PREDSEZONSKI KOLESARSKI KROG

Ok, zime je konec in potrebujemo malo ogrevanja. Na začetku sezone so klanci višji in bolj strmi, če smo prezimili v toplem brlogu, s kolesom, obešenim na kljuki v drvarnici. Da torej naberemo nekaj začetnih kilometrov, zaženemo kadenco, utrdimo sedalo… bolj po ravnem, le tu pa tam kak nezahteven klanček, ki pospeši utrip in pove, koliko nam manjka, da si povrnemo sloves neusmiljenega tlačitelja strmin iz prejšnje sezone…

Po nekaj dodatnih toplotnih stopinj se bomo odpravili kam drugam kot na Primorsko, znano tolažbo vseh žrtev zimskega kolesarskega obupa. Zdaj že klasičen kolesarski odsek slovenskega dela Porečanke (poslovenjena Parenzana) bomo zaokrožili z dolino Dragonje oz. Rokave in se tako v petdeset kilometrskem krogu vrnili na izhodišče…

IMG_6443_20160105163206227

Več v marčevski številki revije Gea...

GORSKO PO MEDITERANU

Prva dvonamenska (pohodniško kolesarska) pot v Sloveniji:

Kubed – sv.Kirik – Movraž – Raven kras – Lačna – Kubed

Če nameravate v življenju opraviti le eno gorskokolesarsko turo, naj bo to ta. Na majhnem prostoru se je zdruznilo vse, v čemer kolesar uživa: sklop hribčkov in dolinic, udobnih travnatih hrbtov in izzivalnih klancev, vse skupaj poprhano z razkošjem širnih razgledov, v deželi, ki je nikoli ne pobeli sneg. Štirisezonska tura torej, ki se ne more končati drugače kot s slastnim istrskim obedom, zalitim z odličnim kubedskim refoškom. In nenazadnje, vozili se bomo po prvi dvonamenski poti, markirani planinski poti, namenjeni tudi kolesarjem. Ta pogruntavščina naj bi omilila čudaštva državnih uradnikov, ki krojijo legalno usodo gorskokolesarskih formalnosti v Sloveniji. Kakorkoli že, kolesarji bomo večno hvaležni kolegom iz Obalnega planinskega društva Koper, da so nas zvabili na tako očarljivo traso. Odpravimo se torej po sledi modro podčrtanih markacij.

OPIS

Začenjamo v Kubedu in ker je tura krožna, se najprej vprašamo, v katero smer bomo kolesarili. Moje skromno priporočilo bi bilo, da krenemo najprej proti Badinu, torej v obratni smeri urinega kazalca.

Z glavne asfaltne ceste proti Buzetu skrenemo levo in se po kolovozu pripeljemo v Gračišče. Bolj dosledna varianta je, če začnemo po poti proti Lačni (kjer se bomo sicer vračali), a kmalu skrenemo desno proti Gračišču.  Na drugem koncu vasi nadaljujemo po kolovozu do ceste Gračišče – Movraž, ki jo le prečkamo. Na drugi strani ceste se začne lep, nezahteven vzpon proti sv.Kviriku. Kmalu smo na prelestnih travnikih in brez večjih naporov prečkamo vzpetino Vela Griža (417m) in nadaljujemo do cerkvice sv.Kvirika. Smo na travnati planoti, kjer se nam odprejo pogledi proti Istri in na drugo stran proti Slavniku. Elegantno se zapeljemo do TV pretvornika, kjer se pot začne spuščati proti Velemu Badinu. Desno pod nami je strmo ostenje Kraškega roba, kjer se bočijo sloviti spodmoli – Ušesa Istre. Do njih se lahko odpravimo peš (upoštevajmo opozorila oz. omejitev gibanja zaradi motenja gnezdišč ptic!).

Spust nam tu in tam zabeli kak večji kamen, a nas bo potolažil idealna vožnja navzdol s Kroga proti vasi Dvori. Njena edina napaka je, da je odločno prekratka. Vas obidemo višje po pobočju in zdaj je na vrsti grizenje navzgor. Naklon je precejšen in podlaga mestoma betonska. Tudi če je treba malo peš, ni daleč do položnejšega odseka, ki nas dostavi na travnike Ravnega krasa, kjer je vsega hudega konec. Raven kras je pač raven in tudi do njegove najvišje točke 498 metrov visokega Kuka se sprehodimo – po ravnem. Tako nam ne preostane drugega kot da brezbrižno križarimo po planoti in se veselimo še zadnje etape, kolesarske veselice na Lačni. Po travnati podlagi navzdol gre veselo, navzgor pa tudi ni pretežko in že se znajdemo na grebenu Lačne. In če nam je ostalo še kaj moči (seveda je!) zašibamo, malo po ravnem, predvsem pa navzdol, po luštnih poteh vse do Kubeda. Kje je zdaj tista istrska košta in refošk?

