NAJLEPŠI TREK NA SVETU

V Ladak & Zanskar potujemo avgusta/septemba 2016.

Sliši se dobro. Ali pa je tudi res? Ne Everesta, ne K2, ne Kandčendzenge ne bomo videli. Sploh nobenega osemtisočaka. Dva sedemtisočaka se prikažeta, še preden sploh začneš hoditi. Lepota tega treka se skriva drugje. Morda v občutku odmaknjenosti – ki ni le občutek, ampak dejstvo. Počasi se umikaš živžavu. Iz preobljudenega Delhija na daljni severozahod Indije, tik ob meji s Tibetom. Iz znosno turističnega Leha v pozabljeno dolino Zanskarja. Mimo vse redkejših vasi do osupljive lokacije samostana Phuktal, kjer vstopiš v dolino reke Tsarap. In potem si kar nekaj dni sam samcat na svetu.

wp-1458580777896.jpeg

Vodi te reka, ki se zgodaj septembra, ko vode upadejo, znebi svoje peščene barve in se obarva smaragdno. A ni tako enostavno. Reka vseskozi izginja v neprehodne kanjone, se obdaja s strmimi ostenji, zleze v ozek kanal in te sili v krajše in daljše obvoze. Kak dan je sploh ni na spregled. Tako hočeš nočeš obiščeš še njeno širšo okolico. Ampak, saj hočeš. Ker tudi okolica ni od muh. Znajdeš se pod visokimi prelazi in ugotoviš, da pokrajina ni vsa gola kot se zdi na prvi pogled.

049

Skromno grmičevje se jesensko obarva in kar naenkrat je vse naokoli rdečeoranžnorumeno. Obvoz te prisili naskočiti gorski svet visoko nad reko. Saj ne, da bi bilo treba koga posebej siliti. Ko si enkrat gor, kar ne bi šel dol, tako je čedno.

wp-1458581120272.jpeg

A ko zlezeš spet dol, ti reka ponudi razgledne terase, da lahko iz neposredne bližine občuduješ njen modrozeleni tok. Nekaj časa je mogočna, da napolni široko dolino, v naslednjem hipu se zoži ter se zažene v tesna korita.

wp-1458580702357.jpeg

Prečkaš jo lahko preko mostička, zgrajenega v značilni himalajski maniri, brv, položena na zložene kamne, ki lezejo vedno bolj navzven… Potem ji je vsega dovolj in zgine v nov kanjon, ti pa lepo naokoli… In tako vse do konca, ko se meni nič tebi nič naenkrat pojavi cesta sredi ničesar, resda ne avtocesta, a pomembna cesta, ki Leh povezuje s preostankom Indije (ki ga ni tako malo). In tudi ceste je še precej, preden prideš do prvih naseljenih krajev. Saj smo bili ja daleč od vsega, ne more biti zdaj vsega v hipu konec. Kar nekaj traja, da se pripelješ do vrveža Manalija, kjer ti nadvse lično ocvrejo potočno postrv.

In kako je torej mogoče, da za ta najlepši trek na svetu ne ve nihče? Pst, prav v tem je njegov čar…

010

Na začetku je Leh. Prestolnica Ladaka, daleč na skrajnem SZ Indije, že onkraj Himalaje, ki je bila nekoč samostojna kraljevina, zdaj pa je vzhodni, budistični del zvezne države Džamu&Kašmir. Tu se vse začne, ko po gorskih razgledov polnem letu, pristaneš v dolini Inda. Smo v deželi, kjer je populacija približno enaka ljubljanski, poseljena na območju več kot štirih Slovenij. Gneče torej ne bo. V Lehu se hitro udomačiš – Fort Road, Main Bazar, Hemis Complex, Dzomsa… ko stotič izgovoriš lokalni pozdrav »džule in po možnosti pravilno odpoješ dolgi eee na koncu, je to to. Kašmirski trgovci, tibetanske tržnice, vmes posejane številne restavracije in slastna marelična pita – marelice so glavni vir ladaških vitaminov – res se ni težko navaditi postopanja po mestecu, kjer povsod prideš peš. Še do mogočne palače nekdanjih kraljev in templjev na Namgialovem vrhu nad mestom, kamor je treba malo po širne razglede in po aklimatizacijo, da v naslednjih dneh zmoreš še kam više.

