LIGHT&FAST ali LAHKI, ČE ŽE NE HITRI

Light & Fast se imenuje nov outdoor žanr, ki stane, krade čas, nas nervira in nekje daleč na koncu morda tudi stimulira, da pomolimo nos iz hiše ter preverimo, če zreducirani grami res pospešijo našo hitrost gibanja navkreber. Velja probat, če se gremo brzinske vzpone, planiramo kolesarske epopeje, trpamo robo v prekate seakajaka ali se nam preprosto ne da trogat več kot je nujno potrebno.

Kilaža obvezne robe, s katero nabiramo višinske metre, ni niti edina niti glavna pogonska sila v strmino. Je pa dobrodošlo olajšanje, če lahko ruzak zmanjšamo in stanjšamo, ter obenem ohranimo učinkovitost vse te krame, brez katere pač ne gre. Zato se tu in tam priklopim na trend lahkotnosti, ki ga omogočajo tehnološki blagri sedanjosti in prihodnosti ter pogledam, kje lahko privarčujem na teži, če že ne na budžetu.

Vetrovka

Outdoor Research, Helium II, 180g

“Top Pick Award Winter 2015” – Outdoor Gear Lab
“Gear Guy: Best Waterproof Running Jacket Winter 2015” – Runner’s World
“Best Cold-Weather Kayaking Gear Winter 2015” – Canoe & Kayak Magazine

Časi glomaznih troslojnih vetrovk s kilskmi laminati so mimo. Zaščito pred dežjem in vetrom nam nudi že takle neugleden kos, ki ima ob manj kot dvajset dekah vse kar imajo veliki: paropropustno membrano, lepljene šive, nepropustne zadrge…  lepo spakirano v lasten žep. Nabor nagrad priča o multifunkcionalnosti, ki tudi ni za odmet.

Nabavljivo v Sloveniji.

helium-ii

Softšel

Rab, Boreas Pull On, 255gr

Ko je prehladno samo za majico, pa še vedno pretoplo za flis, vtaknemo vmes ta superlahki softšelčić. Vanj zlezemo z glavo naprej, ker imajo tudi zadrge svojo težo, mi pa gledamo na vsak miligram. Zmislili so si ga pri Rabu, ki je najboljše kar ponuja angleški outdoor haut couture. Zelo učinkovit je pri kolesarskem vihranju navzdol, če vas ne moti antiaerodinamična kapuca. (Če vas, je na voljo verzija brez kapuce, ki se ji reče Ventus). Nasploh je lahko vaš večni sopotnik, saj ga je manj kot za eno bombažno majico. Res je bolj soft kot šel, ampak začuda velikokrat prav pride. Pa tudi, če ne, itak ne boste opazili, da ga prenašate s sabo.

boreas_pull-on_oxide_ox_01_qws_31

Flis

Patagonia, serija R

Ko nam ni vroče, nas zebe in takrat zlezemo v toplotni sloj. Nisem preverjal, če je serija R res najlažja na svetu, je pa lahka in predvsem kompaktna. Vprašanje teže rešuje s kombinacijo materialov, ki jih seveda nabavijo pri Polartecu. Serija R je nanizana od enke do trojke. Dvojka se diči s strateško razporejeno kombinacijo Thermal Pro toplote in Power Grid izparevanja. Za trojko je Polartec zasnoval ekskluzivno tvarino High Loft, lahko pa se nosi z obeh strani, odvisno a ste bolj gladko ali bolj kosmato razpoloženi…

Dobavljivo v Sloveniji.

r3

Hlače

Montane, Terra Pack (282g)

Britanska firma Montane nasploh slovi po izdelkih skromne teže in velike kakovosti. V seriji hlač Terra je Terra Pack najlažji model. Pack se nanaša na (res majhno) vrečko, v katero lahko hlače pospravite, da skoraj izginejo. Kljub minimalistični teži in volumnu ne manjka žepov, imajo celo šlic in ločen pas in nasploh zgledajo kot čisto prave hlače.

Nabavljivo v Sloveniji.

terra-pack-pants-p306-7385_image

Čevlji

Innov8, Roclite 286 GTX, 308g / 325 GTX, 325g

Ok, lahko brzimo po gorah tudi v tekaških copatih in tako privarčujemo veliko gramov, če že ne svojih gležnjev. A tule gre za pravi pohodniški bolid.

Innov8 so mojstri tekaških čevljev in na takšni osnovi so izdelali najlažji pohodniški čevelj na svetu, dvignjen čez gleženj in opremljen z membrano goreteks. Star model 286 so pravkar zamenjali z novim 325, ki z dodanimi skromnimi 17g teže vzbuja precej več zaupanja. Za mletje melišč morda ni najbolj primeren, vse ostalo kar se tiče kopnega pohodništva, pa si z njim lahko privoščimo.

Čeprav so se tekaški čevlji Innov8 v Sloveniji že dobro razpasli, je po 325 GTX treba na internet, kjer sicer še prevladuje model 286.

roclite-325-gtx-bkgy-side-1-17-updated_32

Ruzaki

Osprey, serija Talon oz. Tempest (33l Talon=0,92kg)

Ko tehtamo svoje pohodniško premoženje, včasih pozabimo na embalažo. Tara je v tem primeru ruzak in glej si ga no, tudi ta ima svojo težo. Za pohodnike na res dolge proge so proizvajalci, specializirani za varčevanje z grami, pripravili skrajno ofucane modele, ki niso daleč od vreče z naramnicami. Če sprejmemo nekaj dodatne teže, a še vedno ostanemo v domeni lahkotnosti, nam legendarni izdelovalec nahrbtnikov Osprey ponuja svojo serijo Talon oz. Tempest (za pohodnice), kjer ne bomo pogrešali ničesar, kar premorejo precej težje mrcine iste litraže.

Osprey ima v Sloveniji domovinsko pravico že dolgo.

tempest

Palice

Z palice Black Diamond (100 – 130 cm, 280g – 295g) model Distance Carbon Z (60gr več Distance Z)

Odkar se je nekdo spomnil, da je treba palice v gore vlačit tudi poleti, smo preživeli zamotano evolucijo od opore na običajne smučarske palice v pionirskih časih, do šraufanja in klipanja, da smo zdaj pri tako imenovanih Z palicah, ki se zlagajo. Če so zraven še karbonske, dobimo manj kot 30 dekagramov lahke palice, ki pa jim ne moremo več poljubno določati višine. Izum, ki so ga prevzeli tudi drugi proizvajalci, je domislek možganov na plačilni listi slovitega Black Diamonda.

Z palice Black Diamond so nabavljive v Sloveniji.

112177_carb_distance_carbonz_open_web

HIMALAJSKO BRANJE – poizkus bibliografije

Brez branja ni življenja, recimo zame. To dobesedno pomeni, da ne vem, kaj bi počel z lajfom, če ne bi mogel brat. Lahko bi sicer še vedno skakal okoli in dobro jedel in pil vinček (kar tudi ni za odmet), ampak brez bukel to ni to. No, na srečo berem (znam, imam čez glavo knjig in kar nekaj časa zanje), in je eno življenje rešeno. Sicer samo eno, ampak še kar pomembno, ker je slučajno moje. Celo sem se sprijaznil z mislijo, da ne bom prebral vseh knjig, ki bi jih želel, ker me bo prej pobral. Ni bilo lahko, sploh ker se ta količina stalno povečuje. Kdor bere, že ve, kaj je prekletstvo neprebranih knjig. In prekletstvo tega, da te (skoraj) vse zanima.

