MUSTANG BY BIKE – 2.del

DIVJI VZHOD

Čeprav sem preizkus daljšega rinjenja kar dobro prestal, nisem imel pojma, kaj me čaka na stezah vzhodnega Mustanga. Zdaj vem: uživaške vožnje sredi fantastične pokrajine, kar nekaj vriskanja (bolj nemega kot glasnega), ki ga je kruto pretrgal kak nemogoč detajl…

Pa poglejmo: Če hočemo v vzhodni Mustang, je treba prečkati Kali Gandaki. S prelaza Lo la, 3.950 metrov nad prestolnico Lo Mathang se levo odcepi pot, ki je hiper estetsko kolesarsko doživetje, tu in tam kak poriv kolesa preko nevozne globoke mivke ali v par metrov strmine zadevo le popestrijo. Vseskozi si na grebenu in gledaš u silne globočine erodiranih kanjonov in študiraš, kako se boš zbasal tja dol do Kali Gandakija. Potem pride spet tista zdaj že zguncana fora. Spust je najprej fenomenalen in potem se kar naenkrat znajdeš v strmem skalnatem prehodu, kjer komaj zbašeš skozi kolo. Sledi kanjončič, kjer 29 colska kolesa skoraj izginejo v pesku in prahu, nato pa te ljubka polička popelje okoli ovinka in že gledaš nazaj in se čudiš, iz kakšnega hribovja si se privalil.

2014-05-21 05.54.44

Globoko spodaj je vas Dhi s svojimi krvavo zelenimi polji ječmena in edinim mostom daleč naokoli čez Kali Gandaki. Do tja je še nekaj krutih globokih melišč, skozi katere bolj pluješ kot kolesariš.

Na drugi strani reke me domačini usmerjajo nekam v desno. Ker ne štekam, rijem s kolesom čez strmo brezpotje, namesto da bi se elegantno popeljal po suhi strugi.  Ko mi končno kapne, zložno pedaliram pod veličastnimi erodiranimi stolpi. In ko ravno pomislim, kako dobro mi gre, me strezni skromna stezica, ki se strmo dviguje proti vasi Jara.

2014-05-21 068

Vzhodni Mustang je precej redko poseljen in Jara je izhodišče za etapo do edine vasi v naslednjih dveh dneh. Do vasi Tange je najprej treba prečkati značilno mizo – ogromno planoto, ki ji erozija v obliki mogočnih stolpov spodžira temelje. Z Babujem družno poiščeva najpoložnejši vzpon na mizo in spet je na vrsti izjemno estetski kolesarski rodeo, ki ga popestrijo občasni (pre)strmi klančki. Vožnja po robu mize se konča nad prepadom. Vanj vodi strma, zanikrna pot in po parih kritičnih poizkusih se sprijaznim, da bo treba tudi dol peš. V redkih trenutkih, ko popusti fascinacija nad pokrajino, se lahko kratkočasim s pogledovanjem na drugo stran, kjer me čaka dolg vzpon na prelaz. Tokrat je več kot očitno, da ne bom prekolesaril niti metra. Pot je prestrma in treba bo riniti.

2014-05-23 032

Zato pa druga stran šarmira. Najprej vesel spust čez planoto, ki mu sledi odštekan greben, kjer je pot speljana po širokih policah, ustvarjenih za kolesarske užitke. Z grebena padem na novo mizo, rahlo nagnjeno, da me ne moti veter, ko drvim preko. Etapa je dolga in veter se je že spodobno razbesnel. Prav zanima me, kaj je za robom mize. Tole: med veličastnimi stebri je strm in le kak meter širok graben, ki deluje kot vetrovni kanal. Tako močno piha skozenj, da me zasipava z drobirjem, ki ga nosi veter, in se raje umaknem v zavetje ter počakam na premor med sunki, da se zbašem skozenj. Ali sem ga prekolesaril? Ne se hecat.

In spodaj je Tange z nizom živordečih stup in živahnim lodžem s tremi sobami. Babu Ram je spet ostal daleč zadaj.

IMG_4634

 

KRALJEVSKA ETAPA

Med Tangejem in Čuksangom ni ničesar razen enega izvira, kjer na slabi polovici poti lahko dotočiš vode v meh. Etapa se začne neobetavno, s štiriurno hojo navzgor ob kolesu iz Tangeja, skromnih 3.200 metrov visoko na prelaz 1000 metrov više. Na drugi strani prelaza se pokrajina umiri, malo navzdol, malo po ravnem, pa spet nekoliko poskoči…  Na vrsti je verjetno najlepše kolesarjenje, ki se lahko pohvali s povprečno nadmorsko višino 4.000 metrov. Bajkabilnost je velika in po lagodnem prečenju kolesarim po razglednem grebenu, ki je galerija brezimnega kiparstva. Na ogled je pester nabor geoloških formacij, na različne načine erodirani stebri, slikovito obarvani geološki sloji in kot bonus razgledi, ki pokrijejo večino Mustanga.

IMG_4685

Vse lepo in prav, a kdaj se bo vsa zadeva obrnila navzdol. Čuksang, cilj etape je še vedno tisoč metrov niže, ura je pozna, nebo se oblači, veter razsaja, padejo prve kaplje in na jugu se bliskajo gromske strele. In ko si navlečem vetrovko, nataknem rokavice in kapo, ker se resno črn oblak, iz katerega grozeče kaplja, pomika po dolini navzgor, se začne veselica. Najprej nežno navzdol ukrivljena planota, nato širok hrbet, po katerem vijuga dirkaška stezica.  Leti do razrušene utrdbe na skalnatem grebenu, kjer bremzam, ker mi ni jasno, kako naprej. Seveda, že znana zagata. Steza izgine na prepadno stran in že previdno sestopam po strmem žlebu s kolesom pod roko. Žura je bolj ali manj konec. Proti Čuksangu se najprej previdno dričam po zoprno kamnitem cikcaku, nato se stezica mojstrsko prebije skozi labirint stolpičev ter se spusti na planoto, kjer spet za nekaj časa kolesarjenje postane užitek. Pokvari ga dolga strma kamnita prečka, ki me dodobra preruka in zadnje metre do ceste se s kolesom sprehodiva, oba zdelana od deveturne etape. Krog je zaključen. Le še nekaj že znanih kilometrov in razsut menjalnik me loči od Džomsona. Babu Ram se mi pridruži šele pri drugem pivu.

IMG_4719

LOGISTIKA

Kolesarjenje po Mustangu je kar se obleke in opreme tiče udobno. Na voljo je ravno prav lodžev, da s seboj ni treba tovoriti šotora, kuhalnika in hrane. Temperature v maju in juniju so dovolj visoke, da dopuščajo razmeroma skromno oblačilno shemo, ki se jo da dokaj znosno prevažati s seboj na kolesu. Še sam sem bil presenečen, kako malo prtljage je bilo treba tovoriti s seboj. Uporabil sem »bike packing« sistem pritrditev nepremočljivih vreč na belanco in pod sedež ter hand made Dejkotovo trikotno torbo na okvirju, 14 litrski Raptor s trilitrskim mehom. In ne pozabimo na kolo: Kona Kahuna Deluxe 29′.

MUSTANG

Mustang je pokrajina ob reki Kali Gandaki na severu Nepala, zahodno od Katmanduja, ki meji na Tibet. Južno od Mustanga Himalaja zakipi v nizu vrhov Anapurn in Daulagirija, več kot osemtisoč metrov visoko.

Je značilno transhimalajsko področje, prehod iz Himalaje na tibetansko planoto. Nekoč je bilo to območje intenzivnega trgovanja med Tibetom in Gangetskim nižavjem, saj je Tibet tu najlažje dostopen. Iz Tibeta proti jugu je potovala sol, pridobljena iz brakičnih jezer tibetanske planote ter volna in pridelki nomadov zahodnega Tibeta. Prebivalci doline Kali Gandaki ( ljudstva Lope, Gurungi in Takaliji ) so vsak na svojem območju uveljavljali nadzor nad pretokom blaga.

Lope, prebivalce Mustanga tibetanskega izvora (tibetansko ime za Mustang je Lo), je v 14.stoletju združil Ame Pal v enotnem kraljestvu, ki so mu njegovi potomci vladali do XXXX.  Lo Mathang, prestolnica Mustanga je še danes ograjeno mesto s kraljevo palačo, kjer trenutni kralj Jigme Bahadur Bista (25.generacija po Ame Palu) še vedno živi v svoji palači a zaradi slabega zdravstvenega stanja ne sprejema obiskovalcev. Čeprav je brez formalne oblasti ostal že leta 1951, ga prebivalci Mustanga še vedno jemlje resno kot svojega vladarja.

Zakaj Nepalci v Mustangu izvajajo politiko zaprtega območja in omejenega obiska, se danes sprašuje marsikdo. Ne le turisti, ki moramo plačevati visoko takso za vstop (500 USD za 10 dni), tudi domačinom razlogi niso jasni. Jasno pa jim je, da zaradi omejitev njihov zaslužek na račun turizma še zdaleč ni tak kot bi lahko bil. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da tudi od zaračunane vstopnine domačini nimajo kake koristi.