NAVODILA ZA UPORABO

Tokrat bomo sedli izključno na gorsko kolo, polnovzmeteno ne bo odveč. Ali torej z družinskim izletom ne bo nič? Ni nujno, saj smo na dvonamenski poti, pa še krožni povrhu. Medtem ko eden od roditeljev sede na kolo, se drugi s podmladkom na pot odpravi peš. Kraški travniki v okolici sv.Kvirika in na Ravnem krasu so idealno otroško igrišče. Krožne ture je za 23 kilometrov in okoli 650 višincev, potem lahko roditelja vlogi zamenjata.

Pri gorskem kolesarjenju velja upoštevati pravila, ki smo si jih za sožitje z ostalimi uporabniki naravnega okolja postavili kolesarji sami: kolesarimo po poteh, ne kar čez drn in strn; ne delajmo bližnjic, tehniko vožnje prilagodimo podlagi; pri spustih nadzorujmo hitrost; pešci imajo vedno prednost; poskrbimo za lastno varnost.

(http://odprimopoti.si/doc/odprimopoti_priporocila_koncna.pdf)

SVETI KVIRIK, ISTRSKA UŠESA

Nekoč se je po svetem Kviriku imenovala vas Sočerga, zdaj pa je svetniku (ki ga je mučeniška smrt doletela že pri treh letih skupaj z materjo Julijeto) posvečena le še pokopališka cerkvica na Kraškem robu nad vasjo. Ob njej so ostanki velikega utrjenega prazgodovinskega naselja – gradišča, našli so tudi stelo, rimski nagrobnik iz prve polovice prvega stoletja našega štetja.

Temelji cerkvice so iz 11.stoletja, obnovljena je bila 1886. Prislonjen zvonik je masiven, toliko bolj, ker so cerkev leta 1940 zmanjšali. Da se lepo zlije z okoljem, poskrbijo kamnite škrli, s katerimi so prekrili streho leta 1975.

Če pokukamo čez (Kraški) rob, ugledamo dvokilometrski niz spodmolov, največji so visoki 17 metrov. Nastali so na prehodu z apnenčastega krasa v flišno Istro, ki se začenja tik pod njimi. Opozorilna tabla nas odvrača od hoje pod spodmoli. Ogledujmo si jih od daleč, saj so tu gnezdišča zavarovanih ptic kot sta velika uharica in sramežljivi puščavec. Morda nam tako uspe opaziti to plaho ptico značilno modre barve.

revija GEA, december 2015

članek v Nedelu by Dejko

Z NULE NA TISOČAKA

revija GEA, september 2015

Iz Trsta po kolesarski poti Giordano Cottur skozi Glinščico do Kozine in dalje na Slavnik.

Slavnik (1.028m) verjetno imena ni dobil zaradi svoje kolesarske slave. Bi ga pa lahko. Priljubljeni desetkilometrski makadamski klanec iz Kozine ponuja nekaj vmes med treningom in kolesarsko turo. Razgled z vrha je vse prej kot skromen in morska modrina bije v oči. Morje torej, za katerega je znano, da označuje ničelno nadmorsko višino. Izziv se ponuja kar sam, kolesarjenje z obale do točke, kjer kopno prvič poskoči čez kilometer v višino. Slovenska obala ni prav priročna za naš namen. Istrsko zaledje in Kraški rob sta za poldnevno kolesarsko turo prehud zalogaj. Zato pa se kot idealno izhodišče ponuja Trst s svojo kolesarsko potjo Giordano Cottur. Speljana je po trasi nekdanje železniške proge, ki jo domačini ljubkovalno imenujejo Štreka, in je skozi slikovito dolino Glinščice povezovala Trst s Hrpeljami. Pravzaprav ga še vedno, le da sedaj namesto vagončkov po njej brzijo kolesarji, tekači in pohodniki, in se vključuje v širše omrežje kolesarskih poti evro regije.

OPIS POTI

Začetek kolesarske poti je skrit pod parkiriščem na Via Orlandini in če hočemo biti dosledni kar se nadmorske višine tiče, je treba začeti nekoliko nižje, kjer nam bo prišla prav parkirna hiša v trgovskem centru Torri d’Europa ob obmorski cesti Via Italo Svevo (0,40 eur za uro parkiranja).

