GORI, DOLI, NAOKOLI ANAPURNE pomlad 2018

Potem ko sem obupal nad cesto, ki je zarezala v doline reke Marsijangdi in legendarni treking okoli Anapurn zaprašila in zakadila s prometom, sem po petih letih rednih obiskov leta 2008 tem prelestnim krajem vzel slovo.

Deset let kasneje je Luka prešinila dobra ideja: izkoristimo cesto in se osredotočimo na gorski svet okoli Mananga. V prejšnjih časih je bilo treba iz vročih subtropskih nižav obresti vse vasi v dolini, preden si se lahko zazrl v obličje Anapurninega obzidja, in tako ni ostalo dosti časa za vsa razkošja, ki jih ponuja gorski svet med Anapurno II in Veliko bariero. Saj je bilo treba še čez Thorong la in do Jomsona. Zdaj uvodna vročina, palme in riževe terase odpadejo, nadomestijo pa jih ledeniška jezera Kičo in Tiličo, romanje v vznožje Velike bariere in Tiličo Peaka in sploh dobi tako vse skupaj bolj visokogorski značaj, aklimatizacija bo boljša in Thorong pa bo padel kot pokošen. Letos spomladi smo torej preizkusili ta itinerarij in sploh ni izpadel slabo. V letošnji jeseni vse skupaj ponovimo!

S hojo smo pričeli v Čameju in tako hitro vstopili v Nyiešang, dolino zgornjega toka reke Marsijangdi, ki jo na jugu varuje neprebojni zid Anapurn. Med drugim tudi pred slabim vremenom, zato smo pričakovali, da bo naše bivanje pod Anapurnami obdarjeno z jasnim nebom. Nismo se smotili.

Oblaki so se začeli trgati med vzponom do ledeniškega jezera Kičo, 4.600 metrov visoko. Odprl se je pogled vse do Tiličo peaka in Velike bariere, kamor smo bili namenjeni v naslednjih dneh.

Na nasproti strani doline pa seveda niz Anapurn, dvojka, štirica in trojka.

Pot proti jezeru Tiličo je zelo slikovita. Izhodišče za ledeniško jezero so lodži v t.i. Tiličo baznem taboru.

Po sneženi noči smo se prebudili v jasnem jutru. Vreme za obisk jezera je bilo idealno.

Vstopamo v visokogorsko himalajsko pokrajino, Velika pregrada je tik nad nami.

Jezero je na višini 4.920 metrov, nad njim pa se dviguje sedemtisočak Tiličo.

Na poti pod prelaz Thorong la smo naleteli na gostijo jastrebov:

Pot okoli Anapurn pomeni, da je treba iz doline reke Marsijangdi priti v dolino reke Kali Gandaki. Prehod odpira sloviti prelaz Thorong la, 5.416m. Prelaz povezuje gorsko pokrajino pod ostenjem Anapurn s širjavami tibetanske planote.

Prelaz Thorong la sodi med tehnično lažje himalajske prelaze. Treba je biti le pozoren na nadmorsko višino in vreme. Z dobro aklimatizacijo in ob jasnem vremenu je prečkanje prelaza epska himalajska izkušnja.

Do vrha prelaza je okoli 4 ure hoje.

Sestopimo v dolino reke Kali Gandaki. Naša prva postaja so templji Muktinatha, enega najsvetejših hindujskih krajev.

Do letališča v Jomsonu, od koder bomo poleteli v Pokaro, uberemo pot po razglednem grebenu in skozi stransko dolino, kjer samuje vasica Lupra.

Nato pa se poslovimo od nosačev, odletimo v Pokaro in se izgubimo v pletežu restavracij, trgovin in hotelčičev ob jezeru Phewa…

 

 

V NEPAL NA TREKING

https://trektrek.si/treking-nepal-kopra/

https://trektrek.si/treking-everest-bc-nepal/

NAJ NEPALSKI TREKI

foto: Uroš Sever, Aleksij Kobal

Treking – večdnevno pohodniško popotovanje skozi običajno gorski svet, kjer osvajanje vrhov, štopanje hitrosti in sploh kakršnokoli tekmovanje, vratolomno plezanje, adrenalinski pospeški ne pridejo v poštev. Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza, se ustavljamo, da uživamo v okolici, fotografiramo, prepoznavamo cvetje, klepetamo s sopotniki, lahko tudi kaj zapojemo.

Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželjenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, kjer polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele.

Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. Dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…

KAM TOREJ?

Treking pod Everest z Island Peakom, 6.189m

Treking pod Everest je za mnoge glavni razlog za obisk Nepala. Upravičeno ali pa tudi ne. Everest je resda le en in dihanje zredčenega zraka ob pogledu na osemtisočake je himalajski dosežek, ki je dostopen (skoraj) vsakomur.

Everest ( Čomolungma po tibetansko in Sagarmata po nepalsko) s svojo pokončno druščino osemtisočakov (Čo Oju, Lhotse, Makalu) se vzpenja proti stratosferi v vzhodnem delu Nepala, v pokrajini Khumbu. Osemtisočaki so nanizani v mejnem grebenu med Nepalom in Tibetom, ki je, obogaten še s kar nekaj plečatimi sedemtisočaki (Gjačung kang, Pumori…) zagotovo najbolj impresivna pregrada zemeljske oble. A to še ni vse. Vratolomna ostenja Ama Dablama, Čolatseja, Tawočeja, neprebojno obzidje Nuptseja, visoki prelazi med dolinami Khumbuja, visokogorski pašniki jakov, kjer prenočujemo v udobnih lodžih, vasi Šerp in njihovi samostani tibetanskega budizma – pomikamo se skozi enkratno pokrajino, prepleteno z legendami, zgodbami o skrajnih naporih, uspehih in tragedijah, marsikatero so prispevali tudi slovenski himalajci.

Vsekakor je le pot proti baznemu taboru pod Everestom premalo. T.im. Everestova magistrala seveda privlači najštevilnejšo publiko in večini obiskovalcev je glavni cilj stopiti na razgledni Kala Patar, ki trekerju odpre razgled na vršno piramido Everesta, slovito Južno sedlo in sosednji Lhotse. Najkrajša pot do cilja pa popotnika prikrajša za čaroben niz Gokijskih jezer, naj himalajski razgled z Gokijo Rija, labirinte največjega nepalskega ledenika Ngozumpa, divjo gorsko pokrajino prelaza Čo la, vratolomne poglede na Ama Dablam in Lhotse iz Čukunga, podirajoče se serake, ki se lomijo v jezero Imja Tsho … Zato je škoda ubrati najbolj uhojeno pot proti vznožju najvišje gore. Khumbu ponuja mnogo več in če smo že tu, raje dodamo kak dan za bolj celovito doživetje te enkratne himalajske pokrajine.

