NAJ TREKI V NEPALU- in nekaj vrhov vmes

Treking Kangčendzenga, jesen 2020, trek pod tretjo najvišjo goro v odmaknjenem vzhodnem Nepalu…več o tem

Mera Peak, 6.451m – mala ekspedicija 2020 ali prvi koraki v himalajsko visokogorje… več o tem

TREKING – NASPLOH IN VOBČE

Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželjenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, kjer polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele.

Proti Everestu.

Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…

Treki se radi zadržujejo okoli najvišjih vrhov, zato ni čudno, da ima vsak mogočen vrh vsaj en trek, ki je ponavadi namenjen v bazni tabor ali okoli gore. Tako si naj nepalske treke delijo Everest, Anapurna, Manaslu, in Kangčendzenga. Svojega imata tudi Daulaghiri in Makalu,, medtem ko Čo Oju in Lhotse itak sodita v Everestovo območje tako da jima je prostora za samostojne treke zmanjkalo.

Everest, Nuptse, Lhotse

IN ZDAJ K STVARI – OBMOČJE EVEREST za resne trekerje

Treking pod Everest je klasika in doslej še nikogar ni razočaral. Resda ima precej obiska, a z ovinkom ali dvema se je mogoče gneči izogniti, pridobimo pa kar nekaj prelestnih pokrajin in veličastnih razgledov. Saj ko smo že tu, je jako nesmiselno kar oddrveti do baznega tabora in nazaj po najbolj obljudeni poti. Na voljo sta dve varianti. Ovinek čez Gokijska jezera ponudi niz jezerc ob stranski moreni največjega nepalskega ledenika, enega najmogočnejših himalajskih razgledov z Gokijo Rija, rahlo metafizično hojo preko ledenika Ngozumpa pod strumnimi pleči  Čo Oja in epsko prečenje prelaza Čo la. Druga varianta – treking Treh prelazov Khumbuja naštetemu  dodaja še dva prelaza: Renjo la in Kongma la. Tako obredemo vse doline Khumbuja, šerpovske pokrajine pod Everestom in jih sestavimo v resno trekinško turo.

Značilnosti: Trek ni šala, sploh če se lotimo npr. Treh prelazov. Zaradi dolgega bivanja na višini je dobra aklimatizacija nujna. Trije prelazi nam vzamejo 16 dni. Za razliko od Anapurn ali Manasluja, kjer je treba prečkati le en prelaz, se tu vzponi krepko nad 5.000 kar vrstijo zato je motivacija in volja še pomembnejša kot dobra kondicija.

Ama Dablam

TREKINŠKI VRHOVI – Mera, Island Peak…

V Nepalu je za vsak vzpon na vrh (nad 5.800m) potrebno dovoljenje, ki za seboj potegne pestro birokracijo. Trekinški vrhovi (trekking peaks) je oznaka za 28 vrhov, za katere je procedura poenostavljena (kar pa še ne pomeni, da je ni). Zato je vzpon nanje cenejši, nikakor pa to ne pomeni, da je pod do vrha posejana z lodži in enostavna kot npr. na Kala Patar ali Gokijo Ri. Mednje sodi denimo tudi Cholatse, ki je tudi za resne alpiniste konkreten zalogaj.

Najbolj priljubljeni trekinški vrhovi so Island Peak, 6.173m, Lobuche East, 6.205m in Mera Peak, 6.476m. Prva dva, ker sta praktično na trasi treka pod Everest, Mera Peak pa, ker je najvišja a tehnično nezahtevna, vzpon na vrh pa predstavlja pravo malo ekspedicijo v odmaknjen in malo obiskan predel Himalaje.

Vzponi na priljubljene trekinške vrhove so zastavljeni tako, da se jih lahko udeležijo tudi tehnično neuki gorniki. Vodijo jih t.im. climbing Šerpe kar bi se po naše reklo gorski vodniki. Vzpon poteka bodisi v ledeniški navezi ali po fiksnih vrveh. Pred vzponom vodniki organizirajo šnelkurz, kjer se udeleženci naučijo pripeti dereze, držati cepin, žimarjenja in spuščanja po vrvi.