Če se stalno motaš po Nepalu in to s skupinami nadebudnih himalajcev, se spodobi na to malo pripraviti. Kondicija ni odveč, pa tudi kako branje se najde. Ker poleg mene obstaja še nekaj ljudi, ki berejo knjige, sem se podal na Cobiss in zbrskal, kaj je na voljo v materinem jeziku. Nisem se pretegnil, skopipejstal sem kar sem našel, nekaj po spominu, nekaj po ključnih besedah. Mogoče mi je tudi kaj ušlo. Upam, da so glavne bukle tu. Razvrščene so po letu izdaje. Povezave pripeljejo na najdbe v Mestni knjižnici Ljubljana (vsi oddelki). Sem pač malo lublanocentričen.

Najprej nekaj zanimivosti: Očitno se je že leta 1927 pisatelju Jušu Kozaku zdelo potrebno slovenskemu bralstvu poročati o aktualnih dogodkih v daljnem Tibetu, kjer so Britanci začeli naskakovati Everest. Precej ambiciozno zastavljena je tudi “alpinistična zgodovina” Igorja Levsteka in Janka Blažeja z naslovom Himalaja in človek iz leta 1957, ki je očitno pospremila načrte slovenskih alpinistov za udejstvovanje v širnem svetu onkraj Evrope.

Velike himalajske odprave do Everesta 1979 so skrbno popisane, po zaslugi večavtorskih monografij, potem pa je zavzetost za pisanje popustila. Vztrajen kronist ostaja Viki Grošelj, kolektivne monografije so zamenjale osebne, o novejših dosežkih vlada knjižni molk, prevodi so usahnili nekako obratno sorazmerno z razcvetom himalajske literature v angleščini, ko že vsak, ki je videl Everest od daleč, o tem napiše knjigo. A v tej goščavi se vseeno skriva marsikaj vrednega branja (in prevajanja).

No, in zdaj knjige. Veselo branje!

Juš Kozak, Boj za Mount EverestV Ljubljani : Tiskovna zadruga, 1927 (v Ljubljani : Delniška tiskarna)

Janez Udovč, Izlet na HimalajoLjubljana : Bengalski misijon D. J., 1937

Maurice Herzog, AnapurnaLjubljana : Mladinska knjiga, 1956 (v Ljubljani : Blasnikova tiskarna)

Dinko Bertoncelj, Vojko Arko, Dhaulagiri : Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo, Buenos Aires : Slovenska kulturna akcija, 1956

Himalaja in človek, Alpinistična zgodovinaPriredila in zapisala Igor Levstek in Janko Blažej, Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 1957 (v Ljubljani : Slovenski poročevalec)

Raymond Lambert, Rekord na HimalajiLjubljana : Tiskovni svet “Polet”, 1957

Gabriel Chevalley, René Dittert, Raymond Lambert, Vzponi v EverestuLjubljana : Mladinska knjiga, 1959

Tibor Szekely, Nepal odpira vrataLjubljana : Mladinska knjiga, 1960

več avtorjev, Noči in viharji : dnevnik poti prve slovenske odprave na vrhove Trisulov v Garhval Himalaji v letu 1960, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1962

Zoran Jerin, Vzhodno od KatmandujaLjubljana : Mladinska knjiga, 1965

Hermann Buhl, Nanga ParbatMaribor : Obzorja, 1967

Tenzing, zmagovalec Everesta : življenjepis Tenzinga z Everesta, kakor ga je sam pripovedoval in kakor ga je napisal James Ramsay Ullman, Maribor : Obzorja, 1968

Herbert Tichy, HimalajaLjubljana : Državna založba Slovenije, tiskano 1972 (Ljubljana : Delo)

Lionel Terray, Osvajalci nekoristnega sveta : od Alp do Annapurne, Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1974

Makalu, več avtorjevLjubljana : Mladinska knjiga, 1974

Jože Andlovic et al., KangbačenLjubljana : Mladinska knjiga, 1976

Zoran Jerin, Himalaja, rad te imamLjubljana : Mladinska knjiga, 1978 (Ljubljana : Delo)

Marjan Raztresen, Kruta gora : jugoslovanski vzpon na Mount Everest 1979, Cankarjeva založba, 1979

Na vrh sveta : jugoslovanske odprave od Trisula do Everesta / [Jože Andlovic et al., Ljubljana : Mladinska knjiga, 1979

Danilo Cedilnik-Den, Congma je hodil spredajMaribor : Obzorja, 1979

Marijan Krišelj, YU3DRL-9N1YU, Mount Everest SagarmathaMaribor : Obzorja, 1979

Reinhold Messner, EverestLjubljana : Državna založba Slovenije, 1979

Edmund Hillary, Ni zmage brez tveganjaLjubljana : Državna založba Slovenije, 1981

Everest / Tone Škarja in člani odprave, Ljubljana : Mladinska knjiga, 1981

Toni Hiebeler, Pustolovščina Everest : skozi šerpovsko deželo k Čomolongmi, Maribor : Obzorja, 1981

Himalaja ’83 : dnevnik Vikija Grošlja z odprave na Manaslu, Maribor : Večer, 1983

Reinhold Messner, Na meji smrtiMaribor : Obzorja, 1983

Tone Škarja, Jalung KangLjubljana : Borec, 1987

Braco Zavrnik, Pet zakladnic velikega snegaMaribor : Obzorja, 1987

zbornik Aleš Kunaver / zbrala, uredila in dopolnila Dušica Kunaver, Maribor : Obzorja, 1988

Marjan Manfreda, Ledeno sonceLjubljana : Prešernova družba, 1990

Iztok Tomazin, Čo Oju – Turkizna boginjaLjubljana : Prešernova družba, 1993

Od Triglava do treh vrhov sveta / zbrala in uredila Dušica Kunaver s sodelavci, Radovljica : Didakta, 1994

Iztok Tomazin, Pustolovščina v Tibetu : smučanje z osemtisočaka, Ljubljana : Cankarjeva založba, 1994

Viki Grošelj, K2 : grenko zmagoslavjeLjubljana : Co Libri, 1995

Viki Grošelj, Anapurna : zadnji slovenski osemtisočakMaribor : Obzorja, 1996

Jani Kokalj, Šerpe umirajo počasiKranjska Gora : samozal., 1996

Stane Belak, Veliki dnevi, izbor besedil Bine Mlač, Ljubljana : Sidarta, 1997

Željko Kozinc, Viki Grošelj, Pot k očetu : po sledeh Nejca Zaplotnika na Himalajo, Ljubljana : Kmečki glas, 1998

Zvonko Požgaj, Ama Dablam – odsanjane sanjeLjubljana : Planinska zveza Slovenije, 1998

Jon Krakauer, Izginuli : osebni obračun z Mount Everestom, Tržič : Učila, 1998

Broughton Coburn, Everest – gora brez milostiTržič : Učila, 1999

Marijan Krišelj, Lotosov cvetLjubljana : Planinska zveza Slovenije, 1999

Maja Roš, Prvi na smučeh z EverestaLjubljana : Slon, 2000

Davo Karničar, Tadej Golob, Urban Golob, Z EverestaLjubljana : Mythos, 2000

Viki Grošelj, Čo Oju – 8201 m : prva odprava slovenskih policistov v Himalajo, Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 2002