Z letališča v Lukli po najkrajši poti do baznega tabora in ob upoštevanju osnovnih pravil aklimatizacije bomo prišli v 11 dneh. A zelo priporočljivo si je privoščiti nekaj dodatnih dni vsaj še za obisk doline Gokijskih jezer in prečenje prelaza Čo la…

Kot vrhunec nealpinistične himalajske kariere pa se nam ponuja šesttisočak Island Peak – Imja Tse, 6.189 metrov, le korak stran od uhojenih poti v zavetju mogočne južne stene Lhotseja. Izkušeni nepalski himalajski mački nam omogočijo, da se dotaknemo izkušenj resnih himalajcev, zapičimo dereze v sneg.

Okoli Anapurn

Treking, ki je bil včasih naš paradni konj. Potem so skozi dolini rek Kali Gandaki in Marsijangdi potegnili cesto in umaknili smo se – ne daleč, na poti okoli Manasluja.

Nazaj pod Anapurne se vračamo z drugačnim pristopom. Če smo nekoč uživali v počasnem pridobivanju višine in se prebijali čez vegetacijske pasove in kulturne sloje, ki pred nami razgrinjajo raznolikost Himalaje, zdaj hitrejši pristop izkoristimo, da lahko več časa posvetimo odmaknjenim krajem v vznožju obzidja Anapurn. Cesta ni prav nič predrugačila panoramske poti skozi vasici Ghyaru in Ngawal visoko nad dolino reke Marsijangdi. Vzpon na ledeniško jezero Kičo pod Čuluji ni le dobra aklimatizacija ampak tudi odličen razgednik na ledeniško obzidje nad katerim se pnejo vrhovi Anapurn. Pohod do jezera Tiličo pa nas pripelje vse do vznožja slovite Velike pregrade (tiste iz Herzogove Anapurne seveda) in zagotovo predstavlja enega vrhuncev trekinga.

Prehod čez prelaz Thorong la, ki povezuje dolini Marsijangdi in Kali Gandaki, še vedno pomeni epski pohod in osupljivo spremembo, ko gorski svet Himalaje prehaja v peščena prostranstva tibetanske planote. Sestop skozi odmaknjeno vasico pripadnikov religije bon je še zadnji poudarek našega treka preden se zavalimo v turistično udobje Pokhare.

Okoli Manasluja

Treking okoli Manasluja je uspešno nadomestil kar je včasih ponujal treking okoli Anapurn. Nekoč zaprtemu območju tik ob tibetanski meji so ob upadu obiska Anapurn nekoliko odškrtnili vrata. In mi si nismo mogli kaj, da se ne bi nemudoma pognali skozi.

Ima vse tisto kar pravi himalajski treking mora imeti. Začenjamo v subtropih, med palmami in riževimi polji, počasno pridobivanje višine, ki sovpada s prehodom iz hindujskega sveta v skrivnostni svet šamanskih Gurungov in dalje v naročje tibetanskega budizma. Obenem palme zamenjajo visoki himalajski bori in nekajkrat se znajdemo v pravljičnih pragozdovih, že v naslednjem hipu pa nas bobnenje reke Buri Gandaki opozori, da so pred nami nove ožine njenih kanjonov. Višje nas čakajo himalajske goličave, tibetanski samostani in vasi, ki se v svoji odmaknjenosti očitno dobro počutijo. Pokrajini zavlada Manaslu oz. Pungyen kot ga imenujejo domačini in je uvrščen v njihov budistični panteon kot osrednje zaščitniško božanstvo. Kar ni čudno, dvoglavi Pungyen obvladuje pokrajino in izrazito prerašča svojo gorato okolico. Ena najbolj slastnih aklimatizacij bo naša pot do samostana Pungyen ob istoimenskem ledeniku, kjer se nam odpre mogočna vzhodna plat gore.

Okoli Manasluja krožimo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prehod iz doline reke Buri Gandhaki v dolino reke Marsijangdi omogoča prelaz Larkya la, ki s svojimi pet tisoč metri ni tehnično zahteven, a nas lahko preseneti s slabim vremenom ter poledenelimi pobočji, preko katerih poteka dolg sestop. V lepem vremenu je prelaz veličasten razglednik, nameščen v osrčje osupljive gorske pokrajine.

Treking zaključimo v dolini Marsijangdi in izkoristimo novo zgrajeno cesto, da se izognemo prašnemu okolju lokalnega prometa, gradbiščem in megalomanski kitajski hidroelektrarni.

Gornji Mustang

Ko na skrajnem koncu lične vasice Kagbeni strmimo proti severu, od koder pritekajo reke proda in vode Kali Gandakija, nas seveda prime, da bi si visokogorsko puščavo, ki prehaja v Tibet od blizu ogledali. Ovira ni majhna, salamensko drago trekinško dovoljenje za vstop v Gornji Mustang. A če nam jo uspe premagati, nam ne bo žal.

Narava je tu posegla na področje nadrealizma, na razmeroma majhnem območju izvaja neverjetne obrate, pošilja nas v globoke kanjonske labirinte, pred nas postavi neverjetna ostenja, ki jih je vetrna erozija izrezljala v mogočna stebrišča, popelje nas na razgledne grebene, planotaste ploščadi in nas zasipa s prahom in vsak dan se trudi, da bi nas popoldanski vetrovi odpihnili s prizorišča teh in takšnih likovnih ekstravaganc. Pri tej fascinantni predstavi tudi človeški delež ni zanemarljiv. Miniaturno budistično kraljestvo se je tu obdržalo daleč dvajsteto stoletje. Starodavni samostani, včasih na osupljivih lokacijah, arhaične stupe in neskončni molilni zidovi, tradicionalna arhitektura in način življenja, obvezni namakalni sistemi, ki omogočajo zaplate živega zelenila sredi peščenih odtenkov…

Zaradi občutljive lokacije na meji z okupiranim Tibetom je nepalska vlada Mustang konzervirala kot zaprto območje in z visoko ceno dovoljenja selekcionirala obiskovalce. Le pravi popotniški sladokusci cenijo enkratnost te pokrajine.

Čeprav je do lokalne prestolnice Lo Mathang speljana cesta, je pešačenje še vedno najboljši način za obisk Mustanga. Ne le zato, ker nas steze popeljejo v precej bolj slikovite konce kot večinoma razrita in komaj prevozna cesta. Pešcem je omogočeno križariti po vzhodnem delu Mustanga, ki ga vsekakor ne velja zamuditi. Peščeni grebeni nad kanjoni Kali Gandakija, spektakularen spust do reke in vratolomna lokacija samostana Luri, neobljudeni prelazi, lunarna pokrajina visokih planot in pogledi proti jugu, kjer se dvigujeta himalajski veličini Anapurna in Daulagiri… Zaradi vsega tega vzhodne polovice dežele nikakor ne gre izpustiti!