OBMOČJE ANAPURN – za vsakogar nekaj

Okoli Anapurn

Navzgor po dolini reke Marsijandi, preko prelaza Thorong la in navzdol skozi dolino Kali Gandaki – pri čemer se na naši levi vseskozi dvigujejo velikani pogorja Anapurn – to bi bil kratek geografski opis slovitega treka okoli Anapurn. Z zaključkom v Anapurninem svetišču na jugu je vse skupaj naneslo dobre tri tedne hoje. Nekdanja trekinška klasika je z izgradnjo ceste dobila nove razsežnosti. Ostaja nam več časa za raziskovanje mogočne visokogorske pokrajine, kjer kraljuje jezero Tiličo, ograjeno z ledeniki Velike bariere. Prehod čez prelaz Thorung la je še vedno veličasten kot nekoč. Pripelje nas v povsem novo pokrajino severno od Himalaje, kjer vertikalen gorski svet prehaja v visokogorsko puščavo Mustanga in tibetanske planote. Če so ceste povozile nekoč epski treking, pa nam zdaj omogočajo bolj izčrpno uživanje tam, kjer se goram najbolj približamo. Vzpon na ledeniško jezero nad Brago je optimalen enodneven izlet, tako zaradi razgledov kot aklimatizacije. Pot na Tiličo je nekoč bolj ali manj samevala, saj je bil Anapurnin krog že tako razsipen s časom. Zdaj je obisk visokogorskega jezera na višini 5.000 metrov eden od vrhuncev treka.

Značilnosti: Univerzalen trek, ki lahko navduši vsakogar. Manj spanja na višini kot pri Everestu ga naredi nekoliko lažjega. Primeren je predvsem za tiste, ki želijo preskočiti nižave in se nemudoma znajti sredi visokogorja.

Anapurni II in IV.

Naar Phu

Ovinek za trekinške sladokusce, ki imajo dovolj časa: iz doline reke Marsijandi se odcepimo proti severu proti tibetanski meji. Območje je odprto šele od leta 2003 in zahteva posebno dovoljenje, a se splača. Naar in Phu sta izolirani vasici sredi osupljive pokrajine, ki sta v izolaciji ohranili svoj tibetanski značaj. Še posebej ko prikolovratimo do Phuja, ki se kot utrdba niza navkreber, je občutek odmaknjenosti popoln. Pred nami so le še ledeniki, visoke gore in neprehodna meja. Pot lepo zaokrožimo preko prelaza Kang la. Pot čez prelaz je dolga in tik pod vrhom je pobočje neprijetno strmo, sploh če je pod snegom. Spust nas pripelje v slikovito vasico Ngawal pod pogorjem Čulujev nad dolino Marsijandija. Tu smo zopet na poti okoli Anapurn. Ovinek nam vzame slab teden, enodnevni postanek v Phuju je obvezen, dodaten dan za pohod v okolico ni odveč.

Okoli Anapurn – proti Thorong la.

Anapurnino svetišče, Mardi Himal, greben Kopre

Na južni strani pogorja bazni tabor pod južno steno Anapurne kar se obiska tiče konkurira Everestu. Zato se na obodu Anapurninega amfiteatra odpirajo nove poti. Na vzhodu lahko sledimo grebenu Mardi Himala in se od blizu zazremo v obličje gore Mačapučare. Na zahodnem loku pa greben Kopre ponuja bližnji stik z Anapurninim pogorjem, medtem ko se na drugi strani doline reke Kali Gandaki košati osameli Daulagiri.

Značilnosti: Treki na juži strani Anapurninega pogorja veljajo za lažje, predvsem zaradi hitrega dostopa, manjše višine, številnih lodžev, ki omogočajo krajše etape in možnosti za krajše trekinge. Seveda pa se lahko tudi tu dodobra nahodimo. Najboljši čas obiska je zgodnja pomlad, ko hodimo skozi gozdove cvetočega rododendrona.

Daulaghiri nad grebenom Kopre.

KANGČENDZENGA, MANASLU, MUSTANG – za sladokusce

KANGČENDZENGA

Tretja najvišja gora sveta  je znatno odmaknjena od obeh osrednjih pletežev nepalskih osemtisočakov. Obširen gorski svet na tromeji med Tibetom, Sikimom in Nepalom še vedno živi v prometni izolaciji in kdor si želi stran od proslulih turističnih atrakcij, je na pravi poti. Obenem je to tudi območje Nepala, kjer se je pisala zgodovina slovenskega himalajizma, od Kangbačena, Jalung Kanga, Kangčendzenge, Džanuja do Janaka… Obisk severnega in južnega baznega tabora je še vedno epsko dejanje, ki vzame več časa kot ga je povprečnemu obiskovalcu Nepala na voljo. Lodžev je zraslo ravno prav, da v odmaknjeni vzhodni Nepal ni treba več vlačiti šotorov.