Formalni razlogi – bližina meje s Tibetom in nekdanja aktivnost tibetanskih gverilcev Khamp proti Kitajcem v Tibetu (ki je usahnila že v sedemdesetih letih), ne ponujajo nikakršne logične razlage. Nekako smo se zedinili, tujci in domačini, da je edina logična razlaga za visoko vstopno takso prav vstopna taksa sama, 500 dolarjev, ki neobremenjenih s kakršnimikoli stroški pade iz žepa turista v državno blagajno.

 

fotke, gosje pero in bajk by Baburam&Uroš

HIMALAJA ZA VSAKOGAR

Že dolgo Himalaja ni več le cilj odprav, domena osvajalcev osemtisočakov, destinacija za najbolj drzne izzivalce največjih višin. Če je to sploh kdaj bila. Že leta 1964 je James Roberts pogruntal, da bo Himalaja privlačna destinacija  tudi za tiste, ki nimajo namena stopiti na težko prigaran himalajski vrh. Skratka, za vsakogar, takorekoč. In »izumil« je treking.

A še pol stoletja po Robertsu je najpogostejše vprašanje, ki mi ga postavijo nadebudni himalajci nekako takole:

»Vsak teden grem v hribe, vsako leto prekolesarim Franjo in pretečem 20km ljubljanskega maratona. Ali sem dovolj pripravljen(a) za treking v Himalaji?«

Priznam, da vedno znova nisem dovolj pripravljen na takšno vprašanje. Preden odprem usta, mi misli uidejo na poti v okolici Namče Bazarja, po katerih drobencljajo četice japonskih, korejskih, tajvanskih…  upokojencev, oprtanih z Ospreyevimi ruzački in full-frame Canoni. Prekritih ust in v belih rokavičkah se s povprečno starostjo 67 let in povprečno hitrostjo 1km/h neustrašno bližajo najbolj mogočnemu gorskemu obzidju sveta, ki ga tvorita povezana grebena Nuptseja in Lhotseja izza katerega preži temna piramida Everesta.

Ne, ne bodo naskočili krutih himalajskih vrhov. Z varne razdalje cca. 20km bodo naostrili svoje bele teleobjektive in jih poškljocali.

Odgovor na zgornje vprašanje je seveda da. Tudi brez Franje in Ljubljanskega maratona.

0042

Gremo naprej z vprašanji: Kako pa to zgleda?

Treking po Himalaji zgleda kot potovanje, na katerega smo se odpravili peš. Vsak dan je drugačen, pa vendar so si dnevi podobni. Vsakdanja opravila postanejo rutina. Naročanje kosila, zajtrka in večerje, pakiranje torb za nosače, modrovanja ob peči v lodžu… z vsem tem izgubljamo vedno manj časa. Hoja postane način življenja, počasno premikanje skozi mogočne pokrajine omogoča, da se osredotočimo na vsak detajl. Saj zato smo tu. Oprezujemo za vrhovi: od kod se prvič vidi Everest, ali je to Tamserku ali Kusum Kanguru, kje sta na Nuptse plezala Jeglič in Humar, ali je tisto tam zadaj Makalu, kaj se vidi z Gokijo Rija, ali bomo še kdaj videli Čo Oju (bomo, iz Pheričeja). Ogledujemo si spokojno življenje himalajskih vasi, ob srečanjih zagnano vadimo »Namaskar« in skušamo ujeti pravilen naglas. Napenjamo oči, da bi v strminah nad Namče bazarjem ugledali mošusnega jelena in nimamo nič proti, če se prikaže rogati thar. Ali so rododendroni že odcveteli? Ali je to Dudh Kosi ali Imja Khola? Ali bo za večerjo spet dal bhat ali jakov zrezek? Kdaj bojo zakurili peč v jedilnici. A to posušen drek v peč mečejo?

0120b

In tako dalje in tako naprej, dan za dnem… Dokler se počasi ne odpravimo iz Namče bazarja po tisti dolgi strmini navzdol do sotočja in naprej ob Mlečni reki v Luklo, kjer je pred nami le še en cilj: let v Katmandu. Aja, in pica v Fire&Ice. Torej dva. S tem se krog konča in nastopi čas, ko ugotovimo, da bi bilo fino vstopiti v novega. Himalaja je velika, krogov ne bo zmanjkalo. Odlična tema za post trekinški pogovor v Sam’s Baru med zobanjem arašidov, poplaknjenih s požirkom piva Gorkha…

»Kdo tega ne bi zmogel?« je napačno vprašanje. Pravo in zadnje vprašanje je »Kako sem tako dolgo zmogel brez tega?«

Več o potovanjih v Himalajo za vsakogar pa 25.2. in 10.3.2016 v Kavarni Slamič.

GORSKO PO MEDITERANU

Prva dvonamenska (pohodniško kolesarska) pot v Sloveniji:

Kubed – sv.Kirik – Movraž – Raven kras – Lačna – Kubed

Če nameravate v življenju opraviti le eno gorskokolesarsko turo, naj bo to ta. Na majhnem prostoru se je zdruznilo vse, v čemer kolesar uživa: sklop hribčkov in dolinic, udobnih travnatih hrbtov in izzivalnih klancev, vse skupaj poprhano z razkošjem širnih razgledov, v deželi, ki je nikoli ne pobeli sneg. Štirisezonska tura torej, ki se ne more končati drugače kot s slastnim istrskim obedom, zalitim z odličnim kubedskim refoškom. In nenazadnje, vozili se bomo po prvi dvonamenski poti, markirani planinski poti, namenjeni tudi kolesarjem. Ta pogruntavščina naj bi omilila čudaštva državnih uradnikov, ki krojijo legalno usodo gorskokolesarskih formalnosti v Sloveniji. Kakorkoli že, kolesarji bomo večno hvaležni kolegom iz Obalnega planinskega društva Koper, da so nas zvabili na tako očarljivo traso. Odpravimo se torej po sledi modro podčrtanih markacij.

OPIS

Začenjamo v Kubedu in ker je tura krožna, se najprej vprašamo, v katero smer bomo kolesarili. Moje skromno priporočilo bi bilo, da krenemo najprej proti Badinu, torej v obratni smeri urinega kazalca.

Z glavne asfaltne ceste proti Buzetu skrenemo levo in se po kolovozu pripeljemo v Gračišče. Bolj dosledna varianta je, če začnemo po poti proti Lačni (kjer se bomo sicer vračali), a kmalu skrenemo desno proti Gračišču.  Na drugem koncu vasi nadaljujemo po kolovozu do ceste Gračišče – Movraž, ki jo le prečkamo. Na drugi strani ceste se začne lep, nezahteven vzpon proti sv.Kviriku. Kmalu smo na prelestnih travnikih in brez večjih naporov prečkamo vzpetino Vela Griža (417m) in nadaljujemo do cerkvice sv.Kvirika. Smo na travnati planoti, kjer se nam odprejo pogledi proti Istri in na drugo stran proti Slavniku. Elegantno se zapeljemo do TV pretvornika, kjer se pot začne spuščati proti Velemu Badinu. Desno pod nami je strmo ostenje Kraškega roba, kjer se bočijo sloviti spodmoli – Ušesa Istre. Do njih se lahko odpravimo peš (upoštevajmo opozorila oz. omejitev gibanja zaradi motenja gnezdišč ptic!).

Spust nam tu in tam zabeli kak večji kamen, a nas bo potolažil idealna vožnja navzdol s Kroga proti vasi Dvori. Njena edina napaka je, da je odločno prekratka. Vas obidemo višje po pobočju in zdaj je na vrsti grizenje navzgor. Naklon je precejšen in podlaga mestoma betonska. Tudi če je treba malo peš, ni daleč do položnejšega odseka, ki nas dostavi na travnike Ravnega krasa, kjer je vsega hudega konec. Raven kras je pač raven in tudi do njegove najvišje točke 498 metrov visokega Kuka se sprehodimo – po ravnem. Tako nam ne preostane drugega kot da brezbrižno križarimo po planoti in se veselimo še zadnje etape, kolesarske veselice na Lačni. Po travnati podlagi navzdol gre veselo, navzgor pa tudi ni pretežko in že se znajdemo na grebenu Lačne. In če nam je ostalo še kaj moči (seveda je!) zašibamo, malo po ravnem, predvsem pa navzdol, po luštnih poteh vse do Kubeda. Kje je zdaj tista istrska košta in refošk?

NAVODILA ZA UPORABO

Tokrat bomo sedli izključno na gorsko kolo, polnovzmeteno ne bo odveč. Ali torej z družinskim izletom ne bo nič? Ni nujno, saj smo na dvonamenski poti, pa še krožni povrhu. Medtem ko eden od roditeljev sede na kolo, se drugi s podmladkom na pot odpravi peš. Kraški travniki v okolici sv.Kvirika in na Ravnem krasu so idealno otroško igrišče. Krožne ture je za 23 kilometrov in okoli 650 višincev, potem lahko roditelja vlogi zamenjata.