Greben Kopre

Razgledi in rododendroni – tako bi na kratko povzeli to ljubko pohodniško poslastico v jugozahodnem delu pogorja Anapurn. Meji na mnogo bolj slavno Anapurnino svetišče, ki pa s svojimi gozdnatimi stopnišči in pravo turistično gnečo izgublja privlačnost.

Greben Kopre je tudi priložnost, da vaške skupnosti, ki so doslej životarile na obrobju frekventnih trekinških območji, pridejo na svoj račun. To si vsekakor zaslužijo, saj so stopili skupaj in poskrbeli, da so na ključnih točkah zrasli lodži, ki nudijo prenočišča tam, kjer jih popotnik potrebuje ter uredili poti. Luksuza kot ga nudijo v preobljudenih vaseh nedaleč stran še ni, a v teh prenasičenih turističnih časih je to kvečjemu prednost.

Večinoma se držimo grebenov ter izredno razglednih točk, ki se dvigujejo nad širnimi rododendronovimi gozdovi. Tipično spomladanski treking postreže z rdeče rožnato podlago cvetočih rododendronov nad katero se dviguje pogorje Anapurn na eni in samotar Daulagiri na drugi strani.

Mera Peak, 6.476m

Mera je troglavi vrh na območju zaščitenega naravnega območja reke Barun. Položna severna ledeniška pobočja nad prelazom Mera la zagotavljajo tehnično nezahteven vzpon. Za razliko od Island Peaka, ki je logistično nezahteven dodatek trekingu pod Everest, je vzpon na Mero prava mala ekspedicija. Od izhodišča v Lukli je pot do vrha in nazaj samostojno podjetje, ki z drugimi trekingi nima nobene povezave. Vzpon na Mero je verjetno za marsikaterega nealpinista največ kar v Himalaji lahko doseže in najboljši približek himalajski odpravi, ki si ga lahko privošči (skoraj) vsak.

Južnejši dostop, ki je daljši od bolj direktnega (in aklimatizacijsko problematičnega) čez prelaz Zatrwa, je pravi mali treking skozi vasi in kasneje nenaseljen, strm in divji gozdnat svet in je ustrezna priprava na himalajsko dogodivščino. Ta se začne z vzponom na prelaz Mera la, kjer stoji tudi prvi tabor. Naslednji, t.im. advanced camp se skriva za skalnatim robom sredi fantastične ledeniške pokrajine, le malo tesno predvsem pa hladno je tukaj, na višini 5.700 metrov. Na vrh se odpravimo ponoči in sončni vzhod nas doleti sredi prostranih snežnih pobočji. Mraz popusti, mi pa uživamo v norih razgledih na Everest, Lhotse in Makalu, ki so naši bližnji sosedi, medtem ko se v daljavi na drugem koncu Nepala prikazuje mogočna Kangčengdzenga, 3. najvišji vrh na svetu.

 

NEPAL, POMLAD 2016 (oz. nepalsko leto 2073)

In smo spet v Nepalu. Pravkar obhajamo obletnico katastrofalnega potresa. Tik pred tem je nastopilo nepalsko novo leto 2073 (1.baisakh oz. po nase 13.april).

Turisti s(m)o, ne se polnostevilni, pa vendar nas ni malo, Thamel je oblegan kot vedno in v Sam’s Baru zvecer ni lahko dobiti prostora. Slovencev je kar nekaj. Vik je s svojo skupino naskocil Sherpani Col, Shappci pa nacrtujejo kolesarjenje pod Anapurnami.

Mediji so skrajno kriticni do potez (oz. umanjkanja le-teh) nepalske vlade, da bi usmerila stiri miljarde tuje pomoci v obnovo unicenih domov. “Leto po potresu vlada ni obnovila niti enega porusenega doma!” Seveda to ne pomeni, da je Nepal v rusevinah. Ljudje so se znasli sami, stevilni tudi z neposredno pomocjo iz tujine. Jutri se odpravljam v vasico Bungkot, kamor smo usmerili denarna sredstva, ki so jih prispevali sopotniki na potovanjih v Nepal agencije TrekTrek.

In kaksni so prvi (pa tudi ze drugi…) vtisi iz Nepala?

Thorung Peak Guest House, priljubljeno zatocisce Slovencev v Katmanduju, jo je v potresu odnesel s parimi razpokami in podrtim opecnatim zidom. Zdaj je dobil prostornejsi vrt, velik lobby z udobnimi fotelji in celo rocni nogomet.

Ce v turisticnem Thamelu posledic potresa ni opaziti, pa je drugace, ko se napotimo skozi ozke ulice proti stari kraljevi palaci. Tu kaka hisa manjka, predvsem pa je v rusevinah sloviti trg (Durbar Square), vkljucno s kraljevo palaco. Kljub zalostnemu stanju te UNESCO-ve svetovne kulturne dediscine, je vstopnina ostala nespremenjena. Welcome to Nepal!

Najocitnejse posledice potresa so izginuli Visnujev tempelj Trailoka, od katerega je ostal le se veliki kip Garude in sanctum sanctorum, izpostavljen na vrhu stopnic. Prav tako ni vec bliznjega templja Maju Deval. Pac pa Parvati in Siva se vedno slonita na oknu svojega templja.

Nekoc najvisja stavba Katmanduja stolp Basantapur je izgubila nekaj nadstropij. Tudi neoklasicisticni prizidek kraljeve palace Gaddi Durbar, ceprav novejsa pridobitev, je ni dobro odnesel.

Pa se ene legende ni vec. Popolnoma je izginil Kastamandap, nekoc zatocisce popotnikov med indijsko podcelino in tibetansko planoto, nato svetisce Gorakhnatha, najstarejsa stavba v Katmanduju, po kateri je menda mesto tudi dobilo ime.

V GORE

Vsekakor posledic potresa ni obcutiti, ko se napotis proti najvisjim vrhovom planeta. Sezona vzpona na Everest je na vrhuncu (po dveh zaporednih tragicnih letih), v bazni tabor se majejo karavane jakov, nalozene z vrecami krompirja. Pot proti Gokijskim jezerom je se prijetno neobljudena, glavna prometna arterija proti Everestu pa je ze skoraj po starem zivahna. Internet je dosegljiv prakticno povsod. Rododendroni cvetijo.

MUSTANG – PREHOJEN IN POFOTKAN

V Mustang potujemo maja/junija 2016.