Stane Klemenc, Ledene sanje : odprave na vse celine sveta, Ljubljana : Mladinska knjiga, 2003

Džamling Tenzing Norgaj in Broughton Coburn, Po poteh mojega očeta : Šerpov vzpon na Everest, Tržič : Učila International, 2004

Urban Golob, Na beli steniLjubljana : Sanje, 2004 (Ljubljana : Hren)

Slovenci v Himalaji = Slovenians in Himalaya / zbral Tone Škarja ; sodelovala sta Tomaž Jamnik, Franci Savenc, Ljubljana : Planinska zveza Slovenije, 2004

Nepal v mitih, legendah in praznikih / zbrali in uredili ter prevedli Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, Ljubljana : samozal. D. Kunaver, 2004

Trisul – varuh boginje, Aleš Kunaver s prijatelji himalajci, Ljubljana : samozal. D. Kunaver, 2006

Makalu : prvič prvi v Himalaji / Aleš Kunaver s prijatelji himalajci ; gradivo zbrali in uredili Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, Ljubljana : samozal. D. Kunaver, 2006 ([Ljubljana] : Virtus Prograf)

Dušan Jelinčič, Zvezdnate nočiLjubljana : Sanje, 2007

Dušan Jelinčič, Kam gre veter, ko ne pihaMaribor : Litera, 2007

Reinhold Messner, Jeti : resničnost in legendaRadovljica : Didakta, 2007

Življenje na skrajnih mejah : avtobiografija, Reinhold Messner v pogovorih s Thomasom Hüetlinom, Tržič : Učila International, 2007

Aleš Kunaver: Dežela šerp – 1962 / gradivo zbrali in uredili Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, Ljubljana : samozal. D. Kunaver, 2007 (Begunje : Tiskarna Žbogar)

Tone Škarja, Kangčendzenga : gora usode, Radovljica : Didakta, 2008

Lhotse – južna stena / Aleš Kunaver s prijatelji alpinisti ; zbrali in uredili Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, Ljubljana : samozal. D. Kunaver, 2008

Dušan Jelinčič, Biseri pod snegomLjubljana : Sanje, 2009

Pavle Kozjek, Življenje alpinistaRadovljica : Didakta, 2009

Viki Grošelj, Everest : sanje in resničnostRadovljica : Didakta, 2009

Viki Grošelj, Gola gora : Nanga Parbat, 8125 mLjubljana : Planinska zveza Slovenije, 2010

Tomaž Humar, Ni nemogočih potiLjubljana : Sanje ; Stahovica : Humar – Third Eye, 2010

Bernadette McDonald, Tomaž HumarLjubljana : Mladinska knjiga, 2010

Miranda Brataševec, Himalaja ali V objemu neskončnosti = Hymalaya in the embrace of eternity, Solkan : samozal., 2010

Ann Armbrecht, Ožine: romanje domovLjubljana : Cankarjeva založba, 2011 (Nova Gorica : Grafika Soča)

Tone Škarja, Po svoji sledi : Alpe, Kavkaz, HimalajaLjubljana : Planinska zveza Slovenije, 2011

Steve House, Onkraj goreLjubljana : Sidarta, 2011

Andrej Gradišnik, Sanje : Koroška 8000Črna na Koroškem : Koroški alpinistični klub, 2013

Viki Grošelj, Velikani HimalajeLjubljana : Planinska zveza Slovenije, 2013

Peter Mikša, Urban Golob ; avtor dodatnega besedila Aleksander Bjelčevič, Zgodovina slovenskega alpinizmaLjubljana : Friko, Mikša in partnerji, 2013 (Ljubljana : Tiskarna DTP)

Stipe Božić, K2 – zmagoslavje in tragedijaLjubljana : V. B. Z., 2014

Rafko Dolhar, Bučanje hudournikov : himalajski dnevnik slovenskega zdravnika, Trst : Mladika, 2014 (Trst : Luglio Fotocomposizioni)

Viki Grošelj, 40 let mojih soočanj s HimalajoLjubljana : Delo, 2015

Kilian Jornet, Nevidna mejaCelje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2015 ([Maribor] : Dravski tisk)

Bernadette McDonald, Iskalci svobodeLjubljana : Sidarta, 2015

Bernadette McDonald, Alpski bojevnikiLjubljana : Sidarta, 2016

Nives Meroi, Ne pustim te čakati : trikrat na Kangčendzengi, najina zgodba izpod mojega peresa, Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2016 (Maribor : Dravski tisk)

 

KO SLIŠIM BESEDO UMETNOST, OBUJEM GOJZARCE…

Najprej sem se šel pripravit, ker sta Tatjana in Aleksij spet bivakirala v Trenti. Priprave so potekale v Galeriji Kresiji. Šele potem sem si drznil na pot, obložen s paradajzi, kumaricami, mlado čebulo in refoškom, v Trento. Da si ogledamo Topologijo zlatoroga brez megle in klavirja

DSC_0231

Vse skupaj je sovpadalo z rednim shodom naše nepalske skupine. Da ne omenjam najboljših vampov na svetu, ki se cmarijo na dosegu roke. Kako bi torej sploh lahko ostal doma…

IMG_7230

Vstopili smo skozi Velika vrata in se razstavili namesto vetrnic. Temačno vzdušje je ostalo v Aleksijevi glavi, izpodrinilo ga je vroče avgustovsko sonce.

vetrnice_orig

Iz horizontale v vertikalo, z umetnikom in njegovo muzo v prvem planu:

IMG_7222

topologija-zlatoroga_1_orig

Naslednji dan je umetnost počivala, mi pa ne. Evo nas na Lepem Špičju:

IMG_7246

V dolini pa je umetnik spet prišel do navdiha:

IMG_7252

Seveda tudi paradižnikova solata ni bila slaba, vampi pa sploh nenadkriljivi. En sam vikend, pa toliko lepega!

 

 

NEPAL, POMLAD 2016 (oz. nepalsko leto 2073)

In smo spet v Nepalu. Pravkar obhajamo obletnico katastrofalnega potresa. Tik pred tem je nastopilo nepalsko novo leto 2073 (1.baisakh oz. po nase 13.april).

Turisti s(m)o, ne se polnostevilni, pa vendar nas ni malo, Thamel je oblegan kot vedno in v Sam’s Baru zvecer ni lahko dobiti prostora. Slovencev je kar nekaj. Vik je s svojo skupino naskocil Sherpani Col, Shappci pa nacrtujejo kolesarjenje pod Anapurnami.

Mediji so skrajno kriticni do potez (oz. umanjkanja le-teh) nepalske vlade, da bi usmerila stiri miljarde tuje pomoci v obnovo unicenih domov. “Leto po potresu vlada ni obnovila niti enega porusenega doma!” Seveda to ne pomeni, da je Nepal v rusevinah. Ljudje so se znasli sami, stevilni tudi z neposredno pomocjo iz tujine. Jutri se odpravljam v vasico Bungkot, kamor smo usmerili denarna sredstva, ki so jih prispevali sopotniki na potovanjih v Nepal agencije TrekTrek.

In kaksni so prvi (pa tudi ze drugi…) vtisi iz Nepala?