019

Ko se cesta dvigne nad dolino Inda in se usmeri proti prelazu Fatu la (4.100m), se sredi lunarne pokrajine pojavi starodavni samostan v vasici Lamayuru. Njegovo ime Yung-drung (Svastika) priča, da je bil nekoč verjetno svetišče starega tibetanskega verovanja bon. Majhen tempelj z indokašmirskimi poslikavami pa razkriva njegovo povezavo z drugim širjenjem budizma v Tibetu v 10. stoletju n.š.

020

Ko se spustimo s prelaza Namika la (3.700m) se znajdemo pred velikanskim enigmatičnim obličjem Maitreje, bodočega bude, ki so ga izklesali še v predtibetanskih časih (7. – 8. Stoletje n.š.) in priča od davni budistični preteklosti teh krajev.

022

V Kargilu se usmerimo proti jugu v dolino Zanskarja. Glavna himalajska veriga, ki nas spremlja na poti, nam tu ponudi v pogled sedemtisočaka Nun in Kun.

023

Da smo v divjih krajih, pričajo volkovi, ki si takole ogledujejo nas, ki si ogledujemo njih.

024

Prelaz Pentse la (4.400 m) je razlog, da je dolina Zanskarja večino leta odrezana od sveta, saj cesto na tej višini hitro prekrije sneg.

025

Zanskar je stisnjen med glavno himalajsko verigo in gorovje Zanskar. Tvorijo ga tri rečne doline: Stod, ki prihaja s severa, Kargjak na jugu in dolina reke Zanskar, ki nastane z združitvijo Stoda in Kargjaka. Reka Zanskar se zažene proti severu in skozi neprehodno sotesko prebije labirint Zanskarskih gora ter se izlije v Ind.

027

Zanskarci so tibetanski budisti in dolinah Zanskarja ne manjka samostanov. Največji je samostan Karša, kjer te dobrovoljni menihi gostoljubno sprejmejo in ti ponudijo masleni tibetanski čaj. Nekoč sem v Karši na »dražbi« skromne lastnine pravkar preminulega meniha izlicitiral njegovo oranžno kapo, značilno za ločino gelug, ki ji samostan priprada. Tudi njegov konj je bil na voljo po ugodni ceni. A ker se mi je dozdevalo, da bo na letališču v Delhiju s kapo manj sitnosti, je konj ostal v Zanskarju.

032

Sotočje rek Kargjak in Tsarap je naš veliki razcep. Zmaga modrina Tsarapa. Zapuščamo vasice doline Kargjak in vstopamo v samotni svet Tsarapa.

034

Ko vstopimo v samotni svet zgornjega toka reke Tsarap in preden dokončno preniknemo v njegovo odmaknjenost, nas čaka presenečenje…

035

Znajdemo se pred obličjem samostana, ki kot da se nalepil na prepadne stene nad reko. Samostan Phuktal (phuk = votlina) se je razrasel okoli velike meditacijske votline, ki je stoletja gostila jogije.

039

Zdaj je tu okoli 70 menihov , samostanska šola in klinika tradicionalne tibetanske medicine. V 19.stoletju je v samostanu živel madžarski učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Več…

040

V samostanski kuhinji pripravljajo neizmerne količine tibetanskega maslenega čaja. Recept: skuhan t.im. brick tea (črn čaj, ki so ga skompresirali v obliki opek, da je zavzel čim manj prostora med dolgotrajnim tovorjenjem) je najbolj zaželen. A zdaj ga nadomešča bolj razpršen indijski črni čaj asamske provenience. Ne smeta manjkati maslo (zaželjeno je redko in dragoceno maslo iz mleka dri, jakove samice) in sol. Vse sestavine zmešajo v visoki cilindrični posodi, imenovani čadong. Ni čudno, da je tibetanski čaj neprestano v obtoku. Gre za idealno zmes poživila, mineralov, maščobe in beljakovin, pravi napitek za neizprosne pogoje tibetanske planote.

