V NEPAL NA TREKING

Nepal – treking Kopra

Nepal – treking Everest BC

NAJ NEPALSKI TREKI

foto: Uroš Sever, Aleksij Kobal

Treking – večdnevno pohodniško popotovanje skozi običajno gorski svet, kjer osvajanje vrhov, štopanje hitrosti in sploh kakršnokoli tekmovanje, vratolomno plezanje, adrenalinski pospeški ne pridejo v poštev. Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza, se ustavljamo, da uživamo v okolici, fotografiramo, prepoznavamo cvetje, klepetamo s sopotniki, lahko tudi kaj zapojemo.

0096

Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželjenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, kjer polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele.

0120b

Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. Dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…

KAM TOREJ?

Treking pod Everest z Island Peakom, 6.189m

Treking pod Everest je za mnoge glavni razlog za obisk Nepala. Upravičeno ali pa tudi ne. Everest je resda le en in dihanje zredčenega zraka ob pogledu na osemtisočake je himalajski dosežek, ki je dostopen (skoraj) vsakomur.

0121a

Everest ( Čomolungma po tibetansko in Sagarmata po nepalsko) s svojo pokončno druščino osemtisočakov (Čo Oju, Lhotse, Makalu) se vzpenja proti stratosferi v vzhodnem delu Nepala, v pokrajini Khumbu. Osemtisočaki so nanizani v mejnem grebenu med Nepalom in Tibetom, ki je, obogaten še s kar nekaj plečatimi sedemtisočaki (Gjačung kang, Pumori…) zagotovo najbolj impresivna pregrada zemeljske oble. A to še ni vse. Vratolomna ostenja Ama Dablama, Čolatseja, Tawočeja, neprebojno obzidje Nuptseja, visoki prelazi med dolinami Khumbuja, visokogorski pašniki jakov, kjer prenočujemo v udobnih lodžih, vasi Šerp in njihovi samostani tibetanskega budizma – pomikamo se skozi enkratno pokrajino, prepleteno z legendami, zgodbami o skrajnih naporih, uspehih in tragedijah, marsikatero so prispevali tudi slovenski himalajci.

Vsekakor je le pot proti baznemu taboru pod Everestom premalo. T.im. Everestova magistrala seveda privlači najštevilnejšo publiko in večini obiskovalcev je glavni cilj stopiti na razgledni Kala Patar, ki trekerju odpre razgled na vršno piramido Everesta, slovito Južno sedlo in sosednji Lhotse. Najkrajša pot do cilja pa popotnika prikrajša za čaroben niz Gokijskih jezer, naj himalajski razgled z Gokijo Rija, labirinte največjega nepalskega ledenika Ngozumpa, divjo gorsko pokrajino prelaza Čo la, vratolomne poglede na Ama Dablam in Lhotse iz Čukunga, podirajoče se serake, ki se lomijo v jezero Imja Tsho … Zato je škoda ubrati najbolj uhojeno pot proti vznožju najvišje gore. Khumbu ponuja mnogo več in če smo že tu, raje dodamo kak dan za bolj celovito doživetje te enkratne himalajske pokrajine.

Z letališča v Lukli po najkrajši poti do baznega tabora in ob upoštevanju osnovnih pravil aklimatizacije bomo prišli v 11 dneh. A zelo priporočljivo si je privoščiti nekaj dodatnih dni vsaj še za obisk doline Gokijskih jezer in prečenje prelaza Čo la…

0066

Kot vrhunec nealpinistične himalajske kariere pa se nam ponuja šesttisočak Island Peak – Imja Tse, 6.189 metrov, le korak stran od uhojenih poti v zavetju mogočne južne stene Lhotseja. Izkušeni nepalski himalajski mački nam omogočijo, da se dotaknemo izkušenj resnih himalajcev, zapičimo dereze v sneg.

2014-05-02 04.14.57

Okoli Anapurn

Treking, ki je bil včasih naš paradni konj. Potem so skozi dolini rek Kali Gandaki in Marsijangdi potegnili cesto in umaknili smo se – ne daleč, na poti okoli Manasluja.

