NA VRH UHURU

ali Gremo na Kili! in še na Mt.Kenijo zraven…

Ob nekrščanski uri se zbiramo v šotoru – jedilnici. Nikogar ne prepoznam, vsi smo zahomotani v najtoplejše kar premoremo.

In premoremo kar precej: dolge gate, zimske in še vetrne hlače, najtoplejše nogavice čez termalne podnogavice, puhovke in pod njimi nešteto slojev aktivnega, merino in zimskega perila, pa flis ali dva za povrh, na glavi podkapa in nadkapa ter najdebelejše rokavice, ki nerodno segajo po skodelici čaja. Ali vse to res potrebujemo?

Ne vem, bomo kmalu videli. Uvodni klanec nas bo najbrž prislil, da prilagodimo oblačilno shemo razmeram. Le-te pa sredi noči na 4600 metrih nikoli niso prav mile. Kje je Amani?

S svojo ekipo že čaka pred šotorom. Preštejemo se in v upanju, da se pod številnimi sloji nahajamo točno mi in ne kaka druga skupina, zakorakamo v noč. Snopi čelk zmedeno plešejo po labirintu skal. Amanijevemu rdečkastemu kombinezonu na srečo ni težko slediti. Njegovi fantje so strateško razporejeni med skupino, jaz pa si dodelim zadnje mesto. Paše mi zložen začetek, sploh pa opolnoči, ko je pred mano še 1300 metrov vzpona in vse manj kisika. Zakorakamo torej v noč …

Mraz na ekvatorju

Leta 1849 je Evropo dosegla novica o visoki gori v vzhodni Afriki, pobeljeni s snegom, južno od ekvatorja. Poročilo je poslal obskurni misijonar z lokacije, ki je bila za tedanjo Evropo popolna »terra incognita«. Zato ni čudno, da si je omenjeni misijonar, Johann Rebmann v kogih evropskih avtoritet geografije prislužil zgolj nejevero in posmeh. »Baredi« oz. mraz kot so domačini opisovali zasneženo konico gore južno od ekvatorja, kjer obiskovalca zli duhovi kaznujejo z otrplimi udi, na takšni geografski širini ne obstaja. Počasi je dvom zamenjala raziskovalna sla. Izkazalo se je, da se vzhodno od velike prelomnice dejansko dviguje stratovulkan Kilimandžaro, najvišja gora Afrike in z višinsko razliko od vznožja do vrha 4800 metrov najvišja prostostoječa gora na svetu Leta 1860 je baron Von Decken evropskim zmogljivcem potrdil, da gora res obstaja, in se skušal povzpeti na vrh. Sledilo je še nekaj neuspešnih poizkusov, dokler ni leta 1889 uspelo nemškemu geologu Ernstu Meyerju, ki je združil moči s pionirjem alpinizma Avstrijcem Ludwigom Purtschellerjem. Meyer je najvišjo točko oboda kraterja Kibo, visoko 5895 metrov, poimenoval po rahlo neuravnovešenem trenutnem nemškem cesarju Wilhelmu II Kaiser Wilhelm Spitze. Z neodvisnostjo Tanzanije leta 1964 je vrh dobil novo, bolj slovesno ime, Uhuru Peak – Vrh svobode.

Pole, pole

Na začetku je vse nekoliko konfuzno. Spredaj in zadaj se nizajo lučke v noči, tudi druge skupine so na poti. Nekaterim se mudi in parkrat se je treba umakniti. Potem se upehajo in se bašemo mimo zasoplih dirkačev. Nekako velja, da ne glede kako hitro greš, bomo na vrhu vsi približno ob istem času. Razen tistih, ki na vrh sploh ne pridejo. In to so dostikrat tisti tahitri. Hitrejši tempo zahteva več duškanja, s počasnejšim bi lahko hodil v nedogled brez pavze. Noč je jasna in brez vetra. Nekaj oblačil se preseli v nahrbtnik. A čez nekaj ur se bomo spet toplo odeli. Ko se tam nekkje okoli Stella Pointa začne daniti, pritisne mraz.

