IRAN ZA POŽERUHE 3.del

MALANCANI, ČEŠMIN IN MESNA SLADICA ZAPOVRH ali Kaj bomo jedli v Iranu?

https://trektrek.si/potovanje-iran-september-2018/

Tako kot se ne moreš izogniti kebabu, se v Iranu ne moreš izogniti kašk bademdžanu. Kar je dobra novica tako za ljubitelje malancan (bademžan = patlidžan = malancan) kot tudi za vegetarijance. In za vse ostale… kašk bademžan je enostavno odličen in edino tako si lahko razložim, da nanj slej ko prej, hočeš nočeš naletiš.  Ampak seveda hočeš, a pri tem je treba biti previden, ker je ta tipična predjed, zavita v še topel lavaš, lahko razlog, da s polnim trebuhom žalostno brkljamo po jedilniku in občudujemo vse mogoče slastne jedi, ki jih ne moremo več stlačit vase.

DSC_0424-01-01

Gre za dokaj preprost namaz iz popečenih in spasiranih malancan (obvezen okus po dimu!). Čar je v finiširanju, zabeljen je namreč  s prepraženo posušeno meto, hrustljavo zapečeno čebulo, orehi… in s kaškom. Tu zdaj stvari postanejo komplicirane. Po wikipediji je iranski kašk narejen iz posušenega dugha, ki je v istem članku definiran kot pinjenec (ostanek tekočine pri izdelavi masla).  Dugh (doogh) je sicer pijača, ki je v Iranu vsaj tako priljubljena kot med Turki ajran. Kašk prodajajo v kroglicah ali kepah, ki jih, raztopljene v vodi, uporabijo za preliv. Drugi viri navajajo, da je kašk posušena sirotka (whey). Spet tretji, da gre za fermentiran jogurt. Avtoriteta, ki reši dilemo, je Guardianov Yotam Ottolenghi, ki nas potolaži, da je kašk lahko vse našteto.

Preden preidemo k lokalnim posebnostim, si privoščimo dve klasiki, brez katerih v Iranu ne gre. V obeh primerih v stranski vlogi nastopa piščanec, a poudarek je drugje.

DSC_0266-01

Zerešk polow (ja, od tu pride pilav) je riž s češminom. Češmin slovi po svoji grenkobi in v Sloveniji predvsem kot zdravilno zelišče. Kot se za Irance spodobi, riž na mizo pride dvobarven, bel in rumeno obarvan z žafranom, barvno paleto pa dopolnijo rdeči plodovi češmina. Hrustljavo zapečena skorjica z dna posode (tahdig) je dodana vrednost, zabela pa izdatna kepa masla. Beljakovinski dodatek je praviloma v obliki piščančjega stegna v rdečkasti omakici, ki pa v tej kombinaciji očitno ni v prvem planu.

IMG_8164-01

Koreš fesendžan (koresh fesenjoon je druga iranska klasika. Ime koreš v farsiju pomeni enolončnico (stew). V fesendžanu plava perutnina (piščanec ali raca). Štos tudi tokrat ni v mesu. Poudarek je na delikatni kombinaciji granatnih jabolk in orehov, ki kroji okus fesendžana. Fesendžan je treba jesti tam, kjer kulinariko jemljejo resno (no, v Iranu jo jemljejo resno skoraj povsod), moj izbor je restavracija Sharhzad v Esfahanu.

DSC_0462-01

Če smo že v Esfahanu, mora biti na mizi lokalna specialiteta koreš e-mast.  Če pride na mizo na začetku, je predjed, če na koncu pa sladica. Svoj dvojni značaj in umami okus dolguje dejstvu, da gre za sladko jed, a obenem tudi mesno. Mesa ni opaziti, saj je govedina (jagnjetina, piščanec..) spasirana. Mast, ki v farsiju pomeni jogurt, je lepo porumenel po zaslugi žefrana (ali/in kurkume). Vsekakor koreš e-mast priporočam kot sladico, saj na mesno sladico ne naletimo vsak dan (bolj verjetno sploh nikoli).