Jpeg

Thorung Peak Guest House, priljubljeno zatocisce Slovencev v Katmanduju, jo je v potresu odnesel s parimi razpokami in podrtim opecnatim zidom. Zdaj je dobil prostornejsi vrt, velik lobby z udobnimi fotelji in celo rocni nogomet.

Ce v turisticnem Thamelu posledic potresa ni opaziti, pa je drugace, ko se napotimo skozi ozke ulice proti stari kraljevi palaci. Tu kaka hisa manjka, predvsem pa je v rusevinah sloviti trg (Durbar Square), vkljucno s kraljevo palaco. Kljub zalostnemu stanju te UNESCO-ve svetovne kulturne dediscine, je vstopnina ostala nespremenjena. Welcome to Nepal!

DSC_0188

Najocitnejse posledice potresa so izginuli Visnujev tempelj Trailoka, od katerega je ostal le se veliki kip Garude in sanctum sanctorum, izpostavljen na vrhu stopnic. Prav tako ni vec bliznjega templja Maju Deval. Pac pa Parvati in Siva se vedno slonita na oknu svojega templja.

DSC_0195

Nekoc najvisja stavba Katmanduja stolp Basantapur je izgubila nekaj nadstropij. Tudi neoklasicisticni prizidek kraljeve palace Gaddi Durbar, ceprav novejsa pridobitev, je ni dobro odnesel.

DSC_0198

Pa se ene legende ni vec. Popolnoma je izginil Kastamandap, nekoc zatocisce popotnikov med indijsko podcelino in tibetansko planoto, nato svetisce Gorakhnatha, najstarejsa stavba v Katmanduju, po kateri je menda mesto tudi dobilo ime.

DSC_0194

V GORE

Vsekakor posledic potresa ni obcutiti, ko se napotis proti najvisjim vrhovom planeta. Sezona vzpona na Everest je na vrhuncu (po dveh zaporednih tragicnih letih), v bazni tabor se majejo karavane jakov, nalozene z vrecami krompirja. Pot proti Gokijskim jezerom je se prijetno neobljudena, glavna prometna arterija proti Everestu pa je ze skoraj po starem zivahna. Internet je dosegljiv prakticno povsod. Rododendroni cvetijo.

IMG_6510

IMG_6461

IMG_6478

IMG_6496

NAJLEPŠI TREK NA SVETU

V Ladak & Zanskar potujemo avgusta/septemba 2016.

Sliši se dobro. Ali pa je tudi res? Ne Everesta, ne K2, ne Kandčendzenge ne bomo videli. Sploh nobenega osemtisočaka. Dva sedemtisočaka se prikažeta, še preden sploh začneš hoditi. Lepota tega treka se skriva drugje. Morda v občutku odmaknjenosti – ki ni le občutek, ampak dejstvo. Počasi se umikaš živžavu. Iz preobljudenega Delhija na daljni severozahod Indije, tik ob meji s Tibetom. Iz znosno turističnega Leha v pozabljeno dolino Zanskarja. Mimo vse redkejših vasi do osupljive lokacije samostana Phuktal, kjer vstopiš v dolino reke Tsarap. In potem si kar nekaj dni sam samcat na svetu.

wp-1458580777896.jpeg

Vodi te reka, ki se zgodaj septembra, ko vode upadejo, znebi svoje peščene barve in se obarva smaragdno. A ni tako enostavno. Reka vseskozi izginja v neprehodne kanjone, se obdaja s strmimi ostenji, zleze v ozek kanal in te sili v krajše in daljše obvoze. Kak dan je sploh ni na spregled. Tako hočeš nočeš obiščeš še njeno širšo okolico. Ampak, saj hočeš. Ker tudi okolica ni od muh. Znajdeš se pod visokimi prelazi in ugotoviš, da pokrajina ni vsa gola kot se zdi na prvi pogled.

049

Skromno grmičevje se jesensko obarva in kar naenkrat je vse naokoli rdečeoranžnorumeno. Obvoz te prisili naskočiti gorski svet visoko nad reko. Saj ne, da bi bilo treba koga posebej siliti. Ko si enkrat gor, kar ne bi šel dol, tako je čedno.

wp-1458581120272.jpeg

A ko zlezeš spet dol, ti reka ponudi razgledne terase, da lahko iz neposredne bližine občuduješ njen modrozeleni tok. Nekaj časa je mogočna, da napolni široko dolino, v naslednjem hipu se zoži ter se zažene v tesna korita.

wp-1458580702357.jpeg

Prečkaš jo lahko preko mostička, zgrajenega v značilni himalajski maniri, brv, položena na zložene kamne, ki lezejo vedno bolj navzven… Potem ji je vsega dovolj in zgine v nov kanjon, ti pa lepo naokoli… In tako vse do konca, ko se meni nič tebi nič naenkrat pojavi cesta sredi ničesar, resda ne avtocesta, a pomembna cesta, ki Leh povezuje s preostankom Indije (ki ga ni tako malo). In tudi ceste je še precej, preden prideš do prvih naseljenih krajev. Saj smo bili ja daleč od vsega, ne more biti zdaj vsega v hipu konec. Kar nekaj traja, da se pripelješ do vrveža Manalija, kjer ti nadvse lično ocvrejo potočno postrv.

In kako je torej mogoče, da za ta najlepši trek na svetu ne ve nihče? Pst, prav v tem je njegov čar…

010

Na začetku je Leh. Prestolnica Ladaka, daleč na skrajnem SZ Indije, že onkraj Himalaje, ki je bila nekoč samostojna kraljevina, zdaj pa je vzhodni, budistični del zvezne države Džamu&Kašmir. Tu se vse začne, ko po gorskih razgledov polnem letu, pristaneš v dolini Inda. Smo v deželi, kjer je populacija približno enaka ljubljanski, poseljena na območju več kot štirih Slovenij. Gneče torej ne bo. V Lehu se hitro udomačiš – Fort Road, Main Bazar, Hemis Complex, Dzomsa… ko stotič izgovoriš lokalni pozdrav »džule in po možnosti pravilno odpoješ dolgi eee na koncu, je to to. Kašmirski trgovci, tibetanske tržnice, vmes posejane številne restavracije in slastna marelična pita – marelice so glavni vir ladaških vitaminov – res se ni težko navaditi postopanja po mestecu, kjer povsod prideš peš. Še do mogočne palače nekdanjih kraljev in templjev na Namgialovem vrhu nad mestom, kamor je treba malo po širne razglede in po aklimatizacijo, da v naslednjih dneh zmoreš še kam više.

019

Ko se cesta dvigne nad dolino Inda in se usmeri proti prelazu Fatu la (4.100m), se sredi lunarne pokrajine pojavi starodavni samostan v vasici Lamayuru. Njegovo ime Yung-drung (Svastika) priča, da je bil nekoč verjetno svetišče starega tibetanskega verovanja bon. Majhen tempelj z indokašmirskimi poslikavami pa razkriva njegovo povezavo z drugim širjenjem budizma v Tibetu v 10. stoletju n.š.

020

Ko se spustimo s prelaza Namika la (3.700m) se znajdemo pred velikanskim enigmatičnim obličjem Maitreje, bodočega bude, ki so ga izklesali še v predtibetanskih časih (7. – 8. Stoletje n.š.) in priča od davni budistični preteklosti teh krajev.

022

V Kargilu se usmerimo proti jugu v dolino Zanskarja. Glavna himalajska veriga, ki nas spremlja na poti, nam tu ponudi v pogled sedemtisočaka Nun in Kun.

