ali ME, MYSELF & SELFIE IN IRAN
Resno dvomim, da še kje obstaja dežela, kjer potrebuješ le enega lokalca s približnim znanjem angleščine ter dolg niz skodelic, nabitih s teinom, in že se znajdeš v debatnem krožku, kjer nekaj bralne podlage nikakor ni odveč. Intenzivna (in ekstenzivna) mentalna rekreacija pahne čas v daljši suspenz, ko se ure ustavijo, avtobusi zamujajo, subjektivno se spajdaši z objektivnim in skozi omejeni prostor čajkane se razlije neskončna reka čaja, pardon, časa, ko neukrotljivo modrovanje poljubno maliči časovni kontinuum… Ta edina, ena sama in neponovljiva dežela je seveda Iran.
Tema bo bržkone zgodovina, od večno slavljenih ahemenidskih začetkov, seleukidskega intermeca, partskega povzetka, sasanidskega vrhunca (in padca), arabske infiltracije, buidske in samanidske kontraakcije, seldžuške, ilkanidske in timuridske kulturne mimikrije, safavidskega orgazma, kadžarskega opletanja z živimi barvami in koncesijami, samočaščenja nizkorodnih Pahlavijev, vloge Mosadekove pidžame pri nacionalizaciji Angloiranske naftne družbe… in po 35 čajih (vsak z vsaj dvema kockama sladkorja!), nič koliko historično / histeričnih korekcijah in rahlih teoloških zastranitvah v smeri zoroastrizma, ismalitov in bahajev, se znajdeš v neizprosni resničnosti post revolucionarnega Irana in za slovo naročiš eno brezalkoholno pivo.
Zdaj dobro podložen lahko zakoračiš v prostore zgodovine, o kateri si bral, poslušal in kresal bistroumne smisle s svojimi sogovorniki. Rahlo vročičen in nekoliko negotov se znajdeš med artefakti, ki jih ni uspela razdejati brezbrižna gmota časa, ko se je valila čeznje, ne Aleksandrovi, arabski, turški, mongolski in Sadamovi vojščaki. Ko tako prekrižaš stopinje z Darijem Velikim in Hasanom ibn Sabo, deliš zvok poezije s Hafezom in konture arhitekture s Šah Abasom, ko krožiš okoli »brloga špijonov« ali ko buljiš v krvave uniforme mučenikov iraško iranske vojne, papirnata zgodovina dobi nekaj oblike, barve, vonja in haptične podlage. Ni čudno, da te navda historična histerija in zlahka premagaš odpor do selfijev in zabeležiš svojo prisotnost v histerični historiji.
1. NA ZAČETKU JE BIL PERZEPOLIS
Skrivnostna metropola ahemenidskega imperija, za katero dobri stari Grki niso niti vedeli, da obstaja, je bila v svojem času »najbogatejše mesto na svetu« je zapisal sodobnik Aleksandra Velikega. Kot se za centralno točko imperija, kakršnega zgodovina dotlej ni poznala, tudi spodobi. Naši slavni predniki na Peloponezu so v svojih mestnih državicah živeli na periferiji periferije. Njihove zmage nad Perzijci so bile za vladarje sveta nepomembne praske. Če so se modri Atenci in srboriti Špartanci obrnili na sever, jug ali vzhod, so naleteli na Ahemenide, bodisi na Balkanu, v Anatoliji ali v Egiptu. In imperija zlepa ni bilo konec. Segal je do Inda na vzhodu, Sir Darje na severu in današnje Etiopije na jugu.
Beri in se čudi!
Josef Wieserhofer: Ancient Persia
Branje, ki je ravno prav resno, da knjige ne prepustimo zgolj poklicnim sledilcem zgodovine, obravnava nastanek Ahemenidskega imperija ter kasnejše dinastije Selevkidov, Partov in Sasanidov do arabske zasedbe Perzije. Avtor je specialist za predislamsko zgodovino Perzije, ki temelji na perzijskih virih, kar je v evropskem zgodovinopisju novost, saj je bila nam znana zgodovina Perzije izpostavljena predvsem pogledu njenih sovražnikov, Grkov in Rimljanov.
2. ALAMUT, utrdba ismailitov v Alborških gorah
S sedemstoletnim pospeškom smo se povzpeli čez vratolomno skalovje v odročnih Alborških gorah do utrdbe Alamut, od koder je Hasan-ibn Saba 35 let vodil ločino nizarskih ismailitov. O Hasanu ibn Sabi menda vemo vse, saj smo brali Bartolov Alamut. Ko stikamo po razglednih ploščadah Alamuta, se nam korak gotovo kdaj zaplete z njegovim, saj legenda pravi, da vseh 35 let ni nikoli zapustil utrdbe.
Boljše brat kakor spat!
Farhad Daftary: The Assassin Legends
To in druge legende o »asasinih« pa postavlja pod vprašaj izvedenec za zgodovino ismailitov Farhad Daftary. Sprehodi nas skozi stoletja nastajanja mitov o ismailitih od križarjev, sovražnih sunitov, mimo Marka Pola, ki ima največ zaslug, da srednješolci brez prebranega Bartola ne maturirajo, do evropskih orientalistov, ki so na temelju teh legend zasnovali svoja raziskovanja.