Klasična pot v Mustang sledi starodavni trgovski transverzali, ki je povezovala Tibet z indijsko podcelino. Himalaja je tu popustila vztrajnemu delovanju vodne mase reke Kali Gandaki, ki se ji je uspelo prebiti med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno, ter tako ustvariti najglobji kanjon na svetu. Če oba vrhova povežemo z ravno črto, je vmesnega spusta do rečne gladine več kot 4.000 višinskih metrov. Dolina reke Kali Gandaki je tako postala pomembna trgovska pot, znana predvsem po tovorjenju soli, ki so jo iz slanih jezer na tibetanski planoti pridobivali nomadi, nato pa je potovala ob reki navzdol vse do gangetske ravnine. Kraljestvo Lo je nastalo v 14.stoletju, ko si je Ame Pal podredil lokalne vladarje in si tako zagotovil nadzor nad trgovsko potjo. Pod njegovo oblastjo se je znašel izvir in zgornji tok reke Kali Gandaki, najugodnejši prehod čez himalajsko pregrado. Današnji kralj Jigme Dorje Palbar Bista, ki sicer nima več formalne oblasti, je 25.naslednik Ame Pala.

POKRAJINA BREZ PRIMERE

Pokrajina Mustanga deluje kot kiparska galerija velikanskih razsežnosti. Kako naj si drugače razložimo kot z ravnilom odrezane planote, estetsko prirezane kanjone, elegantna stebrišča, sloje različnih barvnih odtenkov, nenavadne prehode po policah sredi navpičnih ostenij… A očitno sta bila glavna kreatorja veter in voda. Veter, ki vsak dan pometa dolino reke Kali Gandaki in po milimetrih grizlja pokrajino brez zaščite. Suha visokogorska puščava tibetanske planote ne dopušča bogatega rastja. Ko se vmeša še vztrajna moč reke in njenih pritokov, je rezultat ena najbolj fantastičnih pokrajin. Vsak dan hoje po Mustangu nam naravne sile pripravijo nova čudesa samoniklega dizajna in arhitekture.

KAKO VSTOPITI?

Eden prvih evropejskih obiskovalcev kraljevine Mustang Michel Peissel se v uvodu knjige A Lost Tibetan Kingdom zahvaljuje njegovemu visočanstvu kralju Mustanga in njegovemu sinu, njegovi kraljevski visokosti nepalskemu princu, nepalskemu ministrstvu za zunanje zadeve in celo komandantu nepalske vojske, da so mu leta 1964 omogočili obisk Mustanga. Danes se nam ni treba zahvaljevati nikomur. Le sežemo v žep in oddelku za imigracijo odštejemo 500 dolarjev za deset dni bivanja v nekdanji kraljevini. Kdo naj bi se komu zahvalil, naj vsak presodi sam. Vsekakor se ne bodo zahvaljevali Lope, prebivalci Mustanga. Državna taksa za obisk njihove dežele jim gre na živce (nam, ki jo plačujemo, seveda tudi). Pravijo, da nimajo od nje nobene koristi, samo škodo, saj odvrača turiste, ki so pomemben vir zaslužka v Nepalu. Denar pa konča kdovekje, v Mustangu zagotovo ne. Pomemben papir, ki odpira vrata v »izgubljeno kraljestvo«, torej imamo. Lahko se spokojno posedemo na terasici nad reko Kali Gandaki na skrajnem koncu vasi Kagbeni. Naročimo macchiato in kukamo proti zaprtemu območju. Proti nam se valijo peščine, ki jih v bolj vodnatem času zalije reka, zdaj pa je peska več kot vode. Nad njimi se dvigujejo gola pobočja visokogorske puščave, ki jih režejo pravilne oblike kontrastnih zelenih polj, prepredenih z vodnimi žilami namakalnega sistema. Prepovedana dežela je le nekaj korakov stran, formalnosti urejajo policaji na drugi strani vaške ulice…

POHOD PRESEŽKOV

Priznam, da sem Mustang kot trekinško destinacijo podcenjeval. Napačno sem domneval, da se hodi bolj ali manj po cesti, ki povezuje prestolnico Lo Mathang z Džomsonom. V resnici se hodi manj in to zelo manj. Pešpoti se uspešno izogibajo cesti, večinoma hodiš lahko daleč stran od nje, v vzhodnem delu Mustanga pa ceste itak ni. Hoja po Mustangu je v resnici prav prelestna, pokrajina osupljiva, vasi gostoljubne, samostani in čorteni prastari, kar nekaj je prelazov in precej divjine, ki jo je treba premagati v razmeroma dolgih etapah. Za kožno pot skozi vzhodni Mustang bi zlahka rekli, da je eden najlepših trekov v Himalaji.

PRISLONJENI STOLP

To je znameniti prehod čez Kali Gandaki pri prislonjenem stolpu med Čusangom in Čelejem. Tu vozila obstanejo, most je prehoden le za pešce, vode pa večino leta preveč za vožnjo preko struge. Od tu dalje pot proti Lo Mathangu poteka ves čas po zahodnem delu Mustanga.

RDEČE OSTENJE

Znašli smo se sredi zgodbe o prihodu budizma v Tibet in boju z demoni, ki so hoteli to preprečiti. Tibetanski kralj Trisong Detsen je neuspešno gradil prvi budistični samostan Samye v dolini Yarlung Tsampa (Bramaputre), saj se je čez noč vse, kar je bilo zgrajenega, podrlo. Treba je bilo najprej ukrotiti demone. Veliki guru budizma Padmasambava je priskočil na pomoč. Raztreščil je demonko in na kraju, kjer je končalo njeno srce, je zrasel samostan Lo Ghekar, nedaleč od Dhakmarja. Njeno črevesje se zdaj vije kot najdaljši molilni zid v Mustangu med Ghemijem in Dhakmarjem, njena kri pa je obarvala ostenja nad vasjo.

KRALJEVSKO MESTO

Do Lo Mathanga, prestolnice Mustanga (Mustang je popačena oblika imena Mathang), hodimo štiri dni preko zahodnega, bolj naseljenega dela Mustanga. Tu je speljana tudi cesta, ki pa se ji večinoma popolnoma izognemo. Jedro mesta je obdano s starodavnim obzidjem in na sploh ima obiskovalec precej srednjeveški občutek, saj znotraj obzidja ni novogradenj, se pa najde kak kafič, kjer pripravijo espreso. Glavno in edino mesto v Mustangu ima okoli 900 prebivalcev. Kraljevo domovanje je nekoliko večja značilna tibetanska stanovanjska hiša. Vsekakor ne bi posumili, da gre za bivališče kraljeve dinastije s sedemstoletno zgodovino. Najbolj izstopajo značilno rdeče stavbe Majtrejinega templja in Tubčen gompe. Meniško življenje se odvija v sosednjem samostanskem kompleksu, ki ga sestavljata starejša Čode gompa in novejša Čoprang gompa. Glavna atrakcija mesta pa je verjetno vsakdanje življenje na ozkih ulicah in na ravnih strehah. Za jutranje bujenje so zadolženi tropi ovac, koz in konjev, ki jih vsak dan ženejo na pašo. V zadnjem času se jim pridružijo tudi šoferji, ki brez konca in kraja ogrevajo otopele dizle svojih toyot.