Vzpon do začetka kolesarske poti bo najstrmejši odsek naše poti proti Kozini, zato le počasi navzgor po Via Orlandini. Kolesarska pot se začne na parkirišču pod cesto in nanjo zapeljemo skozi opuščen portal. Zdaj navodil ne potrebujemo več, saj je pot odlično označena. Pozorni moramo biti le na križiščih z bolj ali manj prometnimi ulicami, kjer nam prometna signalizacija vsakič znova odvzame prednost. Pot se vseskozi vzpenja, a je naklon minimalen (povprečno 2,6%) in kolesarjenje prijetno. Prečkali bomo nekaj mostov in kak viadukt, zapeljali v pet tunelov (v najdaljšem tunelu Chiusa bodo senzorji ob našem prihodu prižgali luči) in se ustavili (ali pa tudi ne) na dveh opuščenih železniških postajah. Dokler je trasa speljana skozi Trst, je asfaltirana (cca. 5km), nato sledi precej udoben makadam, ki nas popelje skozi naravni rezervat doline Glinščice. Prehod je dramatičen, ravnokar smo se še vozili med tržaškimi bloki, zdaj pa se znajdemo med prepadnimi stenami in občudujemo mojstrstvo graditeljev železniške trase v tako divjem okolju. Ko doseže mejo s Slovenijo, trasa naredi ovinek proti vasi Draga in zapusti dolino Glinščice ter se nato spet usmeri proti Sloveniji. Pripeljemo do asfaltne ceste, ki se spušča v Klanec pri Kozini. Zavijemo po njej navzgor do bližnje ceste Kozina – Koper. Položen vzpon nas pripelje do železniške postaje Kozina. Prekolesarili smo 17 kilometrov in pridobili 500 višinskih metrov.

Zapeljemo na Reško cesto in sledimo smerokazu za Slavnik desno. S koncem naselja je tudi konec asfalta. Začenja se sloviti klanec proti Slavniku. Tudi tu ne moremo zgrešiti, sledimo široki makadamski cesti in se ne menimo za manj ugledne odcepe levo ali desno. Spet smo v zaščitenem območju, zdaj je to naravni spomenik Slavnik, na kar nas opozori informativna tabla. Odprta travnata pobočja nas potolažijo, ko premagamo daljši strm odsek precej razrite ceste in nas spremljajo, ko se zagrizemo v zadnji ovinek pred Tumovo kočo tik pod vrhom (odprto ob vikendih). Če je ostalo še kaj moči, se zaženemo še v kratko strmino nad kočo na 1.028 metrov visoki vrh Slavnika in tako zašpičimo tisočmetrski vzpon z ničelne nadmorske višine.

NAVODILA ZA UPORABO

Kolesarjenja se bo (s povratkom po isti poti) nabralo za cca.57 kilometrov, za kar bomo porabili 4 – 5 ur, seveda več, če se bomo bolj posvetili prelestni pokrajini Glinščice in Slavnika.

Asfalt, spodoben makadam in položen klanec kolesarske poti Giordana Cotturja je primeren za takorekoč vsako kolo (razen specialke). Pot je idealna za družinsko kolesarjenje, saj je varna, slikovita, razgledna in zanimiva. Iz Kozine na Slavnik zaradi bolj grobega makadama potrebujemo širše gume in prednje vzmetenje gorskega kolesa.

Na izhodišče v Trstu se vrnemo po isti poti, gorski kolesarji se lahko s Slavnika spustijo po zahtevnejših poteh v Podgorje ali Prešnico.

Namig: Kolesariti lahko začnemo tudi v Kozini in se najprej spustimo skozi Glinščico do Trsta. Iz Kozine se spustimo po stari cesti proti Kopru do odcepa za Klanec. S ceste proti Klancu sto metrov za odcepom zavijemo desno na makadam in se po kratkem vzponu prepustimo dolgemu spustu vse do Trsta.

ŽELEZNICA, GLINŠČICA, SLAVNIK

Odsek železniške proge med Trstom in Hrpeljami je bil zgrajen leta 1887 kot priključek na železniško progo proti Puli. Še danes lahko občudujemo tehnično mojstrovino graditeljev, ki so morali na dvajsetih kilometrih proge izvrtati pet tunelov ter postaviti šest kovinskih in sedem mostov iz opek. Ohranjenih je še devet hišic za zaporničarje. Železniški promet je bil opuščen leta 1959. Kolesarsko pot, poimenovano po slovitem italjanskem kolesarju Giordanu Cotturju, speljano po trasi opuščene železniške proge, so uredili leta 2010.

