAN

DSC_0269

Nekoč je bilo vse drugače. Kazalo je, da imajo Iranci, ki so se v začetku 20.stoletja borili proti skorumpirani dinastiji Qadžarjev, hegemoniji Rusije in Britancev in se zavzemali za uvedbo parlamentarne demokracije, svojega največjega zaveznika prav v Združenih državah Amerike. A ravno, ko jim je uspelo, so jim zavezniki obrnili hrbet. Operacija Ajax je bil državni udar, ki ga je izpeljala CIA leta 1953, da bi se znebila demokratično izvoljenega, velepriljubljenega, sekularnega in odločno antikoruptivnega predsednika vlade Mohameda Mosadega in ustoličila negotovega a lojalnega šaha Rezo Pahlavija. To je bil za ameriško tajno službo prvi in vzorčen primer rušenja legitimne demokratične vlade in vzpostavitve lojalne avtoritarne oblasti, s čemer je imela kasneje še dosti opravka. Eisenhowerju se je sicer zdelo, da gre za dobljeno bitko hladne vojne, a v ozadju so bile manipulacije Britancev, ki jim je Mosadeg nacionaliziral veledonosno Angloiransko naftno družbo. Šahu je s širokosrčno podporo ZDA uspelo zrevoltirati kar najširši spekter svojih podanikov. Februarja leta 1979 je zbežal iz države, dva tedna po njegovem odhodu se je iz izgnanstva v Iran vrnil ajatola Homeini. 4.9.1979 so pripadniki skupine Muslimanski študentje sledilci imama preplezali ograjo okoli ameriške ambasade v Tehranu, zasedli ambasado ter zajeli 52 ameriških talcev. Izpustili so jih šele čez 444 dni. Eden od razlogov za zasedbo, ki so jih navedli, je bil, da preprečijo ameriško vmešavanje v potek revolucionarnih sprememb.

guestsBeri in čitaj!

Mark Bowden, Guests Of The Ayatollah

Bere se kot thriller. Imamo good guys (večina Američanov) in bad guys (ugrabitelji), razburljiv zaplet (zasedba embasade), nasilje nad talci, preizkušnje značajev, psihološke zaplete, individualne usode…, akcijo (poizkus reševanja…), suspenz (…ki se izjalovi), vrhunske politične spletke v zakulisju (Homeinijev obračun z levičarji, »oktobrsko presenečenje«). Pa še vse je res. Za pogled z druge strani pa je treba prebrat tole.

 

 

IRAN ZA POŽERUHE – 2.del

Ko smo siti kebaba, je na vrsti dizi.

Lahko pa tudi že prej, recimo takoj na začetku.

Masoud mi je prebral misli, ko je za prvo kosilo v Tehranu izbral Azari čajkane. Ko kdo v Iranu omeni čajkane – čajnico, zastrižem z ušesi. Ok, lahko bi izbral tudi Dizi Sara, a bili smo pač v južnem Tehranu… Kar se hrane tiče, v Azariju obstajajo le tri možnosti: dizi (Iranci ga imenujejo tudi abgušt, mesni sok), kashk badenjan (o tom potom) ali oboje hkrati. Nedvomno bi si tudi kašk zaslužil vso pozornost, a pri diziju je treba biti previden. Kašk smo torej pustili za drugič…

DSC_0420-01

Medtem ko se nekaj dogaja v kuhinji, je tudi pri mizi živahno. Tu so klešče in tolkač (gušt kub) kar že obeta marsikaj. Krožnika sta dva, od tega en globok. Resne dizi krmilnice dodajo nekaj omakic in jogurt kar je dober znak, a tudi brez tega še ni vse izgubljeno. Ključen je kruh, tenak, hrustljav sagnak, nevzhajan, spečen na podlagi vročega drobnega kamenja, ki se znajde na mizi še vroč. In res, res nikoli ne sme manjkati velika skleda zelenja, sabzi khordan (beri: užitno zelenje), na kratko sabzi. Sabzi je ena boljših pogruntavščin iranske kuhinje, genialna v svoji preprostosti: bazilika, meta, pehtran, drobnjak, mlada čebula, koriander, peteršilj, koper, redkvice, kreša… vse v celem, med sabo pomešano, brez dodatkov.