NA DIVJEM VZHODU

Pohod skozi vzhodni del Mustanga je od prvega do zadnjega trenutka vreden vsakega koraka. Pokrajina nas zasipa z novimi in novimi čudesi: visoki greben nad kanjoni Kali Gandakija, neverjetni prehodi med spustom v vasico Dhi, spokojne zelenice Yare in ekscentrična lokacija samostana Luri. Navrtani podporni stebri kot miza ravne obsežne planote, visoki vetrovni greben z rajskimi policami ter ozek vetrovni kanal, skozi katerega se spustimo v vas starodavnih stup Tange. Nato pa dolgo prečenje brez naselji po visokogorju vzhodnega Mustanga najosuplivejših oblik in barv do pošteno zasluženega piva po dolgi etapi v Čusangu.

 

 

 

HIMALAJA ZA VSAKOGAR

Že dolgo Himalaja ni več le cilj odprav, domena osvajalcev osemtisočakov, destinacija za najbolj drzne izzivalce največjih višin. Če je to sploh kdaj bila. Že leta 1964 je James Roberts pogruntal, da bo Himalaja privlačna destinacija  tudi za tiste, ki nimajo namena stopiti na težko prigaran himalajski vrh. Skratka, za vsakogar, takorekoč. In »izumil« je treking.

A še pol stoletja po Robertsu je najpogostejše vprašanje, ki mi ga postavijo nadebudni himalajci nekako takole:

»Vsak teden grem v hribe, vsako leto prekolesarim Franjo in pretečem 20km ljubljanskega maratona. Ali sem dovolj pripravljen(a) za treking v Himalaji?«

Priznam, da vedno znova nisem dovolj pripravljen na takšno vprašanje. Preden odprem usta, mi misli uidejo na poti v okolici Namče Bazarja, po katerih drobencljajo četice japonskih, korejskih, tajvanskih…  upokojencev, oprtanih z Ospreyevimi ruzački in full-frame Canoni. Prekritih ust in v belih rokavičkah se s povprečno starostjo 67 let in povprečno hitrostjo 1km/h neustrašno bližajo najbolj mogočnemu gorskemu obzidju sveta, ki ga tvorita povezana grebena Nuptseja in Lhotseja izza katerega preži temna piramida Everesta.

Ne, ne bodo naskočili krutih himalajskih vrhov. Z varne razdalje cca. 20km bodo naostrili svoje bele teleobjektive in jih poškljocali.

Odgovor na zgornje vprašanje je seveda da. Tudi brez Franje in Ljubljanskega maratona.

Gremo naprej z vprašanji: Kako pa to zgleda?

Treking po Himalaji zgleda kot potovanje, na katerega smo se odpravili peš. Vsak dan je drugačen, pa vendar so si dnevi podobni. Vsakdanja opravila postanejo rutina. Naročanje kosila, zajtrka in večerje, pakiranje torb za nosače, modrovanja ob peči v lodžu… z vsem tem izgubljamo vedno manj časa. Hoja postane način življenja, počasno premikanje skozi mogočne pokrajine omogoča, da se osredotočimo na vsak detajl. Saj zato smo tu. Oprezujemo za vrhovi: od kod se prvič vidi Everest, ali je to Tamserku ali Kusum Kanguru, kje sta na Nuptse plezala Jeglič in Humar, ali je tisto tam zadaj Makalu, kaj se vidi z Gokijo Rija, ali bomo še kdaj videli Čo Oju (bomo, iz Pheričeja). Ogledujemo si spokojno življenje himalajskih vasi, ob srečanjih zagnano vadimo »Namaskar« in skušamo ujeti pravilen naglas. Napenjamo oči, da bi v strminah nad Namče bazarjem ugledali mošusnega jelena in nimamo nič proti, če se prikaže rogati thar. Ali so rododendroni že odcveteli? Ali je to Dudh Kosi ali Imja Khola? Ali bo za večerjo spet dal bhat ali jakov zrezek? Kdaj bojo zakurili peč v jedilnici. A to posušen drek v peč mečejo?

In tako dalje in tako naprej, dan za dnem… Dokler se počasi ne odpravimo iz Namče bazarja po tisti dolgi strmini navzdol do sotočja in naprej ob Mlečni reki v Luklo, kjer je pred nami le še en cilj: let v Katmandu. Aja, in pica v Fire&Ice. Torej dva. S tem se krog konča in nastopi čas, ko ugotovimo, da bi bilo fino vstopiti v novega. Himalaja je velika, krogov ne bo zmanjkalo. Odlična tema za post trekinški pogovor v Sam’s Baru med zobanjem arašidov, poplaknjenih s požirkom piva Gorkha…

»Kdo tega ne bi zmogel?« je napačno vprašanje. Pravo in zadnje vprašanje je »Kako sem tako dolgo zmogel brez tega?«

Več o potovanjih v Himalajo za vsakogar pa 25.2. in 10.3.2016 v Kavarni Slamič.

MUSTANG BY BIKE – 1.del

Bicikli lezejo v Himalajo. Ne samo v Tibet (kjer so Kitajci že vse poasfaltirali v pričakovanju specialk) ali med Manalijem in Lehom (kjer isto počenjajo Indijci).

Krožijo okoli Anapurn in rinejo preko prelaza Šingo la v Zanskar. Sem in tja kdo zaide tudi v Mustang. Recimo jaz.

Zadeva je na prvi pogled enostavna. Plačaš petsto dolarjev glupe takse, da so te sploh pripravljeni spustit noter. Zakaj že? Ker je Mustang zaprto območje, nevarno blizu tibetanske meje in bi se lahko kdo splazil čez tistih par gora in prelazov in bi zašpecal  Kitajcem, da so Nepalci majhne rasti, skromnega premoženja, imajo skorumpirano oblast, nobenega resnega gospodarstva, še štroma komaj kaj, čeprav se iz Himalaje navzdol valijo gromozanske vodne mase…  In potem bi hudobnim Kitajcem mogoče šinilo v glavo, da bi Nepalcem postavili kako hidrocentralo, zgradili kako cesto, tovarno… Ker vse to Kitajci v Nepalu že počnejo, mora biti vzrok za visoko vstopnino kaj drugega. Recimo čisto preprosta logika: zakaj bi ljudje v Mustang hodili brezplačno, če lahko od vsakega obiskovalca poberemo petsto dolarjev (in od osamljenih popotnikov dvakrat toliko – beri dalje!)