IMG_8193

In če smo še kar v Esfahanu in če smo namesto mesne sladice izbrali koreš e-mast kot sladko predjed, sladica torej manjka. Vsak taksist v Esfahanu ve, kje je Hafez fereni, sicer pa zvečer te skromne špelunke ni lahko zgrešiti. Na ulici se vedno gnetejo lokalci, ki so navdušeni nad dejstvom, da tudi turisti iz daljnih krajev poiščejo luknjo v zidu nekje za bazarjem, iz katere prihaja slasten fereni, minimalistično sestavljen iz riževe moke, mleka, rožne vode v optimalnem razmerju za kremasto maso, osladkano s karamelom.

 

 

GREMO NA DAMAVAND

foto: Kobajaši (taboljše) & Kajzer Unlimited

https://trektrek.si/treking-damavand-september-2018/

Damavand bomo težko spregledali. Z višino 5.609 metrov najvišji vrh Irana in najvišji vulkan v Aziji tako impozantno štrli v nebo visoko nad okolico, da ga nemudoma prepoznamo, tudi ko ga vidimo prvič. Nenazadnje je drugouvrščeni Alam-Kuh kar osemsto metrov nižji. Iransko gorovje le na najvišjem vrhu preseže pet tisoč metrov in to krepko. In zelo verjetno je, da ga bomo prvič ugledali, ko se cesta začne spuščati proti Polurju, vasi v vznožju gore, kjer stoji naše prvo oporišče na višini 2.270 metrov.

2015-03-16 09.43.41-01

Ker smo se pripeljali neposredno z letališča (in se izognili jutranji prometni gneči v Teheranu), se nam prileže močan iranski čaj v eni od obcestnih čajnic, nato pa si v planinskem zavetišču privoščimo krepak zajtrk v iranskem stilu. Obvezne so sveže kumarice in paradižnik ter mlad sir ter dough, jogurtov napitek z meto. Lokalni peki prispevajo sveže pečen kruh. Sledi počitek – kar nekaj ur spanja, kot se po nočnem letu spodobi. Zgodaj popoldne se z džipi odpeljemo skoraj tisoč metrov više do Gusfand sare, tabora pri opuščeni mošeji. Nekaj časa si ogledujemo izravnave, na katerih bi lahko taborili, potem pa se odločimo, da bo opuščena mošeja še najenostavnejša izbira za prenočišče.

IMG_0120-01

Da nam kar se hrane tiče na Damavandu ne bo hudega, se izkaže, ko nam Abu Rahim, naš kuhar postreže z večerjo. Gorme sabdži je enolončnica iz mesa, stročnic in obilice omake iz zelišč. Boljšega v Iranu nisem jedel ne dotlej ne potlej. Ni manjkal niti dvobarven riž (običajen bel in obarvan z žafranom), posebno presenečenje večera pa je bil tahdig, slastna zapečena riževa skorja.

22459234_1640087722733018_4878772298659798461_o

Ko nas je predvečerna igra svetlobe nagnala na fotografsko seanso v okolici tabora, smo dan z gorsko kulinarično ekstazo več kot uspešno zaključili.

IMG_0126-01

Zjutraj je bil vseokoli nas vzpodbudno jasen dan, pred nami pa ne prav posebni napori. Po bogatem zajtrku smo zajeli sapo in odšpancirali navzgor po zložno vijugavi poti na višino 4.220 metrov, kjer stoji veliko novo zavetišče Bargah Sevom. Šlo nam je odlično, posebej še, ker je vsa naša prtljaga potovala navzgor na hrbtih mul. Zavetišče ima veliko jedilnico in prostorno spalnico, za hrano in posteljnino pa moraš poskrbeti sam. S toplimi spalkami, ki jih prenašajo mule ter Abu Rahimovo kuhinjo nam hudega ne bo.