20180503142515

Nazaj pod Anapurne se vračamo z drugačnim pristopom. Če smo nekoč uživali v počasnem pridobivanju višine in se prebijali čez vegetacijske pasove in kulturne sloje, ki pred nami razgrinjajo raznolikost Himalaje, zdaj hitrejši pristop izkoristimo, da lahko več časa posvetimo odmaknjenim krajem v vznožju obzidja Anapurn. Cesta ni prav nič predrugačila panoramske poti skozi vasici Ghyaru in Ngawal visoko nad dolino reke Marsijangdi. Vzpon na ledeniško jezero Kičo pod Čuluji ni le dobra aklimatizacija ampak tudi odličen razgednik na ledeniško obzidje nad katerim se pnejo vrhovi Anapurn. Pohod do jezera Tiličo pa nas pripelje vse do vznožja slovite Velike pregrade (tiste iz Herzogove Anapurne seveda) in zagotovo predstavlja enega vrhuncev trekinga.

_MG_9839-01

Prehod čez prelaz Thorong la, ki povezuje dolini Marsijangdi in Kali Gandaki, še vedno pomeni epski pohod in osupljivo spremembo, ko gorski svet Himalaje prehaja v peščena prostranstva tibetanske planote. Sestop skozi odmaknjeno vasico pripadnikov religije bon je še zadnji poudarek našega treka preden se zavalimo v turistično udobje Pokhare.

Okoli Manasluja

Treking okoli Manasluja je uspešno nadomestil kar je včasih ponujal treking okoli Anapurn. Nekoč zaprtemu območju tik ob tibetanski meji so ob upadu obiska Anapurn nekoliko odškrtnili vrata. In mi si nismo mogli kaj, da se ne bi nemudoma pognali skozi.

2014-11-30 03

Ima vse tisto kar pravi himalajski treking mora imeti. Začenjamo v subtropih, med palmami in riževimi polji, počasno pridobivanje višine, ki sovpada s prehodom iz hindujskega sveta v skrivnostni svet šamanskih Gurungov in dalje v naročje tibetanskega budizma. Obenem palme zamenjajo visoki himalajski bori in nekajkrat se znajdemo v pravljičnih pragozdovih, že v naslednjem hipu pa nas bobnenje reke Buri Gandaki opozori, da so pred nami nove ožine njenih kanjonov. Višje nas čakajo himalajske goličave, tibetanski samostani in vasi, ki se v svoji odmaknjenosti očitno dobro počutijo. Pokrajini zavlada Manaslu oz. Pungyen kot ga imenujejo domačini in je uvrščen v njihov budistični panteon kot osrednje zaščitniško božanstvo. Kar ni čudno, dvoglavi Pungyen obvladuje pokrajino in izrazito prerašča svojo gorato okolico. Ena najbolj slastnih aklimatizacij bo naša pot do samostana Pungyen ob istoimenskem ledeniku, kjer se nam odpre mogočna vzhodna plat gore.

IMG_3729

Okoli Manasluja krožimo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prehod iz doline reke Buri Gandhaki v dolino reke Marsijangdi omogoča prelaz Larkya la, ki s svojimi pet tisoč metri ni tehnično zahteven, a nas lahko preseneti s slabim vremenom ter poledenelimi pobočji, preko katerih poteka dolg sestop. V lepem vremenu je prelaz veličasten razglednik, nameščen v osrčje osupljive gorske pokrajine.

Treking zaključimo v dolini Marsijangdi in izkoristimo novo zgrajeno cesto, da se izognemo prašnemu okolju lokalnega prometa, gradbiščem in megalomanski kitajski hidroelektrarni.

Gornji Mustang

Ko na skrajnem koncu lične vasice Kagbeni strmimo proti severu, od koder pritekajo reke proda in vode Kali Gandakija, nas seveda prime, da bi si visokogorsko puščavo, ki prehaja v Tibet od blizu ogledali. Ovira ni majhna, salamensko drago trekinško dovoljenje za vstop v Gornji Mustang. A če nam jo uspe premagati, nam ne bo žal.