Uvodne kolobocije so za nami, oblečeni smo ravno prav, korak sledi koraku in nočna panorama se zoži v podplate, ki se premikajo pred tabo. Na pol dremav stopam navzgor, a se hitro predramim. Ritem dihanja se mi zdi nekoliko prehiter, pročelje je izbralo strumen tempo.
Nič novega. Najbolj zagnani verjetno hodijo Amaniju po petah in nisem prepričan, da je to dobro za vse. Med prvim postankom, ko nalivamo čaj iz čutaric, prisluhnem dihanju ostalih in ugotovim, da so nekateri dobro zasopli. Problem hoje v skupini je, da hitrejši nehote priganjajo počasnejše, ki jim nehote sledijo, čeprav bi jim bolj ustrezala počasnejša hoja. Pravilo hoje na višini je, da si sami določimo tempo pri čemer upoštevamo lastno dihanje, točneje izdihavanje. Dihanje mora biti čim bolj umirjeno, postanki za duškanje in lovljenje zraka med počitkom so znak, da smo izbrali prehiter tempo. Razdelimo se na dve skupini in sam se postavim na čelo druge, da upočasnim tempo. Zdaj bomo kar najpočasneje drobencljali proti oddaljenemu vrhu. Prva skupina z Amanijem na čelu kmalu izgine v labirintu skalovja nad nami.

Ognjeniki na prelomnici

Kilimandžaro je torej ognjenik in to kar trojni. Najvišja točka je na obodu ognjenika Kibo, 5895 metrov visoki Uhuru Peak. Kibo je tudi edini od treh ognjenikov, ki velja za »spečega« kar pomeni, da bi se lahko nekoč tudi »prebudil«, medtem ko ostala dva, Šira in Mawenzi, veljata za mrtva ognjenika. Pri izračunu verjetnosti, da bi nas med vzponom na Kibo zasula lava, je treba upoštevati, da je Kibo miroval vsaj zadnjih 150.000 let. Od Šire ni ostalo kaj dosti, le širna planota zahodno od Kiba, ki niti po obliki več ne spominja na ognjenik. Ne doseže niti 4000 metrov in nekaj domišljije je potrebno, da si iz razbitih ostankov oboda pričaramo ognjeniški stožec. Mawenzi na vzhodni strani Kiba je sicer izgubil stožčasto vulkansko obliko. A z višino najvišje točke (Hans Meyer Peak, 5149 metrov) daje vtis mogočne gore, ki je precej težje dostopna kot Kibo in je tretja najvišja gora Afrike (med Kibo in Mawenzi se je po velikosti vrinila Mt.Kenya).

Nastanek ognjenikov, ki jih je v tem delu vzhodne Afrike veliko, je povezan s tektonsko aktivnostjo »Velike prelomnice« (Great Rift Valley) oz. vzhodnoafriške prelomnice, ki vzhodno od Kilimandžara poteka v smeri sever – jug. Nastala je oz. še nastaja z razmikom tektonskih plošč in pred okoli milijon leti so izbruhnili naši trije ognjeniki. Sčasoma bo prelomnico – razmak med nubijsko in somalijsko ploščo zalilo rdeče morje in Kilimandžaro bo le še najvišja gora afriške podceline.

Hitimo počasi

Zdaj ko smo uskladili dihanje, korake, kondicijo in tempo bi lahko malo odplaval v polsen, a ne morem. Znašel sem se na čelu in pred mano ni nikogar, da bi se šlepal. Zbrano buljim v noč, ki jo osvetljuje snop čelke, in skušam razbrati, kam usmeriti naslednji korak. Na srečo smo tako počasni, da imam dovolj časa za natančen pregled terena. Tahitri sicer niso daleč, ob vsakem postanku jih ujamemo, a še vedno dovolj visoko, da so se spremenili v verižico lučk od katere ni kake velike stezosledske koristi. Pogled nazaj razkrije, da se je za nami nabralo kar lepo število naskakovalcev iz drugih skupin. Najbrž smo za njih prepočasni, zato predlagam, da jih spustimo naprej. Da je tempo »just fine« pravi prvi lokalni vodič za nami, in tako ponosno diktiram hitrost hoje (bolj točno: počasnost) par desetinam sotrudnikov. Tako smo, dihajoč enakomerno in stopajoč zadržano, dočakali prve namige zore, da noč ne bo večno trajala in da bo sonce tudi danes vzšlo na vzhodu, še prej pa nas bo prehod iz noči v dan skušal premraziti do kosti. Zato smo navlekli nase kar smo pred nekaj urami pospravili v nahrbtnike in potrpežljivo zmleli še zadnjo strmino pod Stella Pointom. Zdaj lahko ugasnemo naše čelne svetilke. Tudi brez njih se vidi, da se je število obiskovalcev pomnožilo. Smo na robu kraterja in z desne se pomikajo naskakovalci Kilija po poti Marengo, ki so krater dosegli nekoliko prej na Gillman’s Pointu. V glavnem se vsi skrivajo v zavetju skalovja, tudi nekaj naših tahitrih. Čeprav ti uprava parka izda diplomo tudi za zgolj osvojen Stella Point na 5685 metrih, je vrh vseeno preblizu, da bi kar občepel tu med skalami.Naše počasno zaledje preudarno zastavi pot dalje po obodu kraterja.