Pri gorskem kolesarjenju velja upoštevati pravila, ki smo si jih za sožitje z ostalimi uporabniki naravnega okolja postavili kolesarji sami: kolesarimo po poteh, ne kar čez drn in strn; ne delajmo bližnjic, tehniko vožnje prilagodimo podlagi; pri spustih nadzorujmo hitrost; pešci imajo vedno prednost; poskrbimo za lastno varnost.

(http://odprimopoti.si/doc/odprimopoti_priporocila_koncna.pdf)

SVETI KVIRIK, ISTRSKA UŠESA

Nekoč se je po svetem Kviriku imenovala vas Sočerga, zdaj pa je svetniku (ki ga je mučeniška smrt doletela že pri treh letih skupaj z materjo Julijeto) posvečena le še pokopališka cerkvica na Kraškem robu nad vasjo. Ob njej so ostanki velikega utrjenega prazgodovinskega naselja – gradišča, našli so tudi stelo, rimski nagrobnik iz prve polovice prvega stoletja našega štetja.

Temelji cerkvice so iz 11.stoletja, obnovljena je bila 1886. Prislonjen zvonik je masiven, toliko bolj, ker so cerkev leta 1940 zmanjšali. Da se lepo zlije z okoljem, poskrbijo kamnite škrli, s katerimi so prekrili streho leta 1975.

Če pokukamo čez (Kraški) rob, ugledamo dvokilometrski niz spodmolov, največji so visoki 17 metrov. Nastali so na prehodu z apnenčastega krasa v flišno Istro, ki se začenja tik pod njimi. Opozorilna tabla nas odvrača od hoje pod spodmoli. Ogledujmo si jih od daleč, saj so tu gnezdišča zavarovanih ptic kot sta velika uharica in sramežljivi puščavec. Morda nam tako uspe opaziti to plaho ptico značilno modre barve.

revija GEA, december 2015

članek v Nedelu by Dejko

Z NULE NA TISOČAKA

revija GEA, september 2015

Iz Trsta po kolesarski poti Giordano Cottur skozi Glinščico do Kozine in dalje na Slavnik.

Slavnik (1.028m) verjetno imena ni dobil zaradi svoje kolesarske slave. Bi ga pa lahko. Priljubljeni desetkilometrski makadamski klanec iz Kozine ponuja nekaj vmes med treningom in kolesarsko turo. Razgled z vrha je vse prej kot skromen in morska modrina bije v oči. Morje torej, za katerega je znano, da označuje ničelno nadmorsko višino. Izziv se ponuja kar sam, kolesarjenje z obale do točke, kjer kopno prvič poskoči čez kilometer v višino. Slovenska obala ni prav priročna za naš namen. Istrsko zaledje in Kraški rob sta za poldnevno kolesarsko turo prehud zalogaj. Zato pa se kot idealno izhodišče ponuja Trst s svojo kolesarsko potjo Giordano Cottur. Speljana je po trasi nekdanje železniške proge, ki jo domačini ljubkovalno imenujejo Štreka, in je skozi slikovito dolino Glinščice povezovala Trst s Hrpeljami. Pravzaprav ga še vedno, le da sedaj namesto vagončkov po njej brzijo kolesarji, tekači in pohodniki, in se vključuje v širše omrežje kolesarskih poti evro regije.

OPIS POTI

Začetek kolesarske poti je skrit pod parkiriščem na Via Orlandini in če hočemo biti dosledni kar se nadmorske višine tiče, je treba začeti nekoliko nižje, kjer nam bo prišla prav parkirna hiša v trgovskem centru Torri d’Europa ob obmorski cesti Via Italo Svevo (0,40 eur za uro parkiranja).

Vzpon do začetka kolesarske poti bo najstrmejši odsek naše poti proti Kozini, zato le počasi navzgor po Via Orlandini. Kolesarska pot se začne na parkirišču pod cesto in nanjo zapeljemo skozi opuščen portal. Zdaj navodil ne potrebujemo več, saj je pot odlično označena. Pozorni moramo biti le na križiščih z bolj ali manj prometnimi ulicami, kjer nam prometna signalizacija vsakič znova odvzame prednost. Pot se vseskozi vzpenja, a je naklon minimalen (povprečno 2,6%) in kolesarjenje prijetno. Prečkali bomo nekaj mostov in kak viadukt, zapeljali v pet tunelov (v najdaljšem tunelu Chiusa bodo senzorji ob našem prihodu prižgali luči) in se ustavili (ali pa tudi ne) na dveh opuščenih železniških postajah. Dokler je trasa speljana skozi Trst, je asfaltirana (cca. 5km), nato sledi precej udoben makadam, ki nas popelje skozi naravni rezervat doline Glinščice. Prehod je dramatičen, ravnokar smo se še vozili med tržaškimi bloki, zdaj pa se znajdemo med prepadnimi stenami in občudujemo mojstrstvo graditeljev železniške trase v tako divjem okolju. Ko doseže mejo s Slovenijo, trasa naredi ovinek proti vasi Draga in zapusti dolino Glinščice ter se nato spet usmeri proti Sloveniji. Pripeljemo do asfaltne ceste, ki se spušča v Klanec pri Kozini. Zavijemo po njej navzgor do bližnje ceste Kozina – Koper. Položen vzpon nas pripelje do železniške postaje Kozina. Prekolesarili smo 17 kilometrov in pridobili 500 višinskih metrov.

Zapeljemo na Reško cesto in sledimo smerokazu za Slavnik desno. S koncem naselja je tudi konec asfalta. Začenja se sloviti klanec proti Slavniku. Tudi tu ne moremo zgrešiti, sledimo široki makadamski cesti in se ne menimo za manj ugledne odcepe levo ali desno. Spet smo v zaščitenem območju, zdaj je to naravni spomenik Slavnik, na kar nas opozori informativna tabla. Odprta travnata pobočja nas potolažijo, ko premagamo daljši strm odsek precej razrite ceste in nas spremljajo, ko se zagrizemo v zadnji ovinek pred Tumovo kočo tik pod vrhom (odprto ob vikendih). Če je ostalo še kaj moči, se zaženemo še v kratko strmino nad kočo na 1.028 metrov visoki vrh Slavnika in tako zašpičimo tisočmetrski vzpon z ničelne nadmorske višine.

NAVODILA ZA UPORABO

Kolesarjenja se bo (s povratkom po isti poti) nabralo za cca.57 kilometrov, za kar bomo porabili 4 – 5 ur, seveda več, če se bomo bolj posvetili prelestni pokrajini Glinščice in Slavnika.

Asfalt, spodoben makadam in položen klanec kolesarske poti Giordana Cotturja je primeren za takorekoč vsako kolo (razen specialke). Pot je idealna za družinsko kolesarjenje, saj je varna, slikovita, razgledna in zanimiva. Iz Kozine na Slavnik zaradi bolj grobega makadama potrebujemo širše gume in prednje vzmetenje gorskega kolesa.

Na izhodišče v Trstu se vrnemo po isti poti, gorski kolesarji se lahko s Slavnika spustijo po zahtevnejših poteh v Podgorje ali Prešnico.

Namig: Kolesariti lahko začnemo tudi v Kozini in se najprej spustimo skozi Glinščico do Trsta. Iz Kozine se spustimo po stari cesti proti Kopru do odcepa za Klanec. S ceste proti Klancu sto metrov za odcepom zavijemo desno na makadam in se po kratkem vzponu prepustimo dolgemu spustu vse do Trsta.

ŽELEZNICA, GLINŠČICA, SLAVNIK

Odsek železniške proge med Trstom in Hrpeljami je bil zgrajen leta 1887 kot priključek na železniško progo proti Puli. Še danes lahko občudujemo tehnično mojstrovino graditeljev, ki so morali na dvajsetih kilometrih proge izvrtati pet tunelov ter postaviti šest kovinskih in sedem mostov iz opek. Ohranjenih je še devet hišic za zaporničarje. Železniški promet je bil opuščen leta 1959. Kolesarsko pot, poimenovano po slovitem italjanskem kolesarju Giordanu Cotturju, speljano po trasi opuščene železniške proge, so uredili leta 2010.

Osrednji del kolesarske poti poteka skozi naravni deželni rezervat doline Glinščice, ki preseneča s svojo divjino, saj leži v neposrednem zaledju Trsta. Reka Glinščica je edini površinski vodotok Tržaškega krasa, njena dolina in strmali nad reko pa so pomemben ekosistem raznolike favne in flore.