Osrednji del kolesarske poti poteka skozi naravni deželni rezervat doline Glinščice, ki preseneča s svojo divjino, saj leži v neposrednem zaledju Trsta. Reka Glinščica je edini površinski vodotok Tržaškega krasa, njena dolina in strmali nad reko pa so pomemben ekosistem raznolike favne in flore.

Glavna značilnost naravnega spomenika Slavnik je njegova mejna lega. Ko se na vrhu ozremo naokoli, se nam na eni strani pod nogami prijazno svetlika morje, medtem ko za hrbtom prežijo globoki gozdovi Dinaridov, odkoder kdaj pokuka tudi kak volčji trop. Da smo prav na fizičnem stičišču celine in Mediterana, pričata dve popolnoma različni podobi, ki ju ponujata primorska stran s svojimi submediteranskimi gozdnimi sestoji in celinsko bukovje na Slavnikovih vzhodnih pobočjih. Širni travniki (ki so v resnici izsekani pašniki), se dičijo z bogastvom cvetja, značilnega za sredozemski kot tudi gorski svet. Slavnikovo golo glavo pa pometa slovita burja, mrzel veter, ki se skoti v višavah in se mu neskončno mudi navzdol proti morju. Kamor bomo odbrzeli tudi mi in tako zaključili našo slikovito kolesarsko turo.

http://www.riservavalrosandra.it/

https://www.yumpu.com/hr/document/view/13839123/naravni-spomenik-slavnik-zavod-rs-za-varstvo-narave

OBKOLESARJENA LJUBLJANA

revija Gea, julij, 2015

Ljubljano bolj ali manj poznamo. Njene bližnje okolice bolj ali manj ne. In bližnja okolica je tu res blizu. Večinoma je kar del mesta, a mesto ugledamo le tu in tam v daljavi. Smo na prehodu iz mesta v nemesto, ki je včasih vas, včasih industrijska cona, včasih sprehajališče, včasih stanovanjske novogradnje sredi ničesar, včasih vse skupaj hkrati, pa spet nič od tega, le gozd, travnik, močvirje… Skratka vse, samo mesto ne. Saj veste: prometne ulice, strnjene večnadstropne hiše, pešci na pločniku, semaforji, trgovine in kafiči ter prodajalci Kraljev ulice… Pa čeprav smo praktično ves čas v mestni občini Ljubljana.

Glavne mestne znamenitosti so pomaknjene proti središču našega kolesarskega kroga. Svojo zvedavost zato preusmerimo k drugačnim, bolj obrobnim zanimivostim. Kar nekaj časa bomo sledili reki Savi, si ogledali  savsko plažo, črnuški most od  spodaj, živžav na Poti ob Savi (tako vzorčni kot nevzorčni odsek), industrijsko cono v Zalogu, rodovitno Sostro, golovške gozdove, barjanske makadame in kanale. Čakajo nas raznovrstni prehodi pod ali nad obvoznico, ki tako kot mi kroži okoli mesta in se nam kar naprej nastavlja na pot. Pripravimo se na kontraste: presenečale nas bodo sodobne industrijske konstrukcije, ki jih obdaja idilično kmečko okolje, stanovanjske kockice moderne arhitekture, obdane s prašnim makadamom in vegasto rustikalnostjo – ne nujno lepo, vsekakor pa zanimivo in poučno. Potovali bomo skozi kraje nenavadnih imen: Kleče, Roje, Obrije, Sneberje, Kašelj, Bizovik, Kozarje, Zapuže, Poljane… za katere tudi rojeni Ljubljančani sicer slutimo, da obstajajo, a ne vemo točno, kje. In če komu vse to ni dovolj, se vmes najde tudi kaka zaresna turistična atrakcija. Nenazadnje bomo južni del kroga opravili po izdatnem ovinku preko Ljubljanskega barja. Ki ne le, da ni mesto, je krajinski park, ki ščiti bogato naravno in kulturno dediščino.

NAVODILA ZA UPORABO

Tura je krožna z Ljubljano v sredini in prekolesarjena v celoti zahteva dobrih 66 kilometrov poganjanja pedal. Razen vzpona na Golovec in (kratkega) vzpona na Bokalce (obema seveda sledi tudi spust) kolesarimo po ravnem. Podlaga je večinoma makadamska, nekaj je tudi asfalta. Tura je torej primerna za treking kolesa, gorska kolesa ter freerange kolesa (prostodometna??), ki so se razvila iz ciklokros koles. Makadam je večinoma gladek, če odštejemo nekaj slabših metrov ob Savi, tu in tam pa je le treba zavijugati med udarnimi jamami. Kontinuirano kolesarjenje bo trajalo pol dneva, s piknikom ob Savi, obiskom Plečnikove cerkve v Črni vasi, sprehodom po Koščevi učni poti pa bo cel dan komaj dovolj.