Namreč, smo že pri drugem pogledu in stvari se komplicirajo. Če greš sam, plačaš takso še za namišljenega sopotnika, ki ga nihče ne pogreša, samo da je petsto dolarjev pravih. Ker v Mustang gresta lahko najmanj dva, tudi če se drugi nikoli ne prikaže. Preprosto rečeno: v Mustang greš lahko sam, če plačaš takso za dva.

Rabiš tudi vodnika (tudi če ga v resnici ne rabiš) in nihče se ne sekira, če vodnik pešači po svoje in ti bajkaš po svoje. Še celo če je vodnik samo namišljen ni važno, glavno da je njegovo ime zabeleženo na tvojem dovoljenju. Moj je bil resničen in je pešačil, dostikrat po svoje. Ime mu je bilo Babu Ram in je zmotno verjel, da pripada veličastni rasi Arijcev, za razliko od lokalnih mongoloidov. Opozoril sem ga, da se je zadnji Arijec samoumoril pred sedemdesetimi leti v totalno razsutem Berlinu in da s sklicevanjem na rasno čistost ne bo požel odobravanja med turisti, zlasti ne izraelskimi, ki jih v Nepalu ne gre zanemariti.

In če ni bilo od Babu Rama druge koristi, je tu pa tam škljocnil z mojim fotičem in me tako odrešil selfijev in neskončne zbirke portretov bicikla, naslonjenega ali položenega v raznorazna okolja in situacije.  Tako pridemo do tretjega pogleda, ko te raznorazna čudaštva več ne morejo presenetiti. Dobrodošel v Nepalu. Zdaj lahko začneš kolesariti.

V Mustang se gre iz Pokhare, drugega največjega mesta v Nepalu, lahko kar z letalom do Džomsona in si že skoraj tam. Ali pa z biciklom, če imaš tri dni časa. Jaz sem ga imel. In sem šel z biciklom. Pelješ se navzgor ob reki Kali Gandaki, od Benija dalje po makadamu. Ali tudi »makadamu«.  Cesta je namreč značilna himalajska cesta. Najprej dokaj gladka in položna in fenomenalno prašna. Višje nekajkrat preseneti s hudimi nakloni. Prah sicer izgine, a je podlaga tako razsuta, da bi odvrnila večino slovenskih šoferjev SUVov. Šele tretji dan med Ghaso in Džomsonom postreže z uživaškimi kolesarskimi detajli. Iz globokega kanjona (velja za najglobjega na svetu, saj ga obdajata osemtisočaka Anapurna in Daulagiri) se izvlečeš v široko rečno dolino z ogromnimi prodišči, nad katerimi se dvigujejo resne gorske vedute. Anapurne se grupirajo na vzhodu, Daulagiri pa s svojo pravilno obliko in izstopajočo postavo obvladuje zahodno obzorje. Cesta je tu ravno prav razsuta in ravno prav položna, da kolo gladko teče skozi fascinantno pokrajino, ki postaja vedno bolj tibetanska.

V Džomson sem se tako pripeljal v optimističnem kolesarskem razpoloženju. Babu Ram je že čakal tu s papirji, s katerimi je treba pomahati v Kagbeniju, da te spustijo naprej na zaprto območje. Zmeniva se, da bo pešakal za mano, ob meni, pred mano, včasih pa tudi malo po svoje, karkoli bo že o(ne)mogočal teren. Že na kratki poti do Kagbenija sva preizkusila vse naštete lege. Ravna bližnjica preko prodišč ob Kali Gandakiju mi je prinesla dosti prednosti, kratka strmina nad reko, po kateri sem s težavo zrinil bicikel, je izenačila rezultat, a sem mu na ciljni ravnini spet ušel. Tako sva potem kolesarila/pešačila vse do konca. Oziroma tik pred koncem, ki je bil tokrat bolj žalosten. Malo pred pred Kagbenijem se mi je razsul menjalnik in sem onesposobljeno kolo pač zrinil še do Džomsona. Na srečo mi je bil dolg sprehod vse do Pokhare prihranjen, saj je možno tja iz Džomsona odleteti.

VETROVI, NEPREVOZNE CESTE, TU IN TAM KAK PRELAZ

Medtem ko je Babu Ram na čekpointu v Kagbeniju urejal papirologijo, sem lepo čičal na terasici nad Kali Gandakijem, pil zadnji macchiato fredo, zvijal čike in zrl v peščine in višine, meli, grušč, prodišča in strmine Zgornjega Mustanga. Vrata v deželo visoko na severu Nepala ob meji s Tibetom so se pravkar odpirala. Babu Ram je že tu, greva. Za začetek po strmem grušču navzgor, ne ravno v elegantnem kolesarskem stilu, do ceste. In potem leti vse do prvega vzpona. Čeprav sem že v Pokaro prišel dobro aklimatiziran, so biciklistične potrebe po kisiku očitno tolikšne, da v klanec vedno malo zahropem. Značilno višinsko-globinsko izdihavanje mi pomaga zvozit prvi mustanški klanec in še nekaj krajših za njim. Potem ko v Čuksangu spregledam policijsko kontrolno točko in leseno brv, čez katero bi zlahka prečkal stranski pritok, se spet znajdem na produ Kali Gandakija. Približujem se znamenitemu prehodu čez reko, mostu ob ogromnem prislonjenem stolpu. Ceste tu zmanjka, most je le za pešce (in kolesarje). Pozimi, ko je nivo vode najnižji, vozila lahko prečkajo reko kar po strugi, večino leta pač ne. Od tu dalje cesta ostaja na zahodnem bregu Kali Gandakija vse do Lo Mathanga, prestolnice zgornjega Mustanga.

In zdaj nastopi veter. Dolina reke Kali Gandaki slovi po močnih vetrovih, ki se z mučno doslednostjo vsak dan nekaj pred poldnevom zaženejo z juga po dolini navzgor in ne popustijo do večera. Dokler sem na ravnini obrečnega proda, se zaradi sunkov v hrbet ne sekiram, prej nasprotno. Na drugi strani se cesta v serpentinah vzpenja do vasi Čele, kjer se ima današnja etapa končati. Ali pa bi še malo sforsiral in potegnil do Samarja, naslednje vasi? Višinska razlika med vasema je spodobna, ampak dosedaj je bilo kolesarjenje precej pohlevno in še en klanec bi že zmogel. Da niti slučajno, mi postane jasno, ko me prvi sunek vetra skoraj prevrne s kolesa. Ker cesta vijuga, vsak naslednji šus užge pod drugačnim kotom, vmes je tudi kako zavetrje, a le zato, da te takoj zatem iz nepredvidljive smeri bolj rukne. Ravnotežje je torej odpihnil veter in zadnje metre do vasi žalostno precapljam, trdno odločen, da bo treba zjutraj vstajati bolj zgodaj.