Glavna značilnost naravnega spomenika Slavnik je njegova mejna lega. Ko se na vrhu ozremo naokoli, se nam na eni strani pod nogami prijazno svetlika morje, medtem ko za hrbtom prežijo globoki gozdovi Dinaridov, odkoder kdaj pokuka tudi kak volčji trop. Da smo prav na fizičnem stičišču celine in Mediterana, pričata dve popolnoma različni podobi, ki ju ponujata primorska stran s svojimi submediteranskimi gozdnimi sestoji in celinsko bukovje na Slavnikovih vzhodnih pobočjih. Širni travniki (ki so v resnici izsekani pašniki), se dičijo z bogastvom cvetja, značilnega za sredozemski kot tudi gorski svet. Slavnikovo golo glavo pa pometa slovita burja, mrzel veter, ki se skoti v višavah in se mu neskončno mudi navzdol proti morju. Kamor bomo odbrzeli tudi mi in tako zaključili našo slikovito kolesarsko turo.

http://www.riservavalrosandra.it/

https://www.yumpu.com/hr/document/view/13839123/naravni-spomenik-slavnik-zavod-rs-za-varstvo-narave

OBKOLESARJENA LJUBLJANA

revija Gea, julij, 2015

Ljubljano bolj ali manj poznamo. Njene bližnje okolice bolj ali manj ne. In bližnja okolica je tu res blizu. Večinoma je kar del mesta, a mesto ugledamo le tu in tam v daljavi. Smo na prehodu iz mesta v nemesto, ki je včasih vas, včasih industrijska cona, včasih sprehajališče, včasih stanovanjske novogradnje sredi ničesar, včasih vse skupaj hkrati, pa spet nič od tega, le gozd, travnik, močvirje… Skratka vse, samo mesto ne. Saj veste: prometne ulice, strnjene večnadstropne hiše, pešci na pločniku, semaforji, trgovine in kafiči ter prodajalci Kraljev ulice… Pa čeprav smo praktično ves čas v mestni občini Ljubljana.

Glavne mestne znamenitosti so pomaknjene proti središču našega kolesarskega kroga. Svojo zvedavost zato preusmerimo k drugačnim, bolj obrobnim zanimivostim. Kar nekaj časa bomo sledili reki Savi, si ogledali  savsko plažo, črnuški most od  spodaj, živžav na Poti ob Savi (tako vzorčni kot nevzorčni odsek), industrijsko cono v Zalogu, rodovitno Sostro, golovške gozdove, barjanske makadame in kanale. Čakajo nas raznovrstni prehodi pod ali nad obvoznico, ki tako kot mi kroži okoli mesta in se nam kar naprej nastavlja na pot. Pripravimo se na kontraste: presenečale nas bodo sodobne industrijske konstrukcije, ki jih obdaja idilično kmečko okolje, stanovanjske kockice moderne arhitekture, obdane s prašnim makadamom in vegasto rustikalnostjo – ne nujno lepo, vsekakor pa zanimivo in poučno. Potovali bomo skozi kraje nenavadnih imen: Kleče, Roje, Obrije, Sneberje, Kašelj, Bizovik, Kozarje, Zapuže, Poljane… za katere tudi rojeni Ljubljančani sicer slutimo, da obstajajo, a ne vemo točno, kje. In če komu vse to ni dovolj, se vmes najde tudi kaka zaresna turistična atrakcija. Nenazadnje bomo južni del kroga opravili po izdatnem ovinku preko Ljubljanskega barja. Ki ne le, da ni mesto, je krajinski park, ki ščiti bogato naravno in kulturno dediščino.

NAVODILA ZA UPORABO

Tura je krožna z Ljubljano v sredini in prekolesarjena v celoti zahteva dobrih 66 kilometrov poganjanja pedal. Razen vzpona na Golovec in (kratkega) vzpona na Bokalce (obema seveda sledi tudi spust) kolesarimo po ravnem. Podlaga je večinoma makadamska, nekaj je tudi asfalta. Tura je torej primerna za treking kolesa, gorska kolesa ter freerange kolesa (prostodometna??), ki so se razvila iz ciklokros koles. Makadam je večinoma gladek, če odštejemo nekaj slabših metrov ob Savi, tu in tam pa je le treba zavijugati med udarnimi jamami. Kontinuirano kolesarjenje bo trajalo pol dneva, s piknikom ob Savi, obiskom Plečnikove cerkve v Črni vasi, sprehodom po Koščevi učni poti pa bo cel dan komaj dovolj.

Začnemo lahko kjerkoli in kjerkoli lahko tudi zaključimo. Številne ceste vodijo s kolesarskega oboda proti središču mesta in omogočajo, da naš krog sploščimo ter nadaljujemo kdaj drugič.

OPIS

Krožiti lahko seveda začnemo kjerkoli, zakaj torej ne v Šentvidu, kjer sem začel tudi sam. S Celovške ceste zavijemo na Prušnikovo ulico (ki je bila nekoč Celovška), ki jo zapustimo po Ulici bratov Komel. Lahko izbiramo med asfaltom ali makadamom preko polj in skozi vrtičkarsko idilo. Na koncu se znajdemo na križišču Avšičeve ceste in Ceste Urške Zatler v Klečah. Skozi vas se zapeljemo proti nekdaj Nemški in zdaj Obvozni cesti, ki jo le previdno prečkamo, nato pa nadaljujemo po makadamu proti bregu reke Save. Široka makadamska cesta vijuga mimo privlačnih plaž do zapornice, ki skrbi, da nas odslej cca. 5 kilometrov ne bodo motili avtomobili. Orientacija je zdaj enostavna, Pot ob Savi je sicer makadamska, a dobro utrjena pot, speljana mimo avtokampa, kopališča, tenis centra, počivališč, igrišč, hipodroma, razglednih točk, pripomočkov za razgibavanje, prostorov za piknik… (več informacij na http://www.sport-ljubljana.si/sava/sava-ric/). Po cca. 5 kilometrih se idila konča in do Sneberskega mosta kolesarimo po znosnem makadamu. Za mostom zapeljemo na asfalt in se po bodisi Cesti v Prod ali pa po Sneberski in nato Agrokombinatski cesti pripeljemo v Zalog. Cesta v Prod se konča na trojnem sotočju rek Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice. Mi pa po Zaloški cesti prečkamo Ljubljanico in takoj zavijemo desno (oznaka kolesarske poti L043). Kmalu smo spet na makadamu in preko polj vijugamo proti Sostrem. Ne spreglejmo ozkega mostička (prepovedano za motoriste!), ki je bližnjica do cerkve sv.Urha v Sostrem. Nadaljujemo proti Dobrunjam (kjer se odcepi cesta na sv.Urh), skozi Bizovik do Spodnje Hrušice. Za nekaj časa se poslovimo od asfalta in dobro zajamemo sapo. Pred nami je vzpon na Golovec. Po cca. 4 km klanca navzgor se makadamska cesta obrne navzdol in pribrzimo na Rudnik. Usmerimo se proti Ižanki (prečkamo Dolenjsko cesto, Jurčkovo cesto in Pot spominov in tovarištva – tri možnosti za umik proti centru mesta. Ižanska cesta ponudi lepo kolesarsko stezo, a ne za dolgo. Po dobrem kilometru pri tabli  Ižanska c.398/400 zavijemo desno. Asfalt se spremeni v makadam, ki se kot puščica naravnost požene čez Barje. Komur je ostalo sape za ogled znamenitosti, lahko po kilometru zavije desno v Črno vas, kjer ga čaka Plečnikova cerkev sv.Mihaela. Potem ko naš makadam kakih 5 km vztraja v ravni črti, se nenadoma pod pravim kotom usmeri proti jugu. Popelje nas skozi naravni rezervat Iški morost, kjer se lahko sprehodimo po Koščevi učni poti. S sprehodom ali brez bomo na asfalt zapeljali spet v vasi Brest. Od tu dalje se držimo asfaltirane ceste proti Jezeru, Podpeči in dalje do Brezovice. Na semaforiziranem križišču s priključkom na avtocesto zavijemo levo in takoj ujamemo neprometno bližnjico čez Kozarje. Tok Gradaščice nas prisili v obvoz s pogledom na precej načet grad Bokalci. Po kratkem klancu nas čaka simpatična asfaltna cestica po kateri se prebijamo proti Podutiku. V naselju družinskih hiš zavijemo desno na makadam, na križišču ujamemo Zapuško cesto in se čez prikladen mostiček prebijemo preko avtoceste. Prečkamo Regentovo in nadaljujemo naravnost do Celovške, kjer se je naša zgodba začela. Ljubljana je obkolesarjena.

NARAVNI REZERVAT IŠKI MOROST

Iški morost je naravni rezervat v krajinskem parku Ljubljansko barje. Je del projekta dolgoročnega varstva kosca (crex crex) Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Zajema veliko območje za Ljubljansko barje značilnih mokrotnih travnikov, kjer si je mogoče od blizu ogledati značilno barjansko pokrajino in življenje v njej. Obenem rezervat služi tudi kot poskusno posestvo, kjer DOPPS sodeluje z okoliškimi kmeti pri uvajanju pticam prijaznih načinov kmetovanja. Pot je dolga 1.300 metrov z opazovalnico in osmimi točkami značilnih življenskih prostorov Ljubljanskega barja.