Začnemo lahko kjerkoli in kjerkoli lahko tudi zaključimo. Številne ceste vodijo s kolesarskega oboda proti središču mesta in omogočajo, da naš krog sploščimo ter nadaljujemo kdaj drugič.

OPIS

Krožiti lahko seveda začnemo kjerkoli, zakaj torej ne v Šentvidu, kjer sem začel tudi sam. S Celovške ceste zavijemo na Prušnikovo ulico (ki je bila nekoč Celovška), ki jo zapustimo po Ulici bratov Komel. Lahko izbiramo med asfaltom ali makadamom preko polj in skozi vrtičkarsko idilo. Na koncu se znajdemo na križišču Avšičeve ceste in Ceste Urške Zatler v Klečah. Skozi vas se zapeljemo proti nekdaj Nemški in zdaj Obvozni cesti, ki jo le previdno prečkamo, nato pa nadaljujemo po makadamu proti bregu reke Save. Široka makadamska cesta vijuga mimo privlačnih plaž do zapornice, ki skrbi, da nas odslej cca. 5 kilometrov ne bodo motili avtomobili. Orientacija je zdaj enostavna, Pot ob Savi je sicer makadamska, a dobro utrjena pot, speljana mimo avtokampa, kopališča, tenis centra, počivališč, igrišč, hipodroma, razglednih točk, pripomočkov za razgibavanje, prostorov za piknik… (več informacij na http://www.sport-ljubljana.si/sava/sava-ric/). Po cca. 5 kilometrih se idila konča in do Sneberskega mosta kolesarimo po znosnem makadamu. Za mostom zapeljemo na asfalt in se po bodisi Cesti v Prod ali pa po Sneberski in nato Agrokombinatski cesti pripeljemo v Zalog. Cesta v Prod se konča na trojnem sotočju rek Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice. Mi pa po Zaloški cesti prečkamo Ljubljanico in takoj zavijemo desno (oznaka kolesarske poti L043). Kmalu smo spet na makadamu in preko polj vijugamo proti Sostrem. Ne spreglejmo ozkega mostička (prepovedano za motoriste!), ki je bližnjica do cerkve sv.Urha v Sostrem. Nadaljujemo proti Dobrunjam (kjer se odcepi cesta na sv.Urh), skozi Bizovik do Spodnje Hrušice. Za nekaj časa se poslovimo od asfalta in dobro zajamemo sapo. Pred nami je vzpon na Golovec. Po cca. 4 km klanca navzgor se makadamska cesta obrne navzdol in pribrzimo na Rudnik. Usmerimo se proti Ižanki (prečkamo Dolenjsko cesto, Jurčkovo cesto in Pot spominov in tovarištva – tri možnosti za umik proti centru mesta. Ižanska cesta ponudi lepo kolesarsko stezo, a ne za dolgo. Po dobrem kilometru pri tabli  Ižanska c.398/400 zavijemo desno. Asfalt se spremeni v makadam, ki se kot puščica naravnost požene čez Barje. Komur je ostalo sape za ogled znamenitosti, lahko po kilometru zavije desno v Črno vas, kjer ga čaka Plečnikova cerkev sv.Mihaela. Potem ko naš makadam kakih 5 km vztraja v ravni črti, se nenadoma pod pravim kotom usmeri proti jugu. Popelje nas skozi naravni rezervat Iški morost, kjer se lahko sprehodimo po Koščevi učni poti. S sprehodom ali brez bomo na asfalt zapeljali spet v vasi Brest. Od tu dalje se držimo asfaltirane ceste proti Jezeru, Podpeči in dalje do Brezovice. Na semaforiziranem križišču s priključkom na avtocesto zavijemo levo in takoj ujamemo neprometno bližnjico čez Kozarje. Tok Gradaščice nas prisili v obvoz s pogledom na precej načet grad Bokalci. Po kratkem klancu nas čaka simpatična asfaltna cestica po kateri se prebijamo proti Podutiku. V naselju družinskih hiš zavijemo desno na makadam, na križišču ujamemo Zapuško cesto in se čez prikladen mostiček prebijemo preko avtoceste. Prečkamo Regentovo in nadaljujemo naravnost do Celovške, kjer se je naša zgodba začela. Ljubljana je obkolesarjena.