023

Da smo v divjih krajih, pričajo volkovi, ki si takole ogledujejo nas, ki si ogledujemo njih.

024

Prelaz Pentse la (4.400 m) je razlog, da je dolina Zanskarja večino leta odrezana od sveta, saj cesto na tej višini hitro prekrije sneg.

025

Zanskar je stisnjen med glavno himalajsko verigo in gorovje Zanskar. Tvorijo ga tri rečne doline: Stod, ki prihaja s severa, Kargjak na jugu in dolina reke Zanskar, ki nastane z združitvijo Stoda in Kargjaka. Reka Zanskar se zažene proti severu in skozi neprehodno sotesko prebije labirint Zanskarskih gora ter se izlije v Ind.

027

Zanskarci so tibetanski budisti in dolinah Zanskarja ne manjka samostanov. Največji je samostan Karša, kjer te dobrovoljni menihi gostoljubno sprejmejo in ti ponudijo masleni tibetanski čaj. Nekoč sem v Karši na »dražbi« skromne lastnine pravkar preminulega meniha izlicitiral njegovo oranžno kapo, značilno za ločino gelug, ki ji samostan priprada. Tudi njegov konj je bil na voljo po ugodni ceni. A ker se mi je dozdevalo, da bo na letališču v Delhiju s kapo manj sitnosti, je konj ostal v Zanskarju.

032

Sotočje rek Kargjak in Tsarap je naš veliki razcep. Zmaga modrina Tsarapa. Zapuščamo vasice doline Kargjak in vstopamo v samotni svet Tsarapa.

034

Ko vstopimo v samotni svet zgornjega toka reke Tsarap in preden dokončno preniknemo v njegovo odmaknjenost, nas čaka presenečenje…

035

Znajdemo se pred obličjem samostana, ki kot da se nalepil na prepadne stene nad reko. Samostan Phuktal (phuk = votlina) se je razrasel okoli velike meditacijske votline, ki je stoletja gostila jogije.

039

Zdaj je tu okoli 70 menihov , samostanska šola in klinika tradicionalne tibetanske medicine. V 19.stoletju je v samostanu živel madžarski učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Več…

040

V samostanski kuhinji pripravljajo neizmerne količine tibetanskega maslenega čaja. Recept: skuhan t.im. brick tea (črn čaj, ki so ga skompresirali v obliki opek, da je zavzel čim manj prostora med dolgotrajnim tovorjenjem) je najbolj zaželen. A zdaj ga nadomešča bolj razpršen indijski črni čaj asamske provenience. Ne smeta manjkati maslo (zaželjeno je redko in dragoceno maslo iz mleka dri, jakove samice) in sol. Vse sestavine zmešajo v visoki cilindrični posodi, imenovani čadong. Ni čudno, da je tibetanski čaj neprestano v obtoku. Gre za idealno zmes poživila, mineralov, maščobe in beljakovin, pravi napitek za neizprosne pogoje tibetanske planote.

044

Obiskovalci samostana se običajno vrnejo v bolj obljudene kraje ob reki Kargjak. Mi pa nadaljujemo po dolini reke Tsarap. Naša pustolovščina se začenja.

wp-1458581384067.jpeg

Neprehoden odsek reke nas »prisili« da utonemo v jesenskih barvah. Prelaz Nialo Konze (4.850m)  nam odpira prehod v gorski svet nad reko.

wp-1458581208960.jpeg

Reka je za kar nekaj časa izginila v globinah. Sukamo se na višinah okoli 5.000 metrov. Vseeno je hoja prijetna, strmine ne prehude in pokrajina prikupna… Še en prelaz je pred nami, preden se nam odpre prehod nazaj k reki. Ko prečkamo Gotunda la (5.100m) se začne dolg sestop nazaj v dolino Tsarapa.

wp-1458581032502.jpeg

Obiramo peščine in rogljičke, da dosežemo pravo mesto, kjer se bo pot obrnila navzol.

wp-1458581015719.jpeg

In to je to. Čez par ur bodo gore daleč nad nami, dosegli bomo dolino in se znašli v popolnoma drugačni pokrajini.

wp-1458580891816.jpeg

Tu je reka prijaznejša in nam dovoli, da si njeno modrino ogledamo od blizu.

wp-1458580612497.jpeg

Vsak konec dneva nas pričaka tabor. Taborni prostori med seboj kar tekmujejo, kateri bo najslikovitejši.

wp-1458580552867.jpeg

Ko naletimo na sledove naselbine, se za hip zazdi, da je naše samote konec. A nikjer ni nikogar.

wp-1458580424476.jpeg

Vsega je enkrat konec. Ko stopimo na cesto, smo sicer še daleč od mehke postelje in toplega tuša. A samotne pustolovščine je konec. Treba so bo posloviti od naših zvestih spremljevalcev.

wp-1458580521860.jpeg

Preden bodo na vrsti pečene postrvi, nas čaka še 250 kilometrov ceste proti Manaliju, kjer divjine, visokih prelazov in zasneženih gora ne manjka. A tokrat le še kot pogledi iz udobja avtomobila.

besedilo&fotke: Uroš Sever

 

 

 

MUSTANG – PREHOJEN IN POFOTKAN

V Mustang potujemo maja/junija 2016.

IMG_4383

Klasična pot v Mustang sledi starodavni trgovski transverzali, ki je povezovala Tibet z indijsko podcelino. Himalaja je tu popustila vztrajnemu delovanju vodne mase reke Kali Gandaki, ki se ji je uspelo prebiti med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno, ter tako ustvariti najglobji kanjon na svetu. Če oba vrhova povežemo z ravno črto, je vmesnega spusta do rečne gladine več kot 4.000 višinskih metrov. Dolina reke Kali Gandaki je tako postala pomembna trgovska pot, znana predvsem po tovorjenju soli, ki so jo iz slanih jezer na tibetanski planoti pridobivali nomadi, nato pa je potovala ob reki navzdol vse do gangetske ravnine. Kraljestvo Lo je nastalo v 14.stoletju, ko si je Ame Pal podredil lokalne vladarje in si tako zagotovil nadzor nad trgovsko potjo. Pod njegovo oblastjo se je znašel izvir in zgornji tok reke Kali Gandaki, najugodnejši prehod čez himalajsko pregrado. Današnji kralj Jigme Dorje Palbar Bista, ki sicer nima več formalne oblasti, je 25.naslednik Ame Pala.

POKRAJINA BREZ PRIMERE

IMG_4719
Pokrajina Mustanga deluje kot kiparska galerija velikanskih razsežnosti. Kako naj si drugače razložimo kot z ravnilom odrezane planote, estetsko prirezane kanjone, elegantna stebrišča, sloje različnih barvnih odtenkov, nenavadne prehode po policah sredi navpičnih ostenij… A očitno sta bila glavna kreatorja veter in voda. Veter, ki vsak dan pometa dolino reke Kali Gandaki in po milimetrih grizlja pokrajino brez zaščite. Suha visokogorska puščava tibetanske planote ne dopušča bogatega rastja. Ko se vmeša še vztrajna moč reke in njenih pritokov, je rezultat ena najbolj fantastičnih pokrajin. Vsak dan hoje po Mustangu nam naravne sile pripravijo nova čudesa samoniklega dizajna in arhitekture.

KAKO VSTOPITI?