 

PLES V OBLAKIH

Pred samostanom ločine tibetanskega budizma Njigma  nad vasjo Tingvong menihi vsako leto plešejo ritualni ples Čam. Tingvong in okoliške vasi naseljuje ljudstvo Lepč, ki se še niso odrekli svoji šamanski tradiciji. A očitno se starodavni animizem in budizem severnih sosedov Tibetancev pri miroljubnih Lepčah lepo dopolnjujeta.

Tingvong je ena od vasi rezervata Dzongu v osrednjem Sikimu. Rezervat ščiti Lepče, avtohtono ljudstvo Sikima, pred kulturnim genocidom. Stoletja so animistični Lepče živeli v južnem predgorju mogočnega in čaščenega  Kongčen Kongčlo – »Največjega kamna«, bolj znanega kot Kangčendzenga, tretja najvišja gora sveta na tromeji Nepala, Indije in Tibeta. Čudovite izolacije je bilo konec z nastankom tibetanske kraljevine v 17.stoletju, uvozom nepalske delovne sile in končno leta 1975 s priključitvijo Sikima kot 22. zvezne države Indiji.

Rahločutnim in kulturno neodpornim Lepčam je grozila utopitev v morju agresivnejših prišlekov. Da bi ohranili svoj tradicionalni način življenja, so jim tibetanski vladarji odstopili območje Dzongu v osrednjem Sikimu, področje najstarejše znane poselitve Lepč, in prepovedali naseljevanje neavtohtonih prišlekov.

rubrika Geoptrija

revija GEA, februar 2016

NA VRH UHURU

ali Gremo na Kili! in še na Mt.Kenijo zraven…

Ob nekrščanski uri se zbiramo v šotoru – jedilnici. Nikogar ne prepoznam, vsi smo zahomotani v najtoplejše kar premoremo.

In premoremo kar precej: dolge gate, zimske in še vetrne hlače, najtoplejše nogavice čez termalne podnogavice, puhovke in pod njimi nešteto slojev aktivnega, merino in zimskega perila, pa flis ali dva za povrh, na glavi podkapa in nadkapa ter najdebelejše rokavice, ki nerodno segajo po skodelici čaja. Ali vse to res potrebujemo?

Ne vem, bomo kmalu videli. Uvodni klanec nas bo najbrž prislil, da prilagodimo oblačilno shemo razmeram. Le-te pa sredi noči na 4600 metrih nikoli niso prav mile. Kje je Amani?

S svojo ekipo že čaka pred šotorom. Preštejemo se in v upanju, da se pod številnimi sloji nahajamo točno mi in ne kaka druga skupina, zakorakamo v noč. Snopi čelk zmedeno plešejo po labirintu skal. Amanijevemu rdečkastemu kombinezonu na srečo ni težko slediti. Njegovi fantje so strateško razporejeni med skupino, jaz pa si dodelim zadnje mesto. Paše mi zložen začetek, sploh pa opolnoči, ko je pred mano še 1300 metrov vzpona in vse manj kisika. Zakorakamo torej v noč …

Mraz na ekvatorju

Leta 1849 je Evropo dosegla novica o visoki gori v vzhodni Afriki, pobeljeni s snegom, južno od ekvatorja. Poročilo je poslal obskurni misijonar z lokacije, ki je bila za tedanjo Evropo popolna »terra incognita«. Zato ni čudno, da si je omenjeni misijonar, Johann Rebmann v kogih evropskih avtoritet geografije prislužil zgolj nejevero in posmeh. »Baredi« oz. mraz kot so domačini opisovali zasneženo konico gore južno od ekvatorja, kjer obiskovalca zli duhovi kaznujejo z otrplimi udi, na takšni geografski širini ne obstaja. Počasi je dvom zamenjala raziskovalna sla. Izkazalo se je, da se vzhodno od velike prelomnice dejansko dviguje stratovulkan Kilimandžaro, najvišja gora Afrike in z višinsko razliko od vznožja do vrha 4800 metrov najvišja prostostoječa gora na svetu Leta 1860 je baron Von Decken evropskim zmogljivcem potrdil, da gora res obstaja, in se skušal povzpeti na vrh. Sledilo je še nekaj neuspešnih poizkusov, dokler ni leta 1889 uspelo nemškemu geologu Ernstu Meyerju, ki je združil moči s pionirjem alpinizma Avstrijcem Ludwigom Purtschellerjem. Meyer je najvišjo točko oboda kraterja Kibo, visoko 5895 metrov, poimenoval po rahlo neuravnovešenem trenutnem nemškem cesarju Wilhelmu II Kaiser Wilhelm Spitze. Z neodvisnostjo Tanzanije leta 1964 je vrh dobil novo, bolj slovesno ime, Uhuru Peak – Vrh svobode.

Pole, pole

Na začetku je vse nekoliko konfuzno. Spredaj in zadaj se nizajo lučke v noči, tudi druge skupine so na poti. Nekaterim se mudi in parkrat se je treba umakniti. Potem se upehajo in se bašemo mimo zasoplih dirkačev. Nekako velja, da ne glede kako hitro greš, bomo na vrhu vsi približno ob istem času. Razen tistih, ki na vrh sploh ne pridejo. In to so dostikrat tisti tahitri. Hitrejši tempo zahteva več duškanja, s počasnejšim bi lahko hodil v nedogled brez pavze. Noč je jasna in brez vetra. Nekaj oblačil se preseli v nahrbtnik. A čez nekaj ur se bomo spet toplo odeli. Ko se tam nekkje okoli Stella Pointa začne daniti, pritisne mraz.

Uvodne kolobocije so za nami, oblečeni smo ravno prav, korak sledi koraku in nočna panorama se zoži v podplate, ki se premikajo pred tabo. Na pol dremav stopam navzgor, a se hitro predramim. Ritem dihanja se mi zdi nekoliko prehiter, pročelje je izbralo strumen tempo.
Nič novega. Najbolj zagnani verjetno hodijo Amaniju po petah in nisem prepričan, da je to dobro za vse. Med prvim postankom, ko nalivamo čaj iz čutaric, prisluhnem dihanju ostalih in ugotovim, da so nekateri dobro zasopli. Problem hoje v skupini je, da hitrejši nehote priganjajo počasnejše, ki jim nehote sledijo, čeprav bi jim bolj ustrezala počasnejša hoja. Pravilo hoje na višini je, da si sami določimo tempo pri čemer upoštevamo lastno dihanje, točneje izdihavanje. Dihanje mora biti čim bolj umirjeno, postanki za duškanje in lovljenje zraka med počitkom so znak, da smo izbrali prehiter tempo. Razdelimo se na dve skupini in sam se postavim na čelo druge, da upočasnim tempo. Zdaj bomo kar najpočasneje drobencljali proti oddaljenemu vrhu. Prva skupina z Amanijem na čelu kmalu izgine v labirintu skalovja nad nami.

Ognjeniki na prelomnici

Kilimandžaro je torej ognjenik in to kar trojni. Najvišja točka je na obodu ognjenika Kibo, 5895 metrov visoki Uhuru Peak. Kibo je tudi edini od treh ognjenikov, ki velja za »spečega« kar pomeni, da bi se lahko nekoč tudi »prebudil«, medtem ko ostala dva, Šira in Mawenzi, veljata za mrtva ognjenika. Pri izračunu verjetnosti, da bi nas med vzponom na Kibo zasula lava, je treba upoštevati, da je Kibo miroval vsaj zadnjih 150.000 let. Od Šire ni ostalo kaj dosti, le širna planota zahodno od Kiba, ki niti po obliki več ne spominja na ognjenik. Ne doseže niti 4000 metrov in nekaj domišljije je potrebno, da si iz razbitih ostankov oboda pričaramo ognjeniški stožec. Mawenzi na vzhodni strani Kiba je sicer izgubil stožčasto vulkansko obliko. A z višino najvišje točke (Hans Meyer Peak, 5149 metrov) daje vtis mogočne gore, ki je precej težje dostopna kot Kibo in je tretja najvišja gora Afrike (med Kibo in Mawenzi se je po velikosti vrinila Mt.Kenya).

Nastanek ognjenikov, ki jih je v tem delu vzhodne Afrike veliko, je povezan s tektonsko aktivnostjo »Velike prelomnice« (Great Rift Valley) oz. vzhodnoafriške prelomnice, ki vzhodno od Kilimandžara poteka v smeri sever – jug. Nastala je oz. še nastaja z razmikom tektonskih plošč in pred okoli milijon leti so izbruhnili naši trije ognjeniki. Sčasoma bo prelomnico – razmak med nubijsko in somalijsko ploščo zalilo rdeče morje in Kilimandžaro bo le še najvišja gora afriške podceline.