NARAVNI REZERVAT IŠKI MOROST

Iški morost je naravni rezervat v krajinskem parku Ljubljansko barje. Je del projekta dolgoročnega varstva kosca (crex crex) Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Zajema veliko območje za Ljubljansko barje značilnih mokrotnih travnikov, kjer si je mogoče od blizu ogledati značilno barjansko pokrajino in življenje v njej. Obenem rezervat služi tudi kot poskusno posestvo, kjer DOPPS sodeluje z okoliškimi kmeti pri uvajanju pticam prijaznih načinov kmetovanja. Pot je dolga 1.300 metrov z opazovalnico in osmimi točkami značilnih življenskih prostorov Ljubljanskega barja.

 

MUSTANG BY BIKE – 1.del

Bicikli lezejo v Himalajo. Ne samo v Tibet (kjer so Kitajci že vse poasfaltirali v pričakovanju specialk) ali med Manalijem in Lehom (kjer isto počenjajo Indijci).

Krožijo okoli Anapurn in rinejo preko prelaza Šingo la v Zanskar. Sem in tja kdo zaide tudi v Mustang. Recimo jaz.

Zadeva je na prvi pogled enostavna. Plačaš petsto dolarjev glupe takse, da so te sploh pripravljeni spustit noter. Zakaj že? Ker je Mustang zaprto območje, nevarno blizu tibetanske meje in bi se lahko kdo splazil čez tistih par gora in prelazov in bi zašpecal  Kitajcem, da so Nepalci majhne rasti, skromnega premoženja, imajo skorumpirano oblast, nobenega resnega gospodarstva, še štroma komaj kaj, čeprav se iz Himalaje navzdol valijo gromozanske vodne mase…  In potem bi hudobnim Kitajcem mogoče šinilo v glavo, da bi Nepalcem postavili kako hidrocentralo, zgradili kako cesto, tovarno… Ker vse to Kitajci v Nepalu že počnejo, mora biti vzrok za visoko vstopnino kaj drugega. Recimo čisto preprosta logika: zakaj bi ljudje v Mustang hodili brezplačno, če lahko od vsakega obiskovalca poberemo petsto dolarjev (in od osamljenih popotnikov dvakrat toliko – beri dalje!)

Namreč, smo že pri drugem pogledu in stvari se komplicirajo. Če greš sam, plačaš takso še za namišljenega sopotnika, ki ga nihče ne pogreša, samo da je petsto dolarjev pravih. Ker v Mustang gresta lahko najmanj dva, tudi če se drugi nikoli ne prikaže. Preprosto rečeno: v Mustang greš lahko sam, če plačaš takso za dva.

Rabiš tudi vodnika (tudi če ga v resnici ne rabiš) in nihče se ne sekira, če vodnik pešači po svoje in ti bajkaš po svoje. Še celo če je vodnik samo namišljen ni važno, glavno da je njegovo ime zabeleženo na tvojem dovoljenju. Moj je bil resničen in je pešačil, dostikrat po svoje. Ime mu je bilo Babu Ram in je zmotno verjel, da pripada veličastni rasi Arijcev, za razliko od lokalnih mongoloidov. Opozoril sem ga, da se je zadnji Arijec samoumoril pred sedemdesetimi leti v totalno razsutem Berlinu in da s sklicevanjem na rasno čistost ne bo požel odobravanja med turisti, zlasti ne izraelskimi, ki jih v Nepalu ne gre zanemariti.

In če ni bilo od Babu Rama druge koristi, je tu pa tam škljocnil z mojim fotičem in me tako odrešil selfijev in neskončne zbirke portretov bicikla, naslonjenega ali položenega v raznorazna okolja in situacije.  Tako pridemo do tretjega pogleda, ko te raznorazna čudaštva več ne morejo presenetiti. Dobrodošel v Nepalu. Zdaj lahko začneš kolesariti.

2014-05-13 06.18.52

V Mustang se gre iz Pokhare, drugega največjega mesta v Nepalu, lahko kar z letalom do Džomsona in si že skoraj tam. Ali pa z biciklom, če imaš tri dni časa. Jaz sem ga imel. In sem šel z biciklom. Pelješ se navzgor ob reki Kali Gandaki, od Benija dalje po makadamu. Ali tudi »makadamu«.  Cesta je namreč značilna himalajska cesta. Najprej dokaj gladka in položna in fenomenalno prašna. Višje nekajkrat preseneti s hudimi nakloni. Prah sicer izgine, a je podlaga tako razsuta, da bi odvrnila večino slovenskih šoferjev SUVov. Šele tretji dan med Ghaso in Džomsonom postreže z uživaškimi kolesarskimi detajli. Iz globokega kanjona (velja za najglobjega na svetu, saj ga obdajata osemtisočaka Anapurna in Daulagiri) se izvlečeš v široko rečno dolino z ogromnimi prodišči, nad katerimi se dvigujejo resne gorske vedute. Anapurne se grupirajo na vzhodu, Daulagiri pa s svojo pravilno obliko in izstopajočo postavo obvladuje zahodno obzorje. Cesta je tu ravno prav razsuta in ravno prav položna, da kolo gladko teče skozi fascinantno pokrajino, ki postaja vedno bolj tibetanska.