044

Obiskovalci samostana se običajno vrnejo v bolj obljudene kraje ob reki Kargjak. Mi pa nadaljujemo po dolini reke Tsarap. Naša pustolovščina se začenja.

wp-1458581384067.jpeg

Neprehoden odsek reke nas »prisili« da utonemo v jesenskih barvah. Prelaz Nialo Konze (4.850m)  nam odpira prehod v gorski svet nad reko.

wp-1458581208960.jpeg

Reka je za kar nekaj časa izginila v globinah. Sukamo se na višinah okoli 5.000 metrov. Vseeno je hoja prijetna, strmine ne prehude in pokrajina prikupna… Še en prelaz je pred nami, preden se nam odpre prehod nazaj k reki. Ko prečkamo Gotunda la (5.100m) se začne dolg sestop nazaj v dolino Tsarapa.

wp-1458581032502.jpeg

Obiramo peščine in rogljičke, da dosežemo pravo mesto, kjer se bo pot obrnila navzol.

wp-1458581015719.jpeg

In to je to. Čez par ur bodo gore daleč nad nami, dosegli bomo dolino in se znašli v popolnoma drugačni pokrajini.

wp-1458580891816.jpeg

Tu je reka prijaznejša in nam dovoli, da si njeno modrino ogledamo od blizu.

wp-1458580612497.jpeg

Vsak konec dneva nas pričaka tabor. Taborni prostori med seboj kar tekmujejo, kateri bo najslikovitejši.

wp-1458580552867.jpeg

Ko naletimo na sledove naselbine, se za hip zazdi, da je naše samote konec. A nikjer ni nikogar.

wp-1458580424476.jpeg

Vsega je enkrat konec. Ko stopimo na cesto, smo sicer še daleč od mehke postelje in toplega tuša. A samotne pustolovščine je konec. Treba so bo posloviti od naših zvestih spremljevalcev.

wp-1458580521860.jpeg

Preden bodo na vrsti pečene postrvi, nas čaka še 250 kilometrov ceste proti Manaliju, kjer divjine, visokih prelazov in zasneženih gora ne manjka. A tokrat le še kot pogledi iz udobja avtomobila.

besedilo&fotke: Uroš Sever

 

 

 

MUSTANG – PREHOJEN IN POFOTKAN

V Mustang potujemo maja/junija 2016.

IMG_4383

Klasična pot v Mustang sledi starodavni trgovski transverzali, ki je povezovala Tibet z indijsko podcelino. Himalaja je tu popustila vztrajnemu delovanju vodne mase reke Kali Gandaki, ki se ji je uspelo prebiti med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno, ter tako ustvariti najglobji kanjon na svetu. Če oba vrhova povežemo z ravno črto, je vmesnega spusta do rečne gladine več kot 4.000 višinskih metrov. Dolina reke Kali Gandaki je tako postala pomembna trgovska pot, znana predvsem po tovorjenju soli, ki so jo iz slanih jezer na tibetanski planoti pridobivali nomadi, nato pa je potovala ob reki navzdol vse do gangetske ravnine. Kraljestvo Lo je nastalo v 14.stoletju, ko si je Ame Pal podredil lokalne vladarje in si tako zagotovil nadzor nad trgovsko potjo. Pod njegovo oblastjo se je znašel izvir in zgornji tok reke Kali Gandaki, najugodnejši prehod čez himalajsko pregrado. Današnji kralj Jigme Dorje Palbar Bista, ki sicer nima več formalne oblasti, je 25.naslednik Ame Pala.

POKRAJINA BREZ PRIMERE

IMG_4719
Pokrajina Mustanga deluje kot kiparska galerija velikanskih razsežnosti. Kako naj si drugače razložimo kot z ravnilom odrezane planote, estetsko prirezane kanjone, elegantna stebrišča, sloje različnih barvnih odtenkov, nenavadne prehode po policah sredi navpičnih ostenij… A očitno sta bila glavna kreatorja veter in voda. Veter, ki vsak dan pometa dolino reke Kali Gandaki in po milimetrih grizlja pokrajino brez zaščite. Suha visokogorska puščava tibetanske planote ne dopušča bogatega rastja. Ko se vmeša še vztrajna moč reke in njenih pritokov, je rezultat ena najbolj fantastičnih pokrajin. Vsak dan hoje po Mustangu nam naravne sile pripravijo nova čudesa samoniklega dizajna in arhitekture.

KAKO VSTOPITI?