IMG_4353
Eden prvih evropejskih obiskovalcev kraljevine Mustang Michel Peissel se v uvodu knjige A Lost Tibetan Kingdom zahvaljuje njegovemu visočanstvu kralju Mustanga in njegovemu sinu, njegovi kraljevski visokosti nepalskemu princu, nepalskemu ministrstvu za zunanje zadeve in celo komandantu nepalske vojske, da so mu leta 1964 omogočili obisk Mustanga. Danes se nam ni treba zahvaljevati nikomur. Le sežemo v žep in oddelku za imigracijo odštejemo 500 dolarjev za deset dni bivanja v nekdanji kraljevini. Kdo naj bi se komu zahvalil, naj vsak presodi sam. Vsekakor se ne bodo zahvaljevali Lope, prebivalci Mustanga. Državna taksa za obisk njihove dežele jim gre na živce (nam, ki jo plačujemo, seveda tudi). Pravijo, da nimajo od nje nobene koristi, samo škodo, saj odvrača turiste, ki so pomemben vir zaslužka v Nepalu. Denar pa konča kdovekje, v Mustangu zagotovo ne. Pomemben papir, ki odpira vrata v »izgubljeno kraljestvo«, torej imamo. Lahko se spokojno posedemo na terasici nad reko Kali Gandaki na skrajnem koncu vasi Kagbeni. Naročimo macchiato in kukamo proti zaprtemu območju. Proti nam se valijo peščine, ki jih v bolj vodnatem času zalije reka, zdaj pa je peska več kot vode. Nad njimi se dvigujejo gola pobočja visokogorske puščave, ki jih režejo pravilne oblike kontrastnih zelenih polj, prepredenih z vodnimi žilami namakalnega sistema. Prepovedana dežela je le nekaj korakov stran, formalnosti urejajo policaji na drugi strani vaške ulice…

POHOD PRESEŽKOV

IMG_4500
Priznam, da sem Mustang kot trekinško destinacijo podcenjeval. Napačno sem domneval, da se hodi bolj ali manj po cesti, ki povezuje prestolnico Lo Mathang z Džomsonom. V resnici se hodi manj in to zelo manj. Pešpoti se uspešno izogibajo cesti, večinoma hodiš lahko daleč stran od nje, v vzhodnem delu Mustanga pa ceste itak ni. Hoja po Mustangu je v resnici prav prelestna, pokrajina osupljiva, vasi gostoljubne, samostani in čorteni prastari, kar nekaj je prelazov in precej divjine, ki jo je treba premagati v razmeroma dolgih etapah. Za kožno pot skozi vzhodni Mustang bi zlahka rekli, da je eden najlepših trekov v Himalaji.

PRISLONJENI STOLP

IMG_4369
To je znameniti prehod čez Kali Gandaki pri prislonjenem stolpu med Čusangom in Čelejem. Tu vozila obstanejo, most je prehoden le za pešce, vode pa večino leta preveč za vožnjo preko struge. Od tu dalje pot proti Lo Mathangu poteka ves čas po zahodnem delu Mustanga.

RDEČE OSTENJE

IMG_4427
Znašli smo se sredi zgodbe o prihodu budizma v Tibet in boju z demoni, ki so hoteli to preprečiti. Tibetanski kralj Trisong Detsen je neuspešno gradil prvi budistični samostan Samye v dolini Yarlung Tsampa (Bramaputre), saj se je čez noč vse, kar je bilo zgrajenega, podrlo. Treba je bilo najprej ukrotiti demone. Veliki guru budizma Padmasambava je priskočil na pomoč. Raztreščil je demonko in na kraju, kjer je končalo njeno srce, je zrasel samostan Lo Ghekar, nedaleč od Dhakmarja. Njeno črevesje se zdaj vije kot najdaljši molilni zid v Mustangu med Ghemijem in Dhakmarjem, njena kri pa je obarvala ostenja nad vasjo.

KRALJEVSKO MESTO

2014-05-19 11.02.02
Do Lo Mathanga, prestolnice Mustanga (Mustang je popačena oblika imena Mathang), hodimo štiri dni preko zahodnega, bolj naseljenega dela Mustanga. Tu je speljana tudi cesta, ki pa se ji večinoma popolnoma izognemo. Jedro mesta je obdano s starodavnim obzidjem in na sploh ima obiskovalec precej srednjeveški občutek, saj znotraj obzidja ni novogradenj, se pa najde kak kafič, kjer pripravijo espreso. Glavno in edino mesto v Mustangu ima okoli 900 prebivalcev. Kraljevo domovanje je nekoliko večja značilna tibetanska stanovanjska hiša. Vsekakor ne bi posumili, da gre za bivališče kraljeve dinastije s sedemstoletno zgodovino. Najbolj izstopajo značilno rdeče stavbe Majtrejinega templja in Tubčen gompe. Meniško življenje se odvija v sosednjem samostanskem kompleksu, ki ga sestavljata starejša Čode gompa in novejša Čoprang gompa. Glavna atrakcija mesta pa je verjetno vsakdanje življenje na ozkih ulicah in na ravnih strehah. Za jutranje bujenje so zadolženi tropi ovac, koz in konjev, ki jih vsak dan ženejo na pašo. V zadnjem času se jim pridružijo tudi šoferji, ki brez konca in kraja ogrevajo otopele dizle svojih toyot.

NA DIVJEM VZHODU

IMG_4658
Pohod skozi vzhodni del Mustanga je od prvega do zadnjega trenutka vreden vsakega koraka. Pokrajina nas zasipa z novimi in novimi čudesi: visoki greben nad kanjoni Kali Gandakija, neverjetni prehodi med spustom v vasico Dhi, spokojne zelenice Yare in ekscentrična lokacija samostana Luri. Navrtani podporni stebri kot miza ravne obsežne planote, visoki vetrovni greben z rajskimi policami ter ozek vetrovni kanal, skozi katerega se spustimo v vas starodavnih stup Tange. Nato pa dolgo prečenje brez naselji po visokogorju vzhodnega Mustanga najosuplivejših oblik in barv do pošteno zasluženega piva po dolgi etapi v Čusangu.

 

 

 

POGLED V PRETEKLOST – SAMOSTAN V ZANSKARJU

Pogled iz zgornjih nadstropij samostana Phuktal se ni dosti spremenil od časov, ko je v samostanu dobro leto preživel učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Menihi tekajo po strmih stopnicah k rednim dnevnim molitvam, v kuhinji mešajo ogromne količine slanega čaja, otroci v rdečih meniških haljah se zbirajo k pouku v samostanski šoli, vaščani obiskujejo amčija, tradicionalnega tibetanskega zdravilca. Le sončne celice in gumijaste cevi, po katerih se pretaka izvirska voda, naznanjajo, da je minilo že skoraj dvesto let odkar je v doline Zanskarja prispel tujec. Iz daljne Madžarske ga je v kraje, večino leta odrezane od zunanjega sveta z zasneženimi prelazi, pripeljalo večletno potovanje. Namenil se je raziskovati pisane vire, ki bi potrdili tezo o ujgurskem poreklu Madžarov…

Več v marčevski številki revije Gea, rubrika Geoptrija.