IMG_0124-01

Koča se je pospešeno polnila z domačimi pohodniki. Ti so nameravali izkoristiti konec tedna (v Iranu je prosti dan petek) ter v dveh dneh priti na vrh in nazaj. Kar je precej divji načrt, če se na izdaten pettisočak odpraviš brez aklimatizacije. Abu Rahim je od nekje privlekel ogromne kolčine marinade s piščančjim mesom. Ko je kose mesa začel natikati na palice, je postalo jasno, da se pripravlja iranska klasika – džudže kebab. Le da ni bilo jasno, kje bo postavil tradicionalni iranski žar mangal. Pa ja ne kar sredi koče.

22406431_1640086296066494_1193059065674237790_n

Stari maček je že vedel kako in kaj. Nataknil si je puhovko in se odpravil ven, kjer je že dobro pihnil veter. Našel je zavetje in začel prekladati kamenje. Vmes je nasul oglja in zakuril. Čez pol ure se je miza šibila pod kopico rahločutno zapečenih kebabov. Pri sosednjih mizah so nekolikanj žalostno odpirali konzerve, a Abu Rahim je napekel dovolj za vse naokoli kot zapovedujejo iranske manire.

IMG_0147-01

Naslednjega jutra se je koča izpraznila. Iranski planinci so odmarširali proti vrhu, mi pa smo se lagodno lotili razkošnega zajtrka. V načrtu smo imeli aklimatizacijo in nikamor se nam ni mudilo. Lagano sportski so lezli proti višini pet tisoč metrov in se vrnili v kočo, ki smo jo tokrat imeli skoraj samo zase. Iranci so sicer še pozno v noč kapljali s hriba, ali so prišli na vrh nismo preverjali. Aklimatizacijska tura nas je prepričala, da bo nam zagotovo uspelo.

IMG_0154-01

Štartali smo zgodaj, saj je bil pred nami dolg dan. Kmalu je postalo jasno, kako bo potekal vzpon. Z lokalnima vodičema Alijem in Amirjem smo se dogovorili, da bosta z glavnino pospešila naprej, sam pa sem ostal zadaj z enim od udeležencev, ki je potreboval bolj preudaren tempo. Čakali se prav dolgo ne bomo, saj se ob rani uri hitro začneš hladiti. Tako sva lepo zložno pridobivala višino, oblečena sva bila ravno prav, ko je jutranji mraz zamenjal veter. Ni nama bilo ravno vroče, a tudi potila se nisva. Ko sva kar nekaj višine pridobila na južnem pobočju nad kočo, naju je pot usmerila desno proti vzhodu. Skozi labirint skalovja sva se prebila do vršnega pobočja. Tu se pot razdeli in pot izbiraš glede na to, v katero smer veter nosi žveplene pare iz fumarol, ki obkrožajo vrh. Najprej je kazalo, da bova šla po desnem kraku, a ko se je veter obrnil, sva izbrala levega, ki naju je pripeljal do skalnatega amfiteatra na vrhu. Tu sva padla v fotoseanso najinih sopotnikov, ki so jo občasno prekinile žveplene meglice iz vulkanskega podzemlja naše gore.

iran_damavand_112

Ker je bil veter ugoden, smo sestopali najprej proti vzhodu. Tu je v vznožju vrha največja fumarola, ki se ji lahko približaš le iz zavetrne strani, saj puhti kot tovarniški dimnik. Ali in Amir sta se ji zelo previdno približala medtem ko smo zvedavi turisti nemudoma pozabili na nevarnost in repetirali svoje fotoaparate. Ko se je izbruh dima začel sumljivo obračati, sta vodnika zatrobila nemuden umik in odskakljala navzdol po melišču. Oklevajoče smo jima sledili, kot da nismo povsem prepričani, če polna pljuča žvepla odtehtajo dobro fotko. Seveda je ne in že smo vijugali proti zavetišču, kjer smo si obetali še en Abu Rahimov slasten obed in požirek (brezalkoholnega) piva.

iran_damavand_116

Bili smo pridni in dovolj hitri, da smo prijetno polnih trebuhov zakorakali navzdol proti Bargah Sevom, kjer so nas že čakali prtljaga in džipi. Gnala nas je seveda misel na slastno večerjo v Sofre kane Ayaran v Teheranu in spokojno noč v hotelski postelji.