Gori, doli, naokoli

Bermann, ki je trmasto vztrajal pri misijonarskem delu v tem, tedaj skrajno odročnem delu vzhodne Afrike, bi bil zadovoljen. Čage, bantujsko ljudstvo, ki poseljuje vznožje Kilimandžara, so danes goreči kristjani, umirjeni pridelovalci kave, banan in jama. Vsi naši lokalni spremljevalci so seveda Čage in če sodimo po njihovem vodji, našem vodniku Amaniju, so Čage skrajno prijazni ljudje.

Na vhodu v narodni park Kilimandžaro nad vasjo Mačame je živahno. Amani s svojimi pomočniki Tumainijem, Filibertom in Ambrosom pripravlja tovore. Dodeliti jih je treba več kot dvajsetim nosačem in jih stehtati, da je teža pravično razporejena. Na Kili je možno priti po več poteh, najbolj obljudena je pot Marango, ki sliši tudi na ime Coca Cola Route. Mačame je daljša, ker obleze še plato nekdanjega ognjenika Šire. To je vsekakor dobro za aklimatizacijo, kakor tudi, da se pot, ki obleze južna pobočja Kiba, precej dviga in spušča, s čemer ustrežemo aklimatizacijskemu pravilu »Hodi visoko, spi nizko.« Pristop na Kibo se tako na poti Mačame spremeni v potovanje po razgibani pokrajni, ki je vsak dan drugačna. Tabor na robu planote Šira ponuja širne razglede na opustelo pokrajino nekdanjega ledenika. Nato se začne vzpon do stolpa Lava, kjer se povsem približamo vršnim pobočjem Kiba pod ledenikom Arrow, kjer Western Breach – skalnat podor v vršnem stožcu Kiba – omogoča prehod na rob kraterja. A za nas je še prezgodaj, da bi rinili više. Čaka nas sprehod skozi »vrt senecij« (avtohtoni »Dendrosenecio kilimanjari«) do tabora Baranco. Zdaj je pred nami znameniti Baranco Wall – Stena, preko katere nas popeljejo elegantne poličke, na vrhu katere se znajdemo tik pod zasneženo glavo Kiba, če komu monumentalni pogled na goro iz tabora ni dovolj. Še malo senecij in potem pademo v dolino Karange, kjer je edina voda do vrha Kilija. Ja, res. Nosači jo nosijo vse do tabora Barafu. Vmes je še Karanga, ki je aklimatizacijski postanek za boljšo pripravo na vrh. Tabor Barafu je prava lokacija, ki daje vtis resnosti. Ker dosedaj smo res prijetno pohajali po obronkih Kiba in skalnato prizorišče ter dolga pobočja nad nami poskrbijo za nov občutek. Da gre zares in bo treba zgodaj vstati.

Na vrhu

Vedno se mi zdi, da je do Uhuru Peaka, najvišje točke Kiba, le zaključni sprehod po ravnem. In vedno sem razočaran, ker se kar vleče in tudi ni ravno po ravnem. Ampak tako daleč pa spet ne. Sploh če nisi preveč zdelan od višine in se zavedaš, kje hodiš. Na desni te spremlja gromozanski krater, na levi pa ledeniki – Rebmannov, Deckenov in Južni, ki kot da se trudijo dokazati, da sneg na Kilimandžaru kljub črnim napovedim še kar vztraja. Prizorišče je torej prvovrstno in po urah buljenja v ozek krog čelne svetilke se šele zdaj zaveš, kje si se pravzaprav znašel.

Na najvišji točki Afrike kar tudi ni kar nekaj. Če je že hoja po obodu tako spektakularna, ni nujno, da bi bil tudi vrh. Uhuru Peak je bolj vzpetinica kot mogočen vrh in če ne bi bilo table, ki nas opozarja, da nam ni treba več naprej, bi ga zlahka spregledali. A to ni mogoče, saj se znajdemo v gruči današnjih osvajalcev v različnih stadijih obnemoglosti, ki pa vedno zmorejo še dovolj moči za pozo pred fotoaparatom. Le tistih trapastih poskokov s skrčenimi nogami in razkrečenimi rokami ni videti. Za kaj takega je kisika prav zares premalo.

Uroš Sever

Objavljeno 15.4.2015 na portalu Gore-ljudje.