Če imamo namen kolesariti po cesti, četudi makadamski (v Mustangu ni niti metra asfalta), potem kakih posebnih tehničnih težav ne pričakujemo. Ampak v deželi, kjer veter premetava kolesarje, tudi na ceste ne moreš stoodstotno računati. In še ena značilnost kolesarjenja v Mustangu. Ko ravno vriskaš in si misliš, da boljšega kolesarjenja skoraj ne bi moglo biti, se v naslednjem hipu sprašuješ, kako bom pa spravil kolo tule čez. Vse to me je čakalo že navsezgodaj naslednjega dne na poti v Samar. Pešpot jo tu ubere preko ogromne, navpične, prepadne rdečkaste stene, vklesana, strma in stopničasta, kolesarski brezup skratka. Na srečo se cesta usmeri po drugi strani in je kot široka polica, ki preči divje pečine, najprej zavajajoče položna, da leti kot metek. In ko lahkotno bicikliraš skozi ta nor gorski svet, ti pogled za hip uide naprej, da bi ugledal nadaljevanje te uživancije. A nadaljevanja ni. Pogled se zabije v neprehodna ostenja, cesta izgine in v skalah se ti privoščljivo režijo modre ovce, ker one znajo plezat čez navpične stene, tvoj bicikelj pa nikakor ne. Kakšne so bile nakane inženircev, ko so prodirali čez to divjino, se razkrije za naslednjim vogalom. Tu so našli ozko, strmo razdrapano grapo in nagnali buldožerista, da se je v kratkem vratolomnem cikcaku izkopal iz zagate.  Le sledil sem mu lahko, rinil kolo in občudoval drznost cestarjev, da so tako odločno zarezali v krušljive bregove. In vajo je bilo treba tega dne še dvakrat ponoviti.

Zahodna plat Mustanga ima nehvaležno konfiguracijo. Nizajo se globoke doline, ki so jih izdolbli stranski pritoki Kali Gandakija. Vsaka dolina ima svojo vas, Samar, Sjangbočen, Geling, Gami, Tsarang… Vmesne grebene prečkajo prelazi, dva do trije na dan ti ne uidejo, sučejo se tam okoli štiritisoč metrov nadmorske višine. Pri plezanju nanje je cesta, kar se naklonov tiče, prizanesljiva. Podlaga je kakor kje, spuščati pa se je mogoče po bližnjicah, ki jih uporabljajo pešci, to je večina Lob, kot se reče prebivalcem Mustanga. Prometa ni veliko, par džipov dnevno, ki opravljajo javni prevoz, ter vmes kak džip s turisti. Osebnih avtov ni, ker je zanje cesta neprevozna, tu in tam švigne mimo kak domačin na krosli.

KO JE CESTE KONEC…

Ko se cesta iz Gemija začne dvigovat na nov prelaz, sem zavil levo po slabo vidnih stezah proti živordečim pečinam nad vasjo Dakmarja. Kar pomeni isto, namreč »dakmar« je v lokalni tibetanščini »rdeča pečina«.  In je pečina in je rdeča, kar ni čudno, saj gre za kri demonke, ki se je zoprstavljala širjenju tibetanskega budizma in končala razkosana po vsej pokrajini, kri na pečinah, čreva v njihovem vznožju v obliki dolgega molilnega zidu, srce pa v sosednji dolini, kjer stoji najstarejši samostan V Mustangu – Ghar gompa.

Že ta pisana raztelesitev bi bila dovoljšen razlog za slovo od ceste, zanimalo pa me je tudi, kako se obnese kolesarjenje, ko ceste enkrat zmanjka. Vrnitev iz Mustanga sem namreč načrtoval preko vzhodnega dela, kjer se na cestno podlago ne bo mogoče zanašati.

Do Dakmarja je šlo odlično, dolina široka, pot ne prestrma, krvave pečine impozantne.

A kot je v Mustangu v navadi, kmalu naletiš na prelaz, tokrat brez cestne potuhe. Tako sem se lotil strme steze in ugotovil, da če se vzpon pravočasno konča, lahko bicikelj pririnem marsikam. In še splačalo se je. Vrh prelaza je na razgledni planoti, ki se nato kolesarjenju nadvse prijazno obrne proti dolini in samostanu Ghar. Spet sem moral vriskati od užitka, nisem prepričan, da na glas, a vriskal sem vsekakor.

Iz doline se pot vzpne na nov prelaz, najvišji na poti proti Lo Mathangu, 4.325 metrov visoki Chogo la. Ker mi je bilo za ta dan rinjenja dovolj, sem raje odbrzel navzdol, da spet ujamem cesto proti Lo Mathangu. Babu krene čez prelaz, jaz po cesti in v Lo Mathang Guest House-u sem se ga dodobra načakal.

 

NAZAJ V NEPAL!

Spomladanski katastrofalen potres v Nepalu ni pustil za seboj le več kot 8.000 mrtvih, 21.000 ranjenih in velike materialne škode. Krepko je zamajal temelje, ki so številnim Nepalcem pomenili edino možnost preživetja. Upajmo le, da jih ni tudi porušil.

Naši nepalski prijatelji in sodelavci poročajo, da je obisk njihove dežele v jesenski sezoni 2015 upadel za 85 odstotkov. Turizem je glavna nepalska gospodarska panoga. Na vrhuncu državljanske vojne med nepalsko vlado in maoisti v začetku tega tisočletja se je število tujih obiskovalcev Nepala skrčilo na manj kot 300.000 letno. S premirjem in politično normalizacijo se je začela postopna rast in število turistov se je potrojilo. Med njimi sem bil tudi sam, kot vodja potovanj, velikokrat pa tudi za lastno veselje. Izdatno sem izkoristil 150 dni, ki jih tujcem letno nameni nepalska imigracija, da jih preživijo v deželi.