Hitimo počasi

Zdaj ko smo uskladili dihanje, korake, kondicijo in tempo bi lahko malo odplaval v polsen, a ne morem. Znašel sem se na čelu in pred mano ni nikogar, da bi se šlepal. Zbrano buljim v noč, ki jo osvetljuje snop čelke, in skušam razbrati, kam usmeriti naslednji korak. Na srečo smo tako počasni, da imam dovolj časa za natančen pregled terena. Tahitri sicer niso daleč, ob vsakem postanku jih ujamemo, a še vedno dovolj visoko, da so se spremenili v verižico lučk od katere ni kake velike stezosledske koristi. Pogled nazaj razkrije, da se je za nami nabralo kar lepo število naskakovalcev iz drugih skupin. Najbrž smo za njih prepočasni, zato predlagam, da jih spustimo naprej. Da je tempo »just fine« pravi prvi lokalni vodič za nami, in tako ponosno diktiram hitrost hoje (bolj točno: počasnost) par desetinam sotrudnikov. Tako smo, dihajoč enakomerno in stopajoč zadržano, dočakali prve namige zore, da noč ne bo večno trajala in da bo sonce tudi danes vzšlo na vzhodu, še prej pa nas bo prehod iz noči v dan skušal premraziti do kosti. Zato smo navlekli nase kar smo pred nekaj urami pospravili v nahrbtnike in potrpežljivo zmleli še zadnjo strmino pod Stella Pointom. Zdaj lahko ugasnemo naše čelne svetilke. Tudi brez njih se vidi, da se je število obiskovalcev pomnožilo. Smo na robu kraterja in z desne se pomikajo naskakovalci Kilija po poti Marengo, ki so krater dosegli nekoliko prej na Gillman’s Pointu. V glavnem se vsi skrivajo v zavetju skalovja, tudi nekaj naših tahitrih. Čeprav ti uprava parka izda diplomo tudi za zgolj osvojen Stella Point na 5685 metrih, je vrh vseeno preblizu, da bi kar občepel tu med skalami.Naše počasno zaledje preudarno zastavi pot dalje po obodu kraterja.

Gori, doli, naokoli

Bermann, ki je trmasto vztrajal pri misijonarskem delu v tem, tedaj skrajno odročnem delu vzhodne Afrike, bi bil zadovoljen. Čage, bantujsko ljudstvo, ki poseljuje vznožje Kilimandžara, so danes goreči kristjani, umirjeni pridelovalci kave, banan in jama. Vsi naši lokalni spremljevalci so seveda Čage in če sodimo po njihovem vodji, našem vodniku Amaniju, so Čage skrajno prijazni ljudje.

Na vhodu v narodni park Kilimandžaro nad vasjo Mačame je živahno. Amani s svojimi pomočniki Tumainijem, Filibertom in Ambrosom pripravlja tovore. Dodeliti jih je treba več kot dvajsetim nosačem in jih stehtati, da je teža pravično razporejena. Na Kili je možno priti po več poteh, najbolj obljudena je pot Marango, ki sliši tudi na ime Coca Cola Route. Mačame je daljša, ker obleze še plato nekdanjega ognjenika Šire. To je vsekakor dobro za aklimatizacijo, kakor tudi, da se pot, ki obleze južna pobočja Kiba, precej dviga in spušča, s čemer ustrežemo aklimatizacijskemu pravilu »Hodi visoko, spi nizko.« Pristop na Kibo se tako na poti Mačame spremeni v potovanje po razgibani pokrajni, ki je vsak dan drugačna. Tabor na robu planote Šira ponuja širne razglede na opustelo pokrajino nekdanjega ledenika. Nato se začne vzpon do stolpa Lava, kjer se povsem približamo vršnim pobočjem Kiba pod ledenikom Arrow, kjer Western Breach – skalnat podor v vršnem stožcu Kiba – omogoča prehod na rob kraterja. A za nas je še prezgodaj, da bi rinili više. Čaka nas sprehod skozi »vrt senecij« (avtohtoni »Dendrosenecio kilimanjari«) do tabora Baranco. Zdaj je pred nami znameniti Baranco Wall – Stena, preko katere nas popeljejo elegantne poličke, na vrhu katere se znajdemo tik pod zasneženo glavo Kiba, če komu monumentalni pogled na goro iz tabora ni dovolj. Še malo senecij in potem pademo v dolino Karange, kjer je edina voda do vrha Kilija. Ja, res. Nosači jo nosijo vse do tabora Barafu. Vmes je še Karanga, ki je aklimatizacijski postanek za boljšo pripravo na vrh. Tabor Barafu je prava lokacija, ki daje vtis resnosti. Ker dosedaj smo res prijetno pohajali po obronkih Kiba in skalnato prizorišče ter dolga pobočja nad nami poskrbijo za nov občutek. Da gre zares in bo treba zgodaj vstati.

Na vrhu

Vedno se mi zdi, da je do Uhuru Peaka, najvišje točke Kiba, le zaključni sprehod po ravnem. In vedno sem razočaran, ker se kar vleče in tudi ni ravno po ravnem. Ampak tako daleč pa spet ne. Sploh če nisi preveč zdelan od višine in se zavedaš, kje hodiš. Na desni te spremlja gromozanski krater, na levi pa ledeniki – Rebmannov, Deckenov in Južni, ki kot da se trudijo dokazati, da sneg na Kilimandžaru kljub črnim napovedim še kar vztraja. Prizorišče je torej prvovrstno in po urah buljenja v ozek krog čelne svetilke se šele zdaj zaveš, kje si se pravzaprav znašel.

Na najvišji točki Afrike kar tudi ni kar nekaj. Če je že hoja po obodu tako spektakularna, ni nujno, da bi bil tudi vrh. Uhuru Peak je bolj vzpetinica kot mogočen vrh in če ne bi bilo table, ki nas opozarja, da nam ni treba več naprej, bi ga zlahka spregledali. A to ni mogoče, saj se znajdemo v gruči današnjih osvajalcev v različnih stadijih obnemoglosti, ki pa vedno zmorejo še dovolj moči za pozo pred fotoaparatom. Le tistih trapastih poskokov s skrčenimi nogami in razkrečenimi rokami ni videti. Za kaj takega je kisika prav zares premalo.

Uroš Sever

Objavljeno 15.4.2015 na portalu Gore-ljudje.

MUSTANG BY BIKE – 1.del

Bicikli lezejo v Himalajo. Ne samo v Tibet (kjer so Kitajci že vse poasfaltirali v pričakovanju specialk) ali med Manalijem in Lehom (kjer isto počenjajo Indijci).

Krožijo okoli Anapurn in rinejo preko prelaza Šingo la v Zanskar. Sem in tja kdo zaide tudi v Mustang. Recimo jaz.

Zadeva je na prvi pogled enostavna. Plačaš petsto dolarjev glupe takse, da so te sploh pripravljeni spustit noter. Zakaj že? Ker je Mustang zaprto območje, nevarno blizu tibetanske meje in bi se lahko kdo splazil čez tistih par gora in prelazov in bi zašpecal  Kitajcem, da so Nepalci majhne rasti, skromnega premoženja, imajo skorumpirano oblast, nobenega resnega gospodarstva, še štroma komaj kaj, čeprav se iz Himalaje navzdol valijo gromozanske vodne mase…  In potem bi hudobnim Kitajcem mogoče šinilo v glavo, da bi Nepalcem postavili kako hidrocentralo, zgradili kako cesto, tovarno… Ker vse to Kitajci v Nepalu že počnejo, mora biti vzrok za visoko vstopnino kaj drugega. Recimo čisto preprosta logika: zakaj bi ljudje v Mustang hodili brezplačno, če lahko od vsakega obiskovalca poberemo petsto dolarjev (in od osamljenih popotnikov dvakrat toliko – beri dalje!)

Namreč, smo že pri drugem pogledu in stvari se komplicirajo. Če greš sam, plačaš takso še za namišljenega sopotnika, ki ga nihče ne pogreša, samo da je petsto dolarjev pravih. Ker v Mustang gresta lahko najmanj dva, tudi če se drugi nikoli ne prikaže. Preprosto rečeno: v Mustang greš lahko sam, če plačaš takso za dva.

Rabiš tudi vodnika (tudi če ga v resnici ne rabiš) in nihče se ne sekira, če vodnik pešači po svoje in ti bajkaš po svoje. Še celo če je vodnik samo namišljen ni važno, glavno da je njegovo ime zabeleženo na tvojem dovoljenju. Moj je bil resničen in je pešačil, dostikrat po svoje. Ime mu je bilo Babu Ram in je zmotno verjel, da pripada veličastni rasi Arijcev, za razliko od lokalnih mongoloidov. Opozoril sem ga, da se je zadnji Arijec samoumoril pred sedemdesetimi leti v totalno razsutem Berlinu in da s sklicevanjem na rasno čistost ne bo požel odobravanja med turisti, zlasti ne izraelskimi, ki jih v Nepalu ne gre zanemariti.

In če ni bilo od Babu Rama druge koristi, je tu pa tam škljocnil z mojim fotičem in me tako odrešil selfijev in neskončne zbirke portretov bicikla, naslonjenega ali položenega v raznorazna okolja in situacije.  Tako pridemo do tretjega pogleda, ko te raznorazna čudaštva več ne morejo presenetiti. Dobrodošel v Nepalu. Zdaj lahko začneš kolesariti.