IMG_4353
Eden prvih evropejskih obiskovalcev kraljevine Mustang Michel Peissel se v uvodu knjige A Lost Tibetan Kingdom zahvaljuje njegovemu visočanstvu kralju Mustanga in njegovemu sinu, njegovi kraljevski visokosti nepalskemu princu, nepalskemu ministrstvu za zunanje zadeve in celo komandantu nepalske vojske, da so mu leta 1964 omogočili obisk Mustanga. Danes se nam ni treba zahvaljevati nikomur. Le sežemo v žep in oddelku za imigracijo odštejemo 500 dolarjev za deset dni bivanja v nekdanji kraljevini. Kdo naj bi se komu zahvalil, naj vsak presodi sam. Vsekakor se ne bodo zahvaljevali Lope, prebivalci Mustanga. Državna taksa za obisk njihove dežele jim gre na živce (nam, ki jo plačujemo, seveda tudi). Pravijo, da nimajo od nje nobene koristi, samo škodo, saj odvrača turiste, ki so pomemben vir zaslužka v Nepalu. Denar pa konča kdovekje, v Mustangu zagotovo ne. Pomemben papir, ki odpira vrata v »izgubljeno kraljestvo«, torej imamo. Lahko se spokojno posedemo na terasici nad reko Kali Gandaki na skrajnem koncu vasi Kagbeni. Naročimo macchiato in kukamo proti zaprtemu območju. Proti nam se valijo peščine, ki jih v bolj vodnatem času zalije reka, zdaj pa je peska več kot vode. Nad njimi se dvigujejo gola pobočja visokogorske puščave, ki jih režejo pravilne oblike kontrastnih zelenih polj, prepredenih z vodnimi žilami namakalnega sistema. Prepovedana dežela je le nekaj korakov stran, formalnosti urejajo policaji na drugi strani vaške ulice…

POHOD PRESEŽKOV

IMG_4500
Priznam, da sem Mustang kot trekinško destinacijo podcenjeval. Napačno sem domneval, da se hodi bolj ali manj po cesti, ki povezuje prestolnico Lo Mathang z Džomsonom. V resnici se hodi manj in to zelo manj. Pešpoti se uspešno izogibajo cesti, večinoma hodiš lahko daleč stran od nje, v vzhodnem delu Mustanga pa ceste itak ni. Hoja po Mustangu je v resnici prav prelestna, pokrajina osupljiva, vasi gostoljubne, samostani in čorteni prastari, kar nekaj je prelazov in precej divjine, ki jo je treba premagati v razmeroma dolgih etapah. Za kožno pot skozi vzhodni Mustang bi zlahka rekli, da je eden najlepših trekov v Himalaji.

PRISLONJENI STOLP

IMG_4369
To je znameniti prehod čez Kali Gandaki pri prislonjenem stolpu med Čusangom in Čelejem. Tu vozila obstanejo, most je prehoden le za pešce, vode pa večino leta preveč za vožnjo preko struge. Od tu dalje pot proti Lo Mathangu poteka ves čas po zahodnem delu Mustanga.

RDEČE OSTENJE

IMG_4427
Znašli smo se sredi zgodbe o prihodu budizma v Tibet in boju z demoni, ki so hoteli to preprečiti. Tibetanski kralj Trisong Detsen je neuspešno gradil prvi budistični samostan Samye v dolini Yarlung Tsampa (Bramaputre), saj se je čez noč vse, kar je bilo zgrajenega, podrlo. Treba je bilo najprej ukrotiti demone. Veliki guru budizma Padmasambava je priskočil na pomoč. Raztreščil je demonko in na kraju, kjer je končalo njeno srce, je zrasel samostan Lo Ghekar, nedaleč od Dhakmarja. Njeno črevesje se zdaj vije kot najdaljši molilni zid v Mustangu med Ghemijem in Dhakmarjem, njena kri pa je obarvala ostenja nad vasjo.