Na Damavand se odpravljamo spet septembra 2018.

https://trektrek.si/treking-damavand-september-2018/

ZAKAJ V TADŽIKISTAN?

https://trektrek.si/potovanje-tadzikistan-julij-2018/

Odgovor se skriva že v vprašanju.  Zastavljamo si ga namreč zato, ker Tadžikistana ne bomo našli na seznamih najbolj priljubljenih destinacij in v programih velikih agencij. Tadžikistan je dežela, kakršnih ni več. Dežela velikih potencialov in obetavne turistične prihodnosti, ki pa se še ni prav začela. In ko se bo, se bo v Tadžikistanu marsikaj spremenilo, ne nujno na bolje. Zato je obisk Tadžikistana edinstvena priložnost, da si ogledamo svet brez turistične mrzlice, gneče na trekingih, vrst za ogled znamenitosti, brez parkirišč, polnih turističnih avtobusov in pisano odetih skupin z vodičem na čelu in selfie sticki v rokah, brez velikim turističnim žepom prilagojenih cen in turističnim okusom prirejenih menijev, kjer gostoljubje še cveti brez preračunljivosti in kjer bo naša turistična prisotnost minila precej neopaženo. Na bazarju se bomo zlili z množico kupcev, v gorah nas bodo pastirice nasitile s svežim jogurtom, ker se tako pač ravna z gosti, v vasi nas bodo povabili domov na čaj in sveže pečeni kruh, saj smo popotniki, daleč od doma…

IMG_9307

V Tadžikistanu ne bomo edini turisti. Znašli se bomo med okorelimi kolesarji na dolge razdalje, ki se prebijajo iz Evrope proti Kitajski in se že veselijo epskega pedaliranja v redkem ozračju Pamirske avtoceste. Mogoče bo mimo pribrzel Zvone Šeruga s štirideset let mlajšo miss Haloz na motorju. Zažvižgal bo Golico, preklel BMW in nas povabil na štamprle vodke ter izpuhtel v prostranstvu Centralne Azije. Morda bomo naleteli na par backpackerjev s tridesetkilskimi ruzaki, ki bodo ravno pešačili skozi prah Wakhanskega koridorja, ker jim je škoda denarja za džip. To pa je bolj ali manj vse.

IMG_9420Odgovor na naslovno vprašanje pozna vsak, ki je Tadžikistan že obiskal. Kakšen je za druge ne vem, vem pa zagotovo, da ni nikomur žal. Ravno nasprotno. Tadžikistan lahko razočara le tistega, ki mu gredo na živce zelo divja gorovja, izjemna zgodovinska in kulturna dediščina, odmaknjeni kraji, ki skrivajo številna drobna presenečenja, modro nebo nad pamirsko planoto, ki mu lahko s svojo sinjino konkurirajo le še bolj modra visokogorska jezera.

IMG_9530

Kdor ne mara sveže pečenega kebaba ali umetelno pripravljenega riža zaliti s smešno poceni pivom, ali mu niso pri srcu slastne marelice in sočne lubenice, se naj Tadžikistana ogne v velikem loku. Kogar ne vznemirja potovanje po sledeh Svilene poti in skozi ožino Wakhanskega koridorja, ki je nekoč delil britanski imperij od ruskega (s Kitajsko v neposredni bližini), kjer pogled preko reke Pandž razkriva, kaj se dogaja v Afganistanu (pravzaprav nič posebnega), mu Tadžikistan iskreno odsvetujem. Še zlasti pa je dežela neprimerna za vse, ki niso ljubitelji visokih gora, epskih pogledov na sedemtisočake, razglednih prelazov in taborov na bregovih velikih in majhnih gorskih jezer in se zgrozijo ob pogledu na pastirico, ki ponuja velik kos v jurti pečenega kruha v eni in skledo svežega jogurta v drugi roki.

IMG_9578

Za takšne je na seznamih želja in v programih agencij obilo ponudbe. Mi pa gremo v Tadžikistan.