2014-05-13 06.18.52

V Mustang se gre iz Pokhare, drugega največjega mesta v Nepalu, lahko kar z letalom do Džomsona in si že skoraj tam. Ali pa z biciklom, če imaš tri dni časa. Jaz sem ga imel. In sem šel z biciklom. Pelješ se navzgor ob reki Kali Gandaki, od Benija dalje po makadamu. Ali tudi »makadamu«.  Cesta je namreč značilna himalajska cesta. Najprej dokaj gladka in položna in fenomenalno prašna. Višje nekajkrat preseneti s hudimi nakloni. Prah sicer izgine, a je podlaga tako razsuta, da bi odvrnila večino slovenskih šoferjev SUVov. Šele tretji dan med Ghaso in Džomsonom postreže z uživaškimi kolesarskimi detajli. Iz globokega kanjona (velja za najglobjega na svetu, saj ga obdajata osemtisočaka Anapurna in Daulagiri) se izvlečeš v široko rečno dolino z ogromnimi prodišči, nad katerimi se dvigujejo resne gorske vedute. Anapurne se grupirajo na vzhodu, Daulagiri pa s svojo pravilno obliko in izstopajočo postavo obvladuje zahodno obzorje. Cesta je tu ravno prav razsuta in ravno prav položna, da kolo gladko teče skozi fascinantno pokrajino, ki postaja vedno bolj tibetanska.

V Džomson sem se tako pripeljal v optimističnem kolesarskem razpoloženju. Babu Ram je že čakal tu s papirji, s katerimi je treba pomahati v Kagbeniju, da te spustijo naprej na zaprto območje. Zmeniva se, da bo pešakal za mano, ob meni, pred mano, včasih pa tudi malo po svoje, karkoli bo že o(ne)mogočal teren. Že na kratki poti do Kagbenija sva preizkusila vse naštete lege. Ravna bližnjica preko prodišč ob Kali Gandakiju mi je prinesla dosti prednosti, kratka strmina nad reko, po kateri sem s težavo zrinil bicikel, je izenačila rezultat, a sem mu na ciljni ravnini spet ušel. Tako sva potem kolesarila/pešačila vse do konca. Oziroma tik pred koncem, ki je bil tokrat bolj žalosten. Malo pred pred Kagbenijem se mi je razsul menjalnik in sem onesposobljeno kolo pač zrinil še do Džomsona. Na srečo mi je bil dolg sprehod vse do Pokhare prihranjen, saj je možno tja iz Džomsona odleteti.

2014-05-15 03.36.04

VETROVI, NEPREVOZNE CESTE, TU IN TAM KAK PRELAZ

Medtem ko je Babu Ram na čekpointu v Kagbeniju urejal papirologijo, sem lepo čičal na terasici nad Kali Gandakijem, pil zadnji macchiato fredo, zvijal čike in zrl v peščine in višine, meli, grušč, prodišča in strmine Zgornjega Mustanga. Vrata v deželo visoko na severu Nepala ob meji s Tibetom so se pravkar odpirala. Babu Ram je že tu, greva. Za začetek po strmem grušču navzgor, ne ravno v elegantnem kolesarskem stilu, do ceste. In potem leti vse do prvega vzpona. Čeprav sem že v Pokaro prišel dobro aklimatiziran, so biciklistične potrebe po kisiku očitno tolikšne, da v klanec vedno malo zahropem. Značilno višinsko-globinsko izdihavanje mi pomaga zvozit prvi mustanški klanec in še nekaj krajših za njim. Potem ko v Čuksangu spregledam policijsko kontrolno točko in leseno brv, čez katero bi zlahka prečkal stranski pritok, se spet znajdem na produ Kali Gandakija. Približujem se znamenitemu prehodu čez reko, mostu ob ogromnem prislonjenem stolpu. Ceste tu zmanjka, most je le za pešce (in kolesarje). Pozimi, ko je nivo vode najnižji, vozila lahko prečkajo reko kar po strugi, večino leta pač ne. Od tu dalje cesta ostaja na zahodnem bregu Kali Gandakija vse do Lo Mathanga, prestolnice zgornjega Mustanga.

In zdaj nastopi veter. Dolina reke Kali Gandaki slovi po močnih vetrovih, ki se z mučno doslednostjo vsak dan nekaj pred poldnevom zaženejo z juga po dolini navzgor in ne popustijo do večera. Dokler sem na ravnini obrečnega proda, se zaradi sunkov v hrbet ne sekiram, prej nasprotno. Na drugi strani se cesta v serpentinah vzpenja do vasi Čele, kjer se ima današnja etapa končati. Ali pa bi še malo sforsiral in potegnil do Samarja, naslednje vasi? Višinska razlika med vasema je spodobna, ampak dosedaj je bilo kolesarjenje precej pohlevno in še en klanec bi že zmogel. Da niti slučajno, mi postane jasno, ko me prvi sunek vetra skoraj prevrne s kolesa. Ker cesta vijuga, vsak naslednji šus užge pod drugačnim kotom, vmes je tudi kako zavetrje, a le zato, da te takoj zatem iz nepredvidljive smeri bolj rukne. Ravnotežje je torej odpihnil veter in zadnje metre do vasi žalostno precapljam, trdno odločen, da bo treba zjutraj vstajati bolj zgodaj.

2014-05-16 07.16.14

Če imamo namen kolesariti po cesti, četudi makadamski (v Mustangu ni niti metra asfalta), potem kakih posebnih tehničnih težav ne pričakujemo. Ampak v deželi, kjer veter premetava kolesarje, tudi na ceste ne moreš stoodstotno računati. In še ena značilnost kolesarjenja v Mustangu. Ko ravno vriskaš in si misliš, da boljšega kolesarjenja skoraj ne bi moglo biti, se v naslednjem hipu sprašuješ, kako bom pa spravil kolo tule čez. Vse to me je čakalo že navsezgodaj naslednjega dne na poti v Samar. Pešpot jo tu ubere preko ogromne, navpične, prepadne rdečkaste stene, vklesana, strma in stopničasta, kolesarski brezup skratka. Na srečo se cesta usmeri po drugi strani in je kot široka polica, ki preči divje pečine, najprej zavajajoče položna, da leti kot metek. In ko lahkotno bicikliraš skozi ta nor gorski svet, ti pogled za hip uide naprej, da bi ugledal nadaljevanje te uživancije. A nadaljevanja ni. Pogled se zabije v neprehodna ostenja, cesta izgine in v skalah se ti privoščljivo režijo modre ovce, ker one znajo plezat čez navpične stene, tvoj bicikelj pa nikakor ne. Kakšne so bile nakane inženircev, ko so prodirali čez to divjino, se razkrije za naslednjim vogalom. Tu so našli ozko, strmo razdrapano grapo in nagnali buldožerista, da se je v kratkem vratolomnem cikcaku izkopal iz zagate.  Le sledil sem mu lahko, rinil kolo in občudoval drznost cestarjev, da so tako odločno zarezali v krušljive bregove. In vajo je bilo treba tega dne še dvakrat ponoviti.

Zahodna plat Mustanga ima nehvaležno konfiguracijo. Nizajo se globoke doline, ki so jih izdolbli stranski pritoki Kali Gandakija. Vsaka dolina ima svojo vas, Samar, Sjangbočen, Geling, Gami, Tsarang… Vmesne grebene prečkajo prelazi, dva do trije na dan ti ne uidejo, sučejo se tam okoli štiritisoč metrov nadmorske višine. Pri plezanju nanje je cesta, kar se naklonov tiče, prizanesljiva. Podlaga je kakor kje, spuščati pa se je mogoče po bližnjicah, ki jih uporabljajo pešci, to je večina Lob, kot se reče prebivalcem Mustanga. Prometa ni veliko, par džipov dnevno, ki opravljajo javni prevoz, ter vmes kak džip s turisti. Osebnih avtov ni, ker je zanje cesta neprevozna, tu in tam švigne mimo kak domačin na krosli.

KO JE CESTE KONEC…

Ko se cesta iz Gemija začne dvigovat na nov prelaz, sem zavil levo po slabo vidnih stezah proti živordečim pečinam nad vasjo Dakmarja. Kar pomeni isto, namreč »dakmar« je v lokalni tibetanščini »rdeča pečina«.  In je pečina in je rdeča, kar ni čudno, saj gre za kri demonke, ki se je zoprstavljala širjenju tibetanskega budizma in končala razkosana po vsej pokrajini, kri na pečinah, čreva v njihovem vznožju v obliki dolgega molilnega zidu, srce pa v sosednji dolini, kjer stoji najstarejši samostan V Mustangu – Ghar gompa.

Že ta pisana raztelesitev bi bila dovoljšen razlog za slovo od ceste, zanimalo pa me je tudi, kako se obnese kolesarjenje, ko ceste enkrat zmanjka. Vrnitev iz Mustanga sem namreč načrtoval preko vzhodnega dela, kjer se na cestno podlago ne bo mogoče zanašati.

Mustang3

Do Dakmarja je šlo odlično, dolina široka, pot ne prestrma, krvave pečine impozantne.