KRALJEVSKO MESTO

2014-05-19 11.02.02
Do Lo Mathanga, prestolnice Mustanga (Mustang je popačena oblika imena Mathang), hodimo štiri dni preko zahodnega, bolj naseljenega dela Mustanga. Tu je speljana tudi cesta, ki pa se ji večinoma popolnoma izognemo. Jedro mesta je obdano s starodavnim obzidjem in na sploh ima obiskovalec precej srednjeveški občutek, saj znotraj obzidja ni novogradenj, se pa najde kak kafič, kjer pripravijo espreso. Glavno in edino mesto v Mustangu ima okoli 900 prebivalcev. Kraljevo domovanje je nekoliko večja značilna tibetanska stanovanjska hiša. Vsekakor ne bi posumili, da gre za bivališče kraljeve dinastije s sedemstoletno zgodovino. Najbolj izstopajo značilno rdeče stavbe Majtrejinega templja in Tubčen gompe. Meniško življenje se odvija v sosednjem samostanskem kompleksu, ki ga sestavljata starejša Čode gompa in novejša Čoprang gompa. Glavna atrakcija mesta pa je verjetno vsakdanje življenje na ozkih ulicah in na ravnih strehah. Za jutranje bujenje so zadolženi tropi ovac, koz in konjev, ki jih vsak dan ženejo na pašo. V zadnjem času se jim pridružijo tudi šoferji, ki brez konca in kraja ogrevajo otopele dizle svojih toyot.

NA DIVJEM VZHODU

IMG_4658
Pohod skozi vzhodni del Mustanga je od prvega do zadnjega trenutka vreden vsakega koraka. Pokrajina nas zasipa z novimi in novimi čudesi: visoki greben nad kanjoni Kali Gandakija, neverjetni prehodi med spustom v vasico Dhi, spokojne zelenice Yare in ekscentrična lokacija samostana Luri. Navrtani podporni stebri kot miza ravne obsežne planote, visoki vetrovni greben z rajskimi policami ter ozek vetrovni kanal, skozi katerega se spustimo v vas starodavnih stup Tange. Nato pa dolgo prečenje brez naselji po visokogorju vzhodnega Mustanga najosuplivejših oblik in barv do pošteno zasluženega piva po dolgi etapi v Čusangu.

 

 

 

POGLED V PRETEKLOST – SAMOSTAN V ZANSKARJU

Pogled iz zgornjih nadstropij samostana Phuktal se ni dosti spremenil od časov, ko je v samostanu dobro leto preživel učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Menihi tekajo po strmih stopnicah k rednim dnevnim molitvam, v kuhinji mešajo ogromne količine slanega čaja, otroci v rdečih meniških haljah se zbirajo k pouku v samostanski šoli, vaščani obiskujejo amčija, tradicionalnega tibetanskega zdravilca. Le sončne celice in gumijaste cevi, po katerih se pretaka izvirska voda, naznanjajo, da je minilo že skoraj dvesto let odkar je v doline Zanskarja prispel tujec. Iz daljne Madžarske ga je v kraje, večino leta odrezane od zunanjega sveta z zasneženimi prelazi, pripeljalo večletno potovanje. Namenil se je raziskovati pisane vire, ki bi potrdili tezo o ujgurskem poreklu Madžarov…

Več v marčevski številki revije Gea, rubrika Geoptrija.

PLES V OBLAKIH

Pred samostanom ločine tibetanskega budizma Njigma  nad vasjo Tingvong menihi vsako leto plešejo ritualni ples Čam. Tingvong in okoliške vasi naseljuje ljudstvo Lepč, ki se še niso odrekli svoji šamanski tradiciji. A očitno se starodavni animizem in budizem severnih sosedov Tibetancev pri miroljubnih Lepčah lepo dopolnjujeta.

Tingvong je ena od vasi rezervata Dzongu v osrednjem Sikimu. Rezervat ščiti Lepče, avtohtono ljudstvo Sikima, pred kulturnim genocidom. Stoletja so animistični Lepče živeli v južnem predgorju mogočnega in čaščenega  Kongčen Kongčlo – »Največjega kamna«, bolj znanega kot Kangčendzenga, tretja najvišja gora sveta na tromeji Nepala, Indije in Tibeta. Čudovite izolacije je bilo konec z nastankom tibetanske kraljevine v 17.stoletju, uvozom nepalske delovne sile in končno leta 1975 s priključitvijo Sikima kot 22. zvezne države Indiji.

Rahločutnim in kulturno neodpornim Lepčam je grozila utopitev v morju agresivnejših prišlekov. Da bi ohranili svoj tradicionalni način življenja, so jim tibetanski vladarji odstopili območje Dzongu v osrednjem Sikimu, področje najstarejše znane poselitve Lepč, in prepovedali naseljevanje neavtohtonih prišlekov.

rubrika Geoptrija

revija GEA, februar 2016