PREDSEZONSKI KOLESARSKI KROG

Ok, zime je konec in potrebujemo malo ogrevanja. Na začetku sezone so klanci višji in bolj strmi, če smo prezimili v toplem brlogu, s kolesom, obešenim na kljuki v drvarnici. Da torej naberemo nekaj začetnih kilometrov, zaženemo kadenco, utrdimo sedalo… bolj po ravnem, le tu pa tam kak nezahteven klanček, ki pospeši utrip in pove, koliko nam manjka, da si povrnemo sloves neusmiljenega tlačitelja strmin iz prejšnje sezone…

Po nekaj dodatnih toplotnih stopinj se bomo odpravili kam drugam kot na Primorsko, znano tolažbo vseh žrtev zimskega kolesarskega obupa. Zdaj že klasičen kolesarski odsek slovenskega dela Porečanke (poslovenjena Parenzana) bomo zaokrožili z dolino Dragonje oz. Rokave in se tako v petdeset kilometrskem krogu vrnili na izhodišče…

IMG_6443_20160105163206227

Več v marčevski številki revije Gea...

MUSTANG BY BIKE – 2.del

DIVJI VZHOD

Čeprav sem preizkus daljšega rinjenja kar dobro prestal, nisem imel pojma, kaj me čaka na stezah vzhodnega Mustanga. Zdaj vem: uživaške vožnje sredi fantastične pokrajine, kar nekaj vriskanja (bolj nemega kot glasnega), ki ga je kruto pretrgal kak nemogoč detajl…

Pa poglejmo: Če hočemo v vzhodni Mustang, je treba prečkati Kali Gandaki. S prelaza Lo la, 3.950 metrov nad prestolnico Lo Mathang se levo odcepi pot, ki je hiper estetsko kolesarsko doživetje, tu in tam kak poriv kolesa preko nevozne globoke mivke ali v par metrov strmine zadevo le popestrijo. Vseskozi si na grebenu in gledaš u silne globočine erodiranih kanjonov in študiraš, kako se boš zbasal tja dol do Kali Gandakija. Potem pride spet tista zdaj že zguncana fora. Spust je najprej fenomenalen in potem se kar naenkrat znajdeš v strmem skalnatem prehodu, kjer komaj zbašeš skozi kolo. Sledi kanjončič, kjer 29 colska kolesa skoraj izginejo v pesku in prahu, nato pa te ljubka polička popelje okoli ovinka in že gledaš nazaj in se čudiš, iz kakšnega hribovja si se privalil.

2014-05-21 05.54.44

Globoko spodaj je vas Dhi s svojimi krvavo zelenimi polji ječmena in edinim mostom daleč naokoli čez Kali Gandaki. Do tja je še nekaj krutih globokih melišč, skozi katere bolj pluješ kot kolesariš.

Na drugi strani reke me domačini usmerjajo nekam v desno. Ker ne štekam, rijem s kolesom čez strmo brezpotje, namesto da bi se elegantno popeljal po suhi strugi.  Ko mi končno kapne, zložno pedaliram pod veličastnimi erodiranimi stolpi. In ko ravno pomislim, kako dobro mi gre, me strezni skromna stezica, ki se strmo dviguje proti vasi Jara.

2014-05-21 068

Vzhodni Mustang je precej redko poseljen in Jara je izhodišče za etapo do edine vasi v naslednjih dveh dneh. Do vasi Tange je najprej treba prečkati značilno mizo – ogromno planoto, ki ji erozija v obliki mogočnih stolpov spodžira temelje. Z Babujem družno poiščeva najpoložnejši vzpon na mizo in spet je na vrsti izjemno estetski kolesarski rodeo, ki ga popestrijo občasni (pre)strmi klančki. Vožnja po robu mize se konča nad prepadom. Vanj vodi strma, zanikrna pot in po parih kritičnih poizkusih se sprijaznim, da bo treba tudi dol peš. V redkih trenutkih, ko popusti fascinacija nad pokrajino, se lahko kratkočasim s pogledovanjem na drugo stran, kjer me čaka dolg vzpon na prelaz. Tokrat je več kot očitno, da ne bom prekolesaril niti metra. Pot je prestrma in treba bo riniti.

2014-05-23 032

Zato pa druga stran šarmira. Najprej vesel spust čez planoto, ki mu sledi odštekan greben, kjer je pot speljana po širokih policah, ustvarjenih za kolesarske užitke. Z grebena padem na novo mizo, rahlo nagnjeno, da me ne moti veter, ko drvim preko. Etapa je dolga in veter se je že spodobno razbesnel. Prav zanima me, kaj je za robom mize. Tole: med veličastnimi stebri je strm in le kak meter širok graben, ki deluje kot vetrovni kanal. Tako močno piha skozenj, da me zasipava z drobirjem, ki ga nosi veter, in se raje umaknem v zavetje ter počakam na premor med sunki, da se zbašem skozenj. Ali sem ga prekolesaril? Ne se hecat.

In spodaj je Tange z nizom živordečih stup in živahnim lodžem s tremi sobami. Babu Ram je spet ostal daleč zadaj.

IMG_4634

 

KRALJEVSKA ETAPA

Med Tangejem in Čuksangom ni ničesar razen enega izvira, kjer na slabi polovici poti lahko dotočiš vode v meh. Etapa se začne neobetavno, s štiriurno hojo navzgor ob kolesu iz Tangeja, skromnih 3.200 metrov visoko na prelaz 1000 metrov više. Na drugi strani prelaza se pokrajina umiri, malo navzdol, malo po ravnem, pa spet nekoliko poskoči…  Na vrsti je verjetno najlepše kolesarjenje, ki se lahko pohvali s povprečno nadmorsko višino 4.000 metrov. Bajkabilnost je velika in po lagodnem prečenju kolesarim po razglednem grebenu, ki je galerija brezimnega kiparstva. Na ogled je pester nabor geoloških formacij, na različne načine erodirani stebri, slikovito obarvani geološki sloji in kot bonus razgledi, ki pokrijejo večino Mustanga.

IMG_4685

Vse lepo in prav, a kdaj se bo vsa zadeva obrnila navzdol. Čuksang, cilj etape je še vedno tisoč metrov niže, ura je pozna, nebo se oblači, veter razsaja, padejo prve kaplje in na jugu se bliskajo gromske strele. In ko si navlečem vetrovko, nataknem rokavice in kapo, ker se resno črn oblak, iz katerega grozeče kaplja, pomika po dolini navzgor, se začne veselica. Najprej nežno navzdol ukrivljena planota, nato širok hrbet, po katerem vijuga dirkaška stezica.  Leti do razrušene utrdbe na skalnatem grebenu, kjer bremzam, ker mi ni jasno, kako naprej. Seveda, že znana zagata. Steza izgine na prepadno stran in že previdno sestopam po strmem žlebu s kolesom pod roko. Žura je bolj ali manj konec. Proti Čuksangu se najprej previdno dričam po zoprno kamnitem cikcaku, nato se stezica mojstrsko prebije skozi labirint stolpičev ter se spusti na planoto, kjer spet za nekaj časa kolesarjenje postane užitek. Pokvari ga dolga strma kamnita prečka, ki me dodobra preruka in zadnje metre do ceste se s kolesom sprehodiva, oba zdelana od deveturne etape. Krog je zaključen. Le še nekaj že znanih kilometrov in razsut menjalnik me loči od Džomsona. Babu Ram se mi pridruži šele pri drugem pivu.