Značilnosti: Treking za tiste, ki pogrešajo pionirske čase nepalskih potepanj po krajih, kjer še niso vseh svojih moči usmerili v razvajanje turistov, kjer steze bolj služijo lokalcem kot popotnikom.  

Pod Kangčendzengo

OKOLI MANASLUJA

Treking, ki ponuja sprehod skozi niz vegetacijskih pasov – od subtropov do ledeniškega sveta osemtisočakov. Skladno jih spremljajo spremembe v načinu življenja različnih ljudstev, ki naseljujejo himalajske doline. Počasno nabiranje višine nam daje dovolj časa tako za aklimatizacijo, kot tudi za uvid v tradicionalno življenje v skrajnih pogojih. Pot sledi dolini reke Buri Gandaki, ki skrbi, da se pokrajina vseskozi spreminja – od ozkih kataraktov, kanjonov do prodnatih širjav. Tehnično nezahteven prelaz Larkja la, ki omogoča krožno pot okoli osemtisočaka Manaslu, nas vabi v čarobno gorsko pokrajino. Tam bo večino časa nad nami bedelo božanstvo Pungyen kot domačini imenujejo Manaslu.  Čeprav vzpon na prelaz ni težak, pa ga pogosto obletava slabo vreme. Začetek spusta je pogosto snežen in dovolj strm, da brez malih derezic nevarno drsi. Predvsem pa je dolg in zato je užitek ob prihodu do udobja lodžem Bimthanga toliko večji.

Manaslu nad vasico Lho

Zančilnosti: Manaslu naj bi nadomestil trek okoli Anapurn, potem ko je hojo iz subtropskih nižav v himalajske višine povozila cesta. Vsekakor je počasno nabiranje višine in spreminjajoča se okolica imenitna prilika, da na lastni koži izkusimo razsežnosti Himalaje in spoznamo njeno raznolikost. Odmaknjene vasi v vznožju Manasluja kažejo osupljivo trdoživost pri oklepanju tradicionalnega načina življenja. Ker sodi območje Manasluja med »restricted areas« za katere potrebujemo dovoljenje, ne bo še tako kmalu podleglo množičnemu turizmu.

Na Larkya la.
Erodirani stolpi Mustanga

GORNJI MUSTANG

Gornji Mustang, nekdanje samostojno kraljestvo, sodi že na tibetansko planoto. Tu izvira reka Kali Gandaki, ki teče nato proti jugu med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno. Prebivalci Mustanga, Lope, so tibetanskega izvora in še vedno živijo v precejšnji izolaciji, bližje Tibetu kot Nepalu. Turisti so redki, saj dovoljenje za desetdnevni obisk stane 500 dolarjev. Cena je visoka, a se splača. Mustang je majhen, a pokrajina je izjemno slikovita, vsak dan nam ponuja nova presenečenja: od ozkih kanjonov, razglednih grebenov, divjih prelazov do umetelnih stolpov, kot z ravnilom odrezanih planot, raznobarvnih slojev, živordečih ostenij in slikovitih vasic. Prestolnica Lo Mathang je še vedno obdana z obzidjem, ki med ostalim skriva kraljevo palačo, ožine med hišami ne dopuščajo motornega prometa in vsako jutro Lope iz mesta zaženejo svoje črede ovc in konj na pašo. Nikakor ne velja izpustiti vzhodnega Mustanga, še redkeje naseljenega. Resda so etape med vasmi dolge in prelazi vmes visoki, popoldanski veter pa vztrajno močan. A občutek skrajne odmaknjenosti, ki prežema to transhimalajsko divjino, je danes tako redka dobrina, da nas v hipu vsrka vase.

Visokogorska puščava Zgornjega Mustanga.

Značilnosti: Mustang je poslastica za trekinške sladokusce. Malokdo ga pozna, a med poznavalci Nepala kotira visoko. Kdor ne mara turistične gneče, se mora le izogniti spomladanskemu festivalu Tiji, in bo imel ves Mustang le zase.

Gornji Mustang – severno od Himalaje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s