V Džomson sem se tako pripeljal v optimističnem kolesarskem razpoloženju. Babu Ram je že čakal tu s papirji, s katerimi je treba pomahati v Kagbeniju, da te spustijo naprej na zaprto območje. Zmeniva se, da bo pešakal za mano, ob meni, pred mano, včasih pa tudi malo po svoje, karkoli bo že o(ne)mogočal teren. Že na kratki poti do Kagbenija sva preizkusila vse naštete lege. Ravna bližnjica preko prodišč ob Kali Gandakiju mi je prinesla dosti prednosti, kratka strmina nad reko, po kateri sem s težavo zrinil bicikel, je izenačila rezultat, a sem mu na ciljni ravnini spet ušel. Tako sva potem kolesarila/pešačila vse do konca. Oziroma tik pred koncem, ki je bil tokrat bolj žalosten. Malo pred pred Kagbenijem se mi je razsul menjalnik in sem onesposobljeno kolo pač zrinil še do Džomsona. Na srečo mi je bil dolg sprehod vse do Pokhare prihranjen, saj je možno tja iz Džomsona odleteti.

2014-05-15 03.36.04

VETROVI, NEPREVOZNE CESTE, TU IN TAM KAK PRELAZ

Medtem ko je Babu Ram na čekpointu v Kagbeniju urejal papirologijo, sem lepo čičal na terasici nad Kali Gandakijem, pil zadnji macchiato fredo, zvijal čike in zrl v peščine in višine, meli, grušč, prodišča in strmine Zgornjega Mustanga. Vrata v deželo visoko na severu Nepala ob meji s Tibetom so se pravkar odpirala. Babu Ram je že tu, greva. Za začetek po strmem grušču navzgor, ne ravno v elegantnem kolesarskem stilu, do ceste. In potem leti vse do prvega vzpona. Čeprav sem že v Pokaro prišel dobro aklimatiziran, so biciklistične potrebe po kisiku očitno tolikšne, da v klanec vedno malo zahropem. Značilno višinsko-globinsko izdihavanje mi pomaga zvozit prvi mustanški klanec in še nekaj krajših za njim. Potem ko v Čuksangu spregledam policijsko kontrolno točko in leseno brv, čez katero bi zlahka prečkal stranski pritok, se spet znajdem na produ Kali Gandakija. Približujem se znamenitemu prehodu čez reko, mostu ob ogromnem prislonjenem stolpu. Ceste tu zmanjka, most je le za pešce (in kolesarje). Pozimi, ko je nivo vode najnižji, vozila lahko prečkajo reko kar po strugi, večino leta pač ne. Od tu dalje cesta ostaja na zahodnem bregu Kali Gandakija vse do Lo Mathanga, prestolnice zgornjega Mustanga.

In zdaj nastopi veter. Dolina reke Kali Gandaki slovi po močnih vetrovih, ki se z mučno doslednostjo vsak dan nekaj pred poldnevom zaženejo z juga po dolini navzgor in ne popustijo do večera. Dokler sem na ravnini obrečnega proda, se zaradi sunkov v hrbet ne sekiram, prej nasprotno. Na drugi strani se cesta v serpentinah vzpenja do vasi Čele, kjer se ima današnja etapa končati. Ali pa bi še malo sforsiral in potegnil do Samarja, naslednje vasi? Višinska razlika med vasema je spodobna, ampak dosedaj je bilo kolesarjenje precej pohlevno in še en klanec bi že zmogel. Da niti slučajno, mi postane jasno, ko me prvi sunek vetra skoraj prevrne s kolesa. Ker cesta vijuga, vsak naslednji šus užge pod drugačnim kotom, vmes je tudi kako zavetrje, a le zato, da te takoj zatem iz nepredvidljive smeri bolj rukne. Ravnotežje je torej odpihnil veter in zadnje metre do vasi žalostno precapljam, trdno odločen, da bo treba zjutraj vstajati bolj zgodaj.