A kot je v Mustangu v navadi, kmalu naletiš na prelaz, tokrat brez cestne potuhe. Tako sem se lotil strme steze in ugotovil, da če se vzpon pravočasno konča, lahko bicikelj pririnem marsikam. In še splačalo se je. Vrh prelaza je na razgledni planoti, ki se nato kolesarjenju nadvse prijazno obrne proti dolini in samostanu Ghar. Spet sem moral vriskati od užitka, nisem prepričan, da na glas, a vriskal sem vsekakor.

Iz doline se pot vzpne na nov prelaz, najvišji na poti proti Lo Mathangu, 4.325 metrov visoki Chogo la. Ker mi je bilo za ta dan rinjenja dovolj, sem raje odbrzel navzdol, da spet ujamem cesto proti Lo Mathangu. Babu krene čez prelaz, jaz po cesti in v Lo Mathang Guest House-u sem se ga dodobra načakal.

 

NAZAJ V NEPAL!

Spomladanski katastrofalen potres v Nepalu ni pustil za seboj le več kot 8.000 mrtvih, 21.000 ranjenih in velike materialne škode. Krepko je zamajal temelje, ki so številnim Nepalcem pomenili edino možnost preživetja. Upajmo le, da jih ni tudi porušil.

Naši nepalski prijatelji in sodelavci poročajo, da je obisk njihove dežele v jesenski sezoni 2015 upadel za 85 odstotkov. Turizem je glavna nepalska gospodarska panoga. Na vrhuncu državljanske vojne med nepalsko vlado in maoisti v začetku tega tisočletja se je število tujih obiskovalcev Nepala skrčilo na manj kot 300.000 letno. S premirjem in politično normalizacijo se je začela postopna rast in število turistov se je potrojilo. Med njimi sem bil tudi sam, kot vodja potovanj, velikokrat pa tudi za lastno veselje. Izdatno sem izkoristil 150 dni, ki jih tujcem letno nameni nepalska imigracija, da jih preživijo v deželi.

Redni obiskovalci Nepala smo lahko opazovali pospešeno gradnjo novih hotelov, vse večje število trgovin in restavracij, ob trekinških poteh so zrasli novi lodži, udobje v starih se je iz leta v leto povečevalo. Treking okoli Manasluja in v Mustang sta se iz taborniške pustolovščine spremenila v pohajanje od lodža do lodža in s tem postala enostavnejša in turistom prijaznejša. Pod najvišjimi gorami sveta so poleg novih prenočišč rastle pekarne, internetne točke, trgovine s pohodniško opremo. V Namče bazarju lahko kupiš originalne izdelke najboljših blagovnih znamk, si privoščiš biljard s pločevinko guinessa v roki. Še v Gorak Šepu, več kot pet tisoč metrov visoko, lahko preko satelitske internetne povezave svojim facebook prijateljčkom pokažeš svoj od višine upadel obraz.

Turizem je polnil državno blagajno s trdno valuto, predvsem pa je v deželi, kjer večino prebivalstva predstavlja slabo izobražena podeželska populacija, omogočil preživetje številnim družinam. In kot da šok potresnega uničenja ne bi bil dovolj, so brez dela ostali vodiči, nosači, mulovodci, delavci v hotelih in restavracijah, da ne govorimo o družinah, ki so v gradnjo lodžev vlagale svoje prihranke ter posojila. Spomladansko predmonsunsko sezono 2015 je kruto prekinil potres. Jeseni 2015 so turisti Nepal izbrisali iz svojih potovalnih načrtov.

Težavam, ki so se nizale od potresa dalje se je pridružil spor glede ustavne avtonomije južnega dela Nepala. Zaradi protesta Madhesijev, ki so pričakovali od ustave več neodvisnosti, je bil jeseni 2015 drastično omejen transport preko mejnih prehodov z Indijo. Nepal je glede dobav popolnoma odvisen od mogočne sosede, ki podpira težnje po neodvisnosti v južnem Nepalu. Nenadoma je promet skoraj obstal, saj je Indija glavni nepalski dobavitelj nafte. Zaloge so začele kopneti in police v trgovinah so ostajale prazne, ker so kolone kamionov obtičale na blokiranih cestah Teraia. Da bi rešili kar se rešiti da, so Nepalci svoje kopneče zaloge nafte namenili prevozu turistov. Nepalski prijatelji so mi zagotavljali, da obiskovalci s prevozi zaradi pomanjkanja nafte ne bodo imeli težav.  Pripravljeni so bili na ure in ure čakanja v neskončnih vrstah na bencinskih črpalkah, pripravljeni so bili pešačiti, da le rešijo jesensko turistično sezono. A žal ni bilo česa reševati.

Vabilo turistom, da bodo največ naredili za Nepal, če pridejo tja na počitnice, je naletelo na gluha ušesa. Prizadevanjem Nepalcev, da bi si s turizmom opomogli, so se pridružile največje tuje agencije. Kljub slabim obetom niso opustile svojih nepalskih programov. Exodus, KE Adventure in ostali so sporočili, da razpisujejo svoja trekinška potovanja v Nepalu za jesen 2015 kot običajno. Britansko zunanje ministrstvo je umaknilo opozorilo pred nevarnostjo potovanja v Nepal že julija 2015.

Zakaj turistov kljub temu ni bilo?

Pogovori o Nepalu se vedno končajo z začudenjem. »Odpravljaš se v Nepal? Ali ni tam vse porušeno?« Sploh ne. Resda so predeli Nepala, kjer je škoda ogromna, a večjega dela dežele potres ni prizadel. Od kod torej vtis, da v Nepalu komaj kaj še stoji pokonci?

Odgovor se skriva v medijski podobi Nepala, ki se je izoblikovala ob potresu. Ta se je precej razlikovala od resničnosti. Ko so svet in Slovenijo preplavile fotografije in posnetki potresa, je nastal vtis, da je dežela praktično izbrisana s površja zemlje. Medijske zakonitosti so neizprosne. Poročilo o potresu mora biti podprto s podobami razdejanja.  In do njih v dneh po potresu ni bilo težko priti. A v resnici je bil potres kljub svoji silovitosti selektiven in omejen na zelo majhno področje Nepala. V Kathmanduju je prizadel predvsem starodavno gradnjo, kamor žal sodi tudi zaščitena svetovna kulturna dediščina. Najbolj prizadeta so bila področja v neposredni bližini epicentra, med njimi vse bolj priljubljen trek okoli Manasluja. A že prihajajo novice, da se prvi trekerji podajajo tudi tja. Usodno je potres posegel v dolino Langtang, kjer je ogromen plaz istoimensko vas dobesedno izbrisal. A obenem je le par dni po potresu v Pokhari, drugem največjem mestu Nepala vse potekalo kot običajno. Živžav na Lakeside-u, obalni cesti ob jezeru Phewa ni bil nič manjši kot sicer. Turisti so polnili promenado, restavracije in trgovine, nikjer sledu o ruševinah in tragediji, ki je zaznamovala kraje le par sto kilometrov proti vzhodu. Tudi Katmandu si je kmalu po potresu opomogel. Potres je za seboj pustil ruševine v starem delu mesta, kjer so od več sto let starih stavb ostale le opeke. Novejša gradnja pa je potres dobro prestala. Turistični center Katmanduja Thamel jo je odnesel z razpokanimi zidovi in nič več. Ostale trekinške destinacije že vsaj od jeseni vabijo popotnike.

Nepalci vtis o posledicah potresa skušajo popraviti z naslednjimi številkami: med potresom je bilo prizadetih 10 od 75 okrožij; prizadet je bil en narodni park od desetih; prizadeti sta bili dve od 35 trekinških poti; komunikacije delujejo 100%; 3 od 8 UNESCOvih znamenitosti so poškodovane; vse bolnišnice so varne in delujejo, nalezljivih bolezni ni; 80% hotelov v Katmanduju je preverjeno varnih.

Na srečo vse kaže, da se letos Nepalu obetajo boljši časi:

Založba Rough Guide je med priporočenimi destinacijami za leto 2016 Nepal postavila na prvo mesto.

http://www.roughguides.com/best-places/2016/top-10-countries/

Med 16 izbranih destinacij za leto 2016 je Nepal na svoj »cool« seznam uvrstil tudi National Geographic Traveller.

http://www.natgeotraveller.co.uk/smart-travel/features/the-2016-cool-list/

Nepal je med desetimi top destinacijami leta 2016 na seznamu revije Conde Nast Traveller.

http://www.cntraveller.com/recommended/itineraries/best-travel-destinations-2016/page/nepal

Revija za potovanja Afar je Nepal uvrstila med 10 izbranih destinacij za leto 2016.

http://www.afar.com/magazine/the-top-10-destinations-on-our-2016-travel-list

Nepal je tudi med izbranimi destinacijami leta 2016 založbe turističnih vodnikov Fodor.

http://www.fodors.com/news/photos/fodors-go-list-2016#!22-nepal

Gremo torej nazaj v Nepal!

Spomladi 2016 potujemo pod Everest in v Mustang.

 

nepal post earthquake