DSC_0419-01

Zdaj postaja jasno, da smo se lotili resnega obroka. Dizi je namreč vse v enem, juha, glavna jed in solata, zraven pa še družabni kulinarični dogodek. Ni si mogoče zamišljati, da bi dizi jedel sam. Ker ko prinesejo iz kuhinje glinene posode (dizije), se žur prične. V dizijih se je skuhala čorbica (ja, čorba je perzijska beseda za gosto juho, enolončnico) iz ovčetine, čičerike, krompirja, paradižnika, posušene limone, kurkume, mete, pehtrana… Če smo imeli srečo, je v njej tudi kostni mozeg ali vsaj kos dobro prekuhane maščobe.

DSC_0423-01

V globoke krožnike nalomimo kruh, s kleščami zagrabimo dizi in kruh prelijemo s tekočino. Juha je pripravljena, ko se kruh ravno prav napoji. Vse kar je trdega ostalo v diziju, spasiramo s tolkačem. Lomimo kruh, nalagamo nanj našo pogato pasto, naložimo poleg obilo zelenega sabzija, se igramo z omakicami in jogurtom, zvijemo in ugriznemo. To ponavljamo dokler bodisi zmanjka paste (manj verjetno) ali pa se soočimo z resnico, da je porcija dizija (pre)obilno, nasitno kosilo. Naročimo še čaj, kaljan (vodno pipo) in to je to.

In kaj je na vrsti, ko se najemo tako kebabov kot dizija? O tem naslednjič

IRAN ZA POŽERUHE – 1.del

Za začetek kaj drugega kot kebab

Brez kulinarike ni potovanja. Kulinarika ni turistični produkt, z lokalno hrano tuje dežele dobesedno dobijo svoj okus, použijemo jih lahko podolgem in počez brez kulturnih ovir. Če odštejemo predsodke, ki jih tovorimo v lastnih glavah, za katere je potovanje odlična priložnost, da jih pustimo doma.

2015-03-16 10.11.01
Kebab kot celostna umetnina, obdan z dvobarvnim rižem (čelov), mariniranimi olivami (zejtun parvarde), jogurtom (mast) in kruhom (lavaš, na žalost). Tudi jogurtov napitek z meto (dugh) ne manjka.

Iranci hrano jemljejo smrtno resno, tako kot se ljudem starodavnih korenin spodobi. Skupaj s politiko in zgodovino je kulinarika priljubljena tema neskončnih debat, ki se na koncu zvedejo na vprašanje kaj in kam jesti. Če imamo o iranskih prehrambenih zadevah vsaj nekaj malega pojma, bomo svoje gostitelje vzpodbudili, da nam pomagajo poiskati odgovor.

IMG_0134
Naš nenadkriljivi kuhar Abu Rahim pripravlja svojo džudžu mojstrovino na višini 4.250 metrov.

Lahko bi začeli z zajtrkom ampak ker smo v Iranu, začenjamo seveda s kebabi. Pravzaprav z mangalom, ki je črno kovinsko zavetišče žarečega oglja. Zgoraj odprto, saj prihajajo iranski kebabi obvezno na palčkah. Mangal sta lahko tudi dve vzporedni vrsti kamenja, ki ga je v mrazu in vetru na višini 4.250 metrov pod Damavandom zložil naš fenomenalni kuhar Abu Rahim, da sta podpirali njegove džudžu kebabe. Mangal sicer poznajo tudi Turki, Tadžiki, Kirgizi in drugi iranski okoličani. Mi bi mu rekli preprosto žar. Nekoč, ko so naokoli hodili s hladnim orožjem ovešeni moški, je bil najenostavnejši način priprave hrane rekvizicija mesa, vedno ostra sablja in vse polno žerjavice na pogoriščih sovražne infrastrukture.

Mangal, torej tudi kebab je v Iranu še vedno vseprisoten, le da so sablje zamenjali sikhi, dolge kovinske palčke (ja, odtod beseda šiš kebab). Kar pomeni, da nam bo v lovu za iranskimi obroki stalno križal pot. Na srečo iranska kulinarika premore še vse kaj drugega in tako se zlahka izognemo kebabski prenažrtosti. O tem pa v drugem delu.