2014-05-16 07.16.14

Če imamo namen kolesariti po cesti, četudi makadamski (v Mustangu ni niti metra asfalta), potem kakih posebnih tehničnih težav ne pričakujemo. Ampak v deželi, kjer veter premetava kolesarje, tudi na ceste ne moreš stoodstotno računati. In še ena značilnost kolesarjenja v Mustangu. Ko ravno vriskaš in si misliš, da boljšega kolesarjenja skoraj ne bi moglo biti, se v naslednjem hipu sprašuješ, kako bom pa spravil kolo tule čez. Vse to me je čakalo že navsezgodaj naslednjega dne na poti v Samar. Pešpot jo tu ubere preko ogromne, navpične, prepadne rdečkaste stene, vklesana, strma in stopničasta, kolesarski brezup skratka. Na srečo se cesta usmeri po drugi strani in je kot široka polica, ki preči divje pečine, najprej zavajajoče položna, da leti kot metek. In ko lahkotno bicikliraš skozi ta nor gorski svet, ti pogled za hip uide naprej, da bi ugledal nadaljevanje te uživancije. A nadaljevanja ni. Pogled se zabije v neprehodna ostenja, cesta izgine in v skalah se ti privoščljivo režijo modre ovce, ker one znajo plezat čez navpične stene, tvoj bicikelj pa nikakor ne. Kakšne so bile nakane inženircev, ko so prodirali čez to divjino, se razkrije za naslednjim vogalom. Tu so našli ozko, strmo razdrapano grapo in nagnali buldožerista, da se je v kratkem vratolomnem cikcaku izkopal iz zagate.  Le sledil sem mu lahko, rinil kolo in občudoval drznost cestarjev, da so tako odločno zarezali v krušljive bregove. In vajo je bilo treba tega dne še dvakrat ponoviti.

Zahodna plat Mustanga ima nehvaležno konfiguracijo. Nizajo se globoke doline, ki so jih izdolbli stranski pritoki Kali Gandakija. Vsaka dolina ima svojo vas, Samar, Sjangbočen, Geling, Gami, Tsarang… Vmesne grebene prečkajo prelazi, dva do trije na dan ti ne uidejo, sučejo se tam okoli štiritisoč metrov nadmorske višine. Pri plezanju nanje je cesta, kar se naklonov tiče, prizanesljiva. Podlaga je kakor kje, spuščati pa se je mogoče po bližnjicah, ki jih uporabljajo pešci, to je večina Lob, kot se reče prebivalcem Mustanga. Prometa ni veliko, par džipov dnevno, ki opravljajo javni prevoz, ter vmes kak džip s turisti. Osebnih avtov ni, ker je zanje cesta neprevozna, tu in tam švigne mimo kak domačin na krosli.

KO JE CESTE KONEC…

Ko se cesta iz Gemija začne dvigovat na nov prelaz, sem zavil levo po slabo vidnih stezah proti živordečim pečinam nad vasjo Dakmarja. Kar pomeni isto, namreč »dakmar« je v lokalni tibetanščini »rdeča pečina«.  In je pečina in je rdeča, kar ni čudno, saj gre za kri demonke, ki se je zoprstavljala širjenju tibetanskega budizma in končala razkosana po vsej pokrajini, kri na pečinah, čreva v njihovem vznožju v obliki dolgega molilnega zidu, srce pa v sosednji dolini, kjer stoji najstarejši samostan V Mustangu – Ghar gompa.

Že ta pisana raztelesitev bi bila dovoljšen razlog za slovo od ceste, zanimalo pa me je tudi, kako se obnese kolesarjenje, ko ceste enkrat zmanjka. Vrnitev iz Mustanga sem namreč načrtoval preko vzhodnega dela, kjer se na cestno podlago ne bo mogoče zanašati.

Mustang3

Do Dakmarja je šlo odlično, dolina široka, pot ne prestrma, krvave pečine impozantne.

A kot je v Mustangu v navadi, kmalu naletiš na prelaz, tokrat brez cestne potuhe. Tako sem se lotil strme steze in ugotovil, da če se vzpon pravočasno konča, lahko bicikelj pririnem marsikam. In še splačalo se je. Vrh prelaza je na razgledni planoti, ki se nato kolesarjenju nadvse prijazno obrne proti dolini in samostanu Ghar. Spet sem moral vriskati od užitka, nisem prepričan, da na glas, a vriskal sem vsekakor.

Iz doline se pot vzpne na nov prelaz, najvišji na poti proti Lo Mathangu, 4.325 metrov visoki Chogo la. Ker mi je bilo za ta dan rinjenja dovolj, sem raje odbrzel navzdol, da spet ujamem cesto proti Lo Mathangu. Babu krene čez prelaz, jaz po cesti in v Lo Mathang Guest House-u sem se ga dodobra načakal.