3. HAFEZIEH, GROBNICA PESNIKA HAFEZA V ŠIRAZU
“Ah, Hafez, nisi edini, ki se je kesanju zaobljubil, a ob vinu in smehu deklet bila je ta zaveza zanj pretežka. O, kodri prepleteni, dišeči kakor cvet, kako zmrcvarili ste ubogega skesanca.”
Hafezov verz »ves Samarkand in Buharo bi dal za črno pego na njenih licih« je razsrdil mogočnega osvajalca Timurlenka, ki je vladal Perziji in bil Hafezov zaščitnik: »Z udarci meča sem osvojil svet in izbral za svoji prestolnici Samarkand in Buharo, ti pa bi ju zamenjal za znamenje na licu neke dekline iz Širaza!«
»Prav ta moja pretirana zapravljivost je kriva, da sem reven kot me vidite,« je odgovoril Hafez in požel Timurjevo navdušenje.
Kdor ne bere, naj ne je!
Fal-e Hafez je »prerokovanje« iz knjige Hafezove poezije. Knjigo odpreš na naključni strani in prebereš pesem, v kateri je skrit odgovor, namenjen tebi. Kaj pa, če imaš (tako kot jaz) Hafezovo poezijo na kindlu? Rešitev:
http://www.karoon.com/fal-e-hafez
ali
https://www.hafizonlove.com/fal.htm
4. ESFAHAN, ŠAHOVA MOŠEJA
Kamorkoli te že zanese pot v Iranu, Esfahan je nujna postaja v vsakem itinerariju. Kar je safavidski Šah Abas razporedil okoli trga Naqsh-e Jahan, je pač perzijska klasika, karkoli že to pomeni. Tu je seveda Šahova (ali Imamova, če hočete) mošeja, ki pleni poglede, pa čeprav kdaj tudi na prvo žogo. Moj naslednji selfi v Esfahanu bo iz mošeje Džame, starodavne džamije na drugem koncu bazarja, kjer se že skoraj tisoč tristo let nalaga zgodovina perzijskega stavbarstva.
Kdor ne bere, nič ne ve!
Jason Elliot, Mirrors Of The Unseen
Elliotove ekskurzije v zgodovino so odličen poligon za začetniško branje o Iranu. Njegove popotniške zgodbe so bolj ali manj posrečene (med prve sodi obisk gojiteljice turkmenskih konj), vsekakor pa je knjiga vredna branja že zaradi izčrpne obravnave trga Naqsh-e Jahan v Esfahanu.
5. NEKDANJA AMERIŠKA AMBASADA alias »BRLOG ŠPIJONOV«, TEHRAN
Nekoč je bilo vse drugače. Kazalo je, da imajo Iranci, ki so se v začetku 20.stoletja borili proti skorumpirani dinastiji Qadžarjev, hegemoniji Rusije in Britancev in se zavzemali za uvedbo parlamentarne demokracije, svojega največjega zaveznika prav v Združenih državah Amerike. A ravno, ko jim je uspelo, so jim zavezniki obrnili hrbet. Operacija Ajax je bil državni udar, ki ga je izpeljala CIA leta 1953, da bi se znebila demokratično izvoljenega, velepriljubljenega, sekularnega in odločno antikoruptivnega predsednika vlade Mohameda Mosadega in ustoličila negotovega a lojalnega šaha Rezo Pahlavija. To je bil za ameriško tajno službo prvi in vzorčen primer rušenja legitimne demokratične vlade in vzpostavitve lojalne avtoritarne oblasti, s čemer je imela kasneje še dosti opravka. Eisenhowerju se je sicer zdelo, da gre za dobljeno bitko hladne vojne, a v ozadju so bile manipulacije Britancev, ki jim je Mosadeg nacionaliziral veledonosno Angloiransko naftno družbo. Šahu je s širokosrčno podporo ZDA uspelo zrevoltirati kar najširši spekter svojih podanikov. Februarja leta 1979 je zbežal iz države, dva tedna po njegovem odhodu se je iz izgnanstva v Iran vrnil ajatola Homeini. 4.9.1979 so pripadniki skupine Muslimanski študentje sledilci imama preplezali ograjo okoli ameriške ambasade v Tehranu, zasedli ambasado ter zajeli 52 ameriških talcev. Izpustili so jih šele čez 444 dni. Eden od razlogov za zasedbo, ki so jih navedli, je bil, da preprečijo ameriško vmešavanje v potek revolucionarnih sprememb.
Beri in čitaj!
Mark Bowden, Guests Of The Ayatollah
Bere se kot thriller. Imamo good guys (večina Američanov) in bad guys (ugrabitelji), razburljiv zaplet (zasedba embasade), nasilje nad talci, preizkušnje značajev, psihološke zaplete, individualne usode…, akcijo (poizkus reševanja…), suspenz (…ki se izjalovi), vrhunske politične spletke v zakulisju (Homeinijev obračun z levičarji, »oktobrsko presenečenje«). Pa še vse je res. Za pogled z druge strani pa je treba prebrat tole.
postopanje 