IMG_4719

LOGISTIKA

Kolesarjenje po Mustangu je kar se obleke in opreme tiče udobno. Na voljo je ravno prav lodžev, da s seboj ni treba tovoriti šotora, kuhalnika in hrane. Temperature v maju in juniju so dovolj visoke, da dopuščajo razmeroma skromno oblačilno shemo, ki se jo da dokaj znosno prevažati s seboj na kolesu. Še sam sem bil presenečen, kako malo prtljage je bilo treba tovoriti s seboj. Uporabil sem »bike packing« sistem pritrditev nepremočljivih vreč na belanco in pod sedež ter hand made Dejkotovo trikotno torbo na okvirju, 14 litrski Raptor s trilitrskim mehom. In ne pozabimo na kolo: Kona Kahuna Deluxe 29′.

MUSTANG

Mustang je pokrajina ob reki Kali Gandaki na severu Nepala, zahodno od Katmanduja, ki meji na Tibet. Južno od Mustanga Himalaja zakipi v nizu vrhov Anapurn in Daulagirija, več kot osemtisoč metrov visoko.

Je značilno transhimalajsko področje, prehod iz Himalaje na tibetansko planoto. Nekoč je bilo to območje intenzivnega trgovanja med Tibetom in Gangetskim nižavjem, saj je Tibet tu najlažje dostopen. Iz Tibeta proti jugu je potovala sol, pridobljena iz brakičnih jezer tibetanske planote ter volna in pridelki nomadov zahodnega Tibeta. Prebivalci doline Kali Gandaki ( ljudstva Lope, Gurungi in Takaliji ) so vsak na svojem območju uveljavljali nadzor nad pretokom blaga.

Lope, prebivalce Mustanga tibetanskega izvora (tibetansko ime za Mustang je Lo), je v 14.stoletju združil Ame Pal v enotnem kraljestvu, ki so mu njegovi potomci vladali do XXXX.  Lo Mathang, prestolnica Mustanga je še danes ograjeno mesto s kraljevo palačo, kjer trenutni kralj Jigme Bahadur Bista (25.generacija po Ame Palu) še vedno živi v svoji palači a zaradi slabega zdravstvenega stanja ne sprejema obiskovalcev. Čeprav je brez formalne oblasti ostal že leta 1951, ga prebivalci Mustanga še vedno jemlje resno kot svojega vladarja.

Zakaj Nepalci v Mustangu izvajajo politiko zaprtega območja in omejenega obiska, se danes sprašuje marsikdo. Ne le turisti, ki moramo plačevati visoko takso za vstop (500 USD za 10 dni), tudi domačinom razlogi niso jasni. Jasno pa jim je, da zaradi omejitev njihov zaslužek na račun turizma še zdaleč ni tak kot bi lahko bil. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da tudi od zaračunane vstopnine domačini nimajo kake koristi.

Formalni razlogi – bližina meje s Tibetom in nekdanja aktivnost tibetanskih gverilcev Khamp proti Kitajcem v Tibetu (ki je usahnila že v sedemdesetih letih), ne ponujajo nikakršne logične razlage. Nekako smo se zedinili, tujci in domačini, da je edina logična razlaga za visoko vstopno takso prav vstopna taksa sama, 500 dolarjev, ki neobremenjenih s kakršnimikoli stroški pade iz žepa turista v državno blagajno.

 

fotke, gosje pero in bajk by Baburam&Uroš

HIMALAJA ZA VSAKOGAR

Že dolgo Himalaja ni več le cilj odprav, domena osvajalcev osemtisočakov, destinacija za najbolj drzne izzivalce največjih višin. Če je to sploh kdaj bila. Že leta 1964 je James Roberts pogruntal, da bo Himalaja privlačna destinacija  tudi za tiste, ki nimajo namena stopiti na težko prigaran himalajski vrh. Skratka, za vsakogar, takorekoč. In »izumil« je treking.

A še pol stoletja po Robertsu je najpogostejše vprašanje, ki mi ga postavijo nadebudni himalajci nekako takole:

»Vsak teden grem v hribe, vsako leto prekolesarim Franjo in pretečem 20km ljubljanskega maratona. Ali sem dovolj pripravljen(a) za treking v Himalaji?«

Priznam, da vedno znova nisem dovolj pripravljen na takšno vprašanje. Preden odprem usta, mi misli uidejo na poti v okolici Namče Bazarja, po katerih drobencljajo četice japonskih, korejskih, tajvanskih…  upokojencev, oprtanih z Ospreyevimi ruzački in full-frame Canoni. Prekritih ust in v belih rokavičkah se s povprečno starostjo 67 let in povprečno hitrostjo 1km/h neustrašno bližajo najbolj mogočnemu gorskemu obzidju sveta, ki ga tvorita povezana grebena Nuptseja in Lhotseja izza katerega preži temna piramida Everesta.

Ne, ne bodo naskočili krutih himalajskih vrhov. Z varne razdalje cca. 20km bodo naostrili svoje bele teleobjektive in jih poškljocali.

Odgovor na zgornje vprašanje je seveda da. Tudi brez Franje in Ljubljanskega maratona.

0042

Gremo naprej z vprašanji: Kako pa to zgleda?

Treking po Himalaji zgleda kot potovanje, na katerega smo se odpravili peš. Vsak dan je drugačen, pa vendar so si dnevi podobni. Vsakdanja opravila postanejo rutina. Naročanje kosila, zajtrka in večerje, pakiranje torb za nosače, modrovanja ob peči v lodžu… z vsem tem izgubljamo vedno manj časa. Hoja postane način življenja, počasno premikanje skozi mogočne pokrajine omogoča, da se osredotočimo na vsak detajl. Saj zato smo tu. Oprezujemo za vrhovi: od kod se prvič vidi Everest, ali je to Tamserku ali Kusum Kanguru, kje sta na Nuptse plezala Jeglič in Humar, ali je tisto tam zadaj Makalu, kaj se vidi z Gokijo Rija, ali bomo še kdaj videli Čo Oju (bomo, iz Pheričeja). Ogledujemo si spokojno življenje himalajskih vasi, ob srečanjih zagnano vadimo »Namaskar« in skušamo ujeti pravilen naglas. Napenjamo oči, da bi v strminah nad Namče bazarjem ugledali mošusnega jelena in nimamo nič proti, če se prikaže rogati thar. Ali so rododendroni že odcveteli? Ali je to Dudh Kosi ali Imja Khola? Ali bo za večerjo spet dal bhat ali jakov zrezek? Kdaj bojo zakurili peč v jedilnici. A to posušen drek v peč mečejo?

0120b

In tako dalje in tako naprej, dan za dnem… Dokler se počasi ne odpravimo iz Namče bazarja po tisti dolgi strmini navzdol do sotočja in naprej ob Mlečni reki v Luklo, kjer je pred nami le še en cilj: let v Katmandu. Aja, in pica v Fire&Ice. Torej dva. S tem se krog konča in nastopi čas, ko ugotovimo, da bi bilo fino vstopiti v novega. Himalaja je velika, krogov ne bo zmanjkalo. Odlična tema za post trekinški pogovor v Sam’s Baru med zobanjem arašidov, poplaknjenih s požirkom piva Gorkha…

»Kdo tega ne bi zmogel?« je napačno vprašanje. Pravo in zadnje vprašanje je »Kako sem tako dolgo zmogel brez tega?«

Več o potovanjih v Himalajo za vsakogar pa 25.2. in 10.3.2016 v Kavarni Slamič.