223

Narava je tu posegla na področje nadrealizma, na razmeroma majhnem območju izvaja neverjetne obrate, pošilja nas v globoke kanjonske labirinte, pred nas postavi neverjetna ostenja, ki jih je vetrna erozija izrezljala v mogočna stebrišča, popelje nas na razgledne grebene, planotaste ploščadi in nas zasipa s prahom in vsak dan se trudi, da bi nas popoldanski vetrovi odpihnili s prizorišča teh in takšnih likovnih ekstravaganc. Pri tej fascinantni predstavi tudi človeški delež ni zanemarljiv. Miniaturno budistično kraljestvo se je tu obdržalo daleč dvajsteto stoletje. Starodavni samostani, včasih na osupljivih lokacijah, arhaične stupe in neskončni molilni zidovi, tradicionalna arhitektura in način življenja, obvezni namakalni sistemi, ki omogočajo zaplate živega zelenila sredi peščenih odtenkov…

169

Zaradi občutljive lokacije na meji z okupiranim Tibetom je nepalska vlada Mustang konzervirala kot zaprto območje in z visoko ceno dovoljenja selekcionirala obiskovalce. Le pravi popotniški sladokusci cenijo enkratnost te pokrajine.

Čeprav je do lokalne prestolnice Lo Mathang speljana cesta, je pešačenje še vedno najboljši način za obisk Mustanga. Ne le zato, ker nas steze popeljejo v precej bolj slikovite konce kot večinoma razrita in komaj prevozna cesta. Pešcem je omogočeno križariti po vzhodnem delu Mustanga, ki ga vsekakor ne velja zamuditi. Peščeni grebeni nad kanjoni Kali Gandakija, spektakularen spust do reke in vratolomna lokacija samostana Luri, neobljudeni prelazi, lunarna pokrajina visokih planot in pogledi proti jugu, kjer se dvigujeta himalajski veličini Anapurna in Daulagiri… Zaradi vsega tega vzhodne polovice dežele nikakor ne gre izpustiti!

Greben Kopre

Razgledi in rododendroni – tako bi na kratko povzeli to ljubko pohodniško poslastico v jugozahodnem delu pogorja Anapurn. Meji na mnogo bolj slavno Anapurnino svetišče, ki pa s svojimi gozdnatimi stopnišči in pravo turistično gnečo izgublja privlačnost.

P1000230

P1000178Greben Kopre je tudi priložnost, da vaške skupnosti, ki so doslej životarile na obrobju frekventnih trekinških območji, pridejo na svoj račun. To si vsekakor zaslužijo, saj so stopili skupaj in poskrbeli, da so na ključnih točkah zrasli lodži, ki nudijo prenočišča tam, kjer jih popotnik potrebuje ter uredili poti. Luksuza kot ga nudijo v preobljudenih vaseh nedaleč stran še ni, a v teh prenasičenih turističnih časih je to kvečjemu prednost.

Večinoma se držimo grebenov ter izredno razglednih točk, ki se dvigujejo nad širnimi rododendronovimi gozdovi. Tipično spomladanski treking postreže z rdeče rožnato podlago cvetočih rododendronov nad katero se dviguje pogorje Anapurn na eni in samotar Daulagiri na drugi strani.

Mera Peak, 6.476m

Mera je troglavi vrh na območju zaščitenega naravnega območja reke Barun. Položna severna ledeniška pobočja nad prelazom Mera la zagotavljajo tehnično nezahteven vzpon. Za razliko od Island Peaka, ki je logistično nezahteven dodatek trekingu pod Everest, je vzpon na Mero prava mala ekspedicija. Od izhodišča v Lukli je pot do vrha in nazaj samostojno podjetje, ki z drugimi trekingi nima nobene povezave. Vzpon na Mero je verjetno za marsikaterega nealpinista največ kar v Himalaji lahko doseže in najboljši približek himalajski odpravi, ki si ga lahko privošči (skoraj) vsak.

2012-10-21 01.14.35

Južnejši dostop, ki je daljši od bolj direktnega (in aklimatizacijsko problematičnega) čez prelaz Zatrwa, je pravi mali treking skozi vasi in kasneje nenaseljen, strm in divji gozdnat svet in je ustrezna priprava na himalajsko dogodivščino. Ta se začne z vzponom na prelaz Mera la, kjer stoji tudi prvi tabor. Naslednji, t.im. advanced camp se skriva za skalnatim robom sredi fantastične ledeniške pokrajine, le malo tesno predvsem pa hladno je tukaj, na višini 5.700 metrov. Na vrh se odpravimo ponoči in sončni vzhod nas doleti sredi prostranih snežnih pobočji. Mraz popusti, mi pa uživamo v norih razgledih na Everest, Lhotse in Makalu, ki so naši bližnji sosedi, medtem ko se v daljavi na drugem koncu Nepala prikazuje mogočna Kangčengdzenga, 3. najvišji vrh na svetu.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s