DSC_0685-01
Tudi škampi se lahko pretvorijo v kebab, sploh če mangal stoji na obali Perzijskega zaliva.

Tudi če ne poznamo vseh različic iranskega kebaba, moramo vsaj dva obvezno vpisati v naš gastronomski vokabular. Že zato, ker sta na voljo v prav vsaki obcestni špelunki (pri čemer bomo v marsikateri naleteli na prave mojstrovine). Velja se izogniti le kebabom v bifejski ponudbi hotelov ali restavracij, ki so bili pečeni že bogvekdaj. Kakršenkoli že je, vedno bo odličen, a le če bo skočil na naš krožnik ves dišeč in kadeč se direktno z mangala.

DSC_0276
Tole je zmagovalni kubide, ki sem ga pol pojedel, preden sem se ga spomnil fotkat. Zmangaljen je bil v zabačeni vasi Razmiyan v vznožju Alborških gora pod ruševinami ismailitskega gradu Lamiasar. Ćevapčići mi odtlej ne sedejo več.

 

Kebab kubide je masa dobro mletega ovčjega ali govejega mesa z neobveznim dodatkom čebule in peteršilja, spretno ovita na kovinsko palico kot en sam dolg čevapčič. (Najbrž ni treba posebej poudarjati, da »čevapčič« oz. »čevap« izvira iz besede kebab).  Džuže kebab so s čebulo, limono in žefranom marinirani kosi piščanca. Na mangalu se poleg kebaba vedno pečejo tudi paradižniki, ki so obvezna priloga. Iranci kebabe jedo običajno z rižem, čemur se reče čelov kebab. Riž je pogosto dvobarven, poleg običajnega belega dobimo na krožniku še z žefranom obarvan rumen riž. Z rižem pride na mizo maslo, ki se bo na njem lepo raztopilo. Posebna poslastica je tadig, skorjica iz riža, zapečenega na kruhovi ali krompirjevi podlagi, ki jo je treba pravično razdeliti med zbrane jedce.

DSC_0450-01-01
Nesporni zmagovalec iranskih kebabov je bil tale barg, ki so ga surovega ravno rezali na “liste” v obcestni restavraciji na enem od neštetih vratolomnih ovinkov med Tonekabonom in Tehranom. Direktno z mangala na krožnik v optimalni medium rear izvedbi.

Najsi smo se odločili za čelov ali ne, sodi k kebabu kruh. V najslabši izvedbi bo to lavaš, ki ga zlahka zamenjamo za kuhinjsko krpo. Super tanek, brez določenega roka trajanja, neskončne plahte, zložene v polivinil, je možno kupiti kar v trafiki. Če se pokaže prilika, ga nemudoma zamenjajte za neskončno bolj slastnen barbari, sangak ali taftun.

 

DSC_0690-01
Kebab torš je s svojo marinado iz soka granatnih jabolk in orehov izvenkategornik. Če nanj naletiš v restavraciji, plani po njem. Ni ravno pogosto na jedilnikih.

Nabora kebabov seveda še nismo izčrpali. Ker je mangal glavni postopek pečenja mesa v Iranu, se na dolgih kovinskih paličicah najde marsikaj, od jagnječjih kotletov do pljučne pečenke, drobovine in morskih sadežev. Velja si zapomniti vsaj še kebab-e barg. Barg pomeni list in na mangalu se bodo znašli nabodene rezine marinirane jagnjetine ali govedine. Če si zaželimo bolj pestre ponudbe, sežemo po kebab soltaniju in pred nami se bo znašel en regiment kebaba kubide in en kebaba barg. Kombinaciji džudže in barg kebaba se reče kebab bakhtiari. Še enega slastnega kebaba ne smemo spregledati – kebab jigar, ki postreže z jetrci kar pomeni, da tudi srčki in ledvica ne bodo daleč. Vrhunec naše degustacije kebabov bo verjetno kebab torš z govedino, marinirano v soku granatnega jabolka z orehi, peteršiljem, česnom in olivnim oljem.

Da pa v iranski kulinariki ni vse v kebabu, naslednjič