Redni obiskovalci Nepala smo lahko opazovali pospešeno gradnjo novih hotelov, vse večje število trgovin in restavracij, ob trekinških poteh so zrasli novi lodži, udobje v starih se je iz leta v leto povečevalo. Treking okoli Manasluja in v Mustang sta se iz taborniške pustolovščine spremenila v pohajanje od lodža do lodža in s tem postala enostavnejša in turistom prijaznejša. Pod najvišjimi gorami sveta so poleg novih prenočišč rastle pekarne, internetne točke, trgovine s pohodniško opremo. V Namče bazarju lahko kupiš originalne izdelke najboljših blagovnih znamk, si privoščiš biljard s pločevinko guinessa v roki. Še v Gorak Šepu, več kot pet tisoč metrov visoko, lahko preko satelitske internetne povezave svojim facebook prijateljčkom pokažeš svoj od višine upadel obraz.

Turizem je polnil državno blagajno s trdno valuto, predvsem pa je v deželi, kjer večino prebivalstva predstavlja slabo izobražena podeželska populacija, omogočil preživetje številnim družinam. In kot da šok potresnega uničenja ne bi bil dovolj, so brez dela ostali vodiči, nosači, mulovodci, delavci v hotelih in restavracijah, da ne govorimo o družinah, ki so v gradnjo lodžev vlagale svoje prihranke ter posojila. Spomladansko predmonsunsko sezono 2015 je kruto prekinil potres. Jeseni 2015 so turisti Nepal izbrisali iz svojih potovalnih načrtov.

Težavam, ki so se nizale od potresa dalje se je pridružil spor glede ustavne avtonomije južnega dela Nepala. Zaradi protesta Madhesijev, ki so pričakovali od ustave več neodvisnosti, je bil jeseni 2015 drastično omejen transport preko mejnih prehodov z Indijo. Nepal je glede dobav popolnoma odvisen od mogočne sosede, ki podpira težnje po neodvisnosti v južnem Nepalu. Nenadoma je promet skoraj obstal, saj je Indija glavni nepalski dobavitelj nafte. Zaloge so začele kopneti in police v trgovinah so ostajale prazne, ker so kolone kamionov obtičale na blokiranih cestah Teraia. Da bi rešili kar se rešiti da, so Nepalci svoje kopneče zaloge nafte namenili prevozu turistov. Nepalski prijatelji so mi zagotavljali, da obiskovalci s prevozi zaradi pomanjkanja nafte ne bodo imeli težav.  Pripravljeni so bili na ure in ure čakanja v neskončnih vrstah na bencinskih črpalkah, pripravljeni so bili pešačiti, da le rešijo jesensko turistično sezono. A žal ni bilo česa reševati.

Vabilo turistom, da bodo največ naredili za Nepal, če pridejo tja na počitnice, je naletelo na gluha ušesa. Prizadevanjem Nepalcev, da bi si s turizmom opomogli, so se pridružile največje tuje agencije. Kljub slabim obetom niso opustile svojih nepalskih programov. Exodus, KE Adventure in ostali so sporočili, da razpisujejo svoja trekinška potovanja v Nepalu za jesen 2015 kot običajno. Britansko zunanje ministrstvo je umaknilo opozorilo pred nevarnostjo potovanja v Nepal že julija 2015.

Zakaj turistov kljub temu ni bilo?

Pogovori o Nepalu se vedno končajo z začudenjem. »Odpravljaš se v Nepal? Ali ni tam vse porušeno?« Sploh ne. Resda so predeli Nepala, kjer je škoda ogromna, a večjega dela dežele potres ni prizadel. Od kod torej vtis, da v Nepalu komaj kaj še stoji pokonci?

Odgovor se skriva v medijski podobi Nepala, ki se je izoblikovala ob potresu. Ta se je precej razlikovala od resničnosti. Ko so svet in Slovenijo preplavile fotografije in posnetki potresa, je nastal vtis, da je dežela praktično izbrisana s površja zemlje. Medijske zakonitosti so neizprosne. Poročilo o potresu mora biti podprto s podobami razdejanja.  In do njih v dneh po potresu ni bilo težko priti. A v resnici je bil potres kljub svoji silovitosti selektiven in omejen na zelo majhno področje Nepala. V Kathmanduju je prizadel predvsem starodavno gradnjo, kamor žal sodi tudi zaščitena svetovna kulturna dediščina. Najbolj prizadeta so bila področja v neposredni bližini epicentra, med njimi vse bolj priljubljen trek okoli Manasluja. A že prihajajo novice, da se prvi trekerji podajajo tudi tja. Usodno je potres posegel v dolino Langtang, kjer je ogromen plaz istoimensko vas dobesedno izbrisal. A obenem je le par dni po potresu v Pokhari, drugem največjem mestu Nepala vse potekalo kot običajno. Živžav na Lakeside-u, obalni cesti ob jezeru Phewa ni bil nič manjši kot sicer. Turisti so polnili promenado, restavracije in trgovine, nikjer sledu o ruševinah in tragediji, ki je zaznamovala kraje le par sto kilometrov proti vzhodu. Tudi Katmandu si je kmalu po potresu opomogel. Potres je za seboj pustil ruševine v starem delu mesta, kjer so od več sto let starih stavb ostale le opeke. Novejša gradnja pa je potres dobro prestala. Turistični center Katmanduja Thamel jo je odnesel z razpokanimi zidovi in nič več. Ostale trekinške destinacije že vsaj od jeseni vabijo popotnike.

Nepalci vtis o posledicah potresa skušajo popraviti z naslednjimi številkami: med potresom je bilo prizadetih 10 od 75 okrožij; prizadet je bil en narodni park od desetih; prizadeti sta bili dve od 35 trekinških poti; komunikacije delujejo 100%; 3 od 8 UNESCOvih znamenitosti so poškodovane; vse bolnišnice so varne in delujejo, nalezljivih bolezni ni; 80% hotelov v Katmanduju je preverjeno varnih.

Na srečo vse kaže, da se letos Nepalu obetajo boljši časi:

Založba Rough Guide je med priporočenimi destinacijami za leto 2016 Nepal postavila na prvo mesto.

http://www.roughguides.com/best-places/2016/top-10-countries/

Med 16 izbranih destinacij za leto 2016 je Nepal na svoj »cool« seznam uvrstil tudi National Geographic Traveller.

http://www.natgeotraveller.co.uk/smart-travel/features/the-2016-cool-list/

Nepal je med desetimi top destinacijami leta 2016 na seznamu revije Conde Nast Traveller.

http://www.cntraveller.com/recommended/itineraries/best-travel-destinations-2016/page/nepal

Revija za potovanja Afar je Nepal uvrstila med 10 izbranih destinacij za leto 2016.

http://www.afar.com/magazine/the-top-10-destinations-on-our-2016-travel-list

Nepal je tudi med izbranimi destinacijami leta 2016 založbe turističnih vodnikov Fodor.

http://www.fodors.com/news/photos/fodors-go-list-2016#!22-nepal

Gremo torej nazaj v Nepal!

Spomladi 2016 potujemo pod Everest in v Mustang.