GORI, DOLI, NAOKOLI ANAPURNE pomlad 2018

Potem ko sem obupal nad cesto, ki je zarezala v doline reke Marsijangdi in legendarni treking okoli Anapurn zaprašila in zakadila s prometom, sem po petih letih rednih obiskov leta 2008 tem prelestnim krajem vzel slovo.

Deset let kasneje je Luka prešinila dobra ideja: izkoristimo cesto in se osredotočimo na gorski svet okoli Mananga. V prejšnjih časih je bilo treba iz vročih subtropskih nižav obresti vse vasi v dolini, preden si se lahko zazrl v obličje Anapurninega obzidja, in tako ni ostalo dosti časa za vsa razkošja, ki jih ponuja gorski svet med Anapurno II in Veliko bariero. Saj je bilo treba še čez Thorong la in do Jomsona. Zdaj uvodna vročina, palme in riževe terase odpadejo, nadomestijo pa jih ledeniška jezera Kičo in Tiličo, romanje v vznožje Velike bariere in Tiličo Peaka in sploh dobi tako vse skupaj bolj visokogorski značaj, aklimatizacija bo boljša in Thorong pa bo padel kot pokošen. Letos spomladi smo torej preizkusili ta itinerarij in sploh ni izpadel slabo. V letošnji jeseni vse skupaj ponovimo!

S hojo smo pričeli v Čameju in tako hitro vstopili v Nyiešang, dolino zgornjega toka reke Marsijangdi, ki jo na jugu varuje neprebojni zid Anapurn. Med drugim tudi pred slabim vremenom, zato smo pričakovali, da bo naše bivanje pod Anapurnami obdarjeno z jasnim nebom. Nismo se smotili.

Oblaki so se začeli trgati med vzponom do ledeniškega jezera Kičo, 4.600 metrov visoko. Odprl se je pogled vse do Tiličo peaka in Velike bariere, kamor smo bili namenjeni v naslednjih dneh.

Na nasproti strani doline pa seveda niz Anapurn, dvojka, štirica in trojka.

Pot proti jezeru Tiličo je zelo slikovita. Izhodišče za ledeniško jezero so lodži v t.i. Tiličo baznem taboru.

Po sneženi noči smo se prebudili v jasnem jutru. Vreme za obisk jezera je bilo idealno.

Vstopamo v visokogorsko himalajsko pokrajino, Velika pregrada je tik nad nami.

Jezero je na višini 4.920 metrov, nad njim pa se dviguje sedemtisočak Tiličo.

Na poti pod prelaz Thorong la smo naleteli na gostijo jastrebov:

Pot okoli Anapurn pomeni, da je treba iz doline reke Marsijangdi priti v dolino reke Kali Gandaki. Prehod odpira sloviti prelaz Thorong la, 5.416m. Prelaz povezuje gorsko pokrajino pod ostenjem Anapurn s širjavami tibetanske planote.

Prelaz Thorong la sodi med tehnično lažje himalajske prelaze. Treba je biti le pozoren na nadmorsko višino in vreme. Z dobro aklimatizacijo in ob jasnem vremenu je prečkanje prelaza epska himalajska izkušnja.

Do vrha prelaza je okoli 4 ure hoje.

Sestopimo v dolino reke Kali Gandaki. Naša prva postaja so templji Muktinatha, enega najsvetejših hindujskih krajev.

Do letališča v Jomsonu, od koder bomo poleteli v Pokaro, uberemo pot po razglednem grebenu in skozi stransko dolino, kjer samuje vasica Lupra.

Nato pa se poslovimo od nosačev, odletimo v Pokaro in se izgubimo v pletežu restavracij, trgovin in hotelčičev ob jezeru Phewa…

 

 

V NEPAL NA TREKING

https://trektrek.si/treking-nepal-kopra/

https://trektrek.si/treking-everest-bc-nepal/

NAJ NEPALSKI TREKI

foto: Uroš Sever, Aleksij Kobal

Treking – večdnevno pohodniško popotovanje skozi običajno gorski svet, kjer osvajanje vrhov, štopanje hitrosti in sploh kakršnokoli tekmovanje, vratolomno plezanje, adrenalinski pospeški ne pridejo v poštev. Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza, se ustavljamo, da uživamo v okolici, fotografiramo, prepoznavamo cvetje, klepetamo s sopotniki, lahko tudi kaj zapojemo.

Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželjenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, kjer polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele.

Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. Dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…

KAM TOREJ?

Treking pod Everest z Island Peakom, 6.189m

Treking pod Everest je za mnoge glavni razlog za obisk Nepala. Upravičeno ali pa tudi ne. Everest je resda le en in dihanje zredčenega zraka ob pogledu na osemtisočake je himalajski dosežek, ki je dostopen (skoraj) vsakomur.

Everest ( Čomolungma po tibetansko in Sagarmata po nepalsko) s svojo pokončno druščino osemtisočakov (Čo Oju, Lhotse, Makalu) se vzpenja proti stratosferi v vzhodnem delu Nepala, v pokrajini Khumbu. Osemtisočaki so nanizani v mejnem grebenu med Nepalom in Tibetom, ki je, obogaten še s kar nekaj plečatimi sedemtisočaki (Gjačung kang, Pumori…) zagotovo najbolj impresivna pregrada zemeljske oble. A to še ni vse. Vratolomna ostenja Ama Dablama, Čolatseja, Tawočeja, neprebojno obzidje Nuptseja, visoki prelazi med dolinami Khumbuja, visokogorski pašniki jakov, kjer prenočujemo v udobnih lodžih, vasi Šerp in njihovi samostani tibetanskega budizma – pomikamo se skozi enkratno pokrajino, prepleteno z legendami, zgodbami o skrajnih naporih, uspehih in tragedijah, marsikatero so prispevali tudi slovenski himalajci.

Vsekakor je le pot proti baznemu taboru pod Everestom premalo. T.im. Everestova magistrala seveda privlači najštevilnejšo publiko in večini obiskovalcev je glavni cilj stopiti na razgledni Kala Patar, ki trekerju odpre razgled na vršno piramido Everesta, slovito Južno sedlo in sosednji Lhotse. Najkrajša pot do cilja pa popotnika prikrajša za čaroben niz Gokijskih jezer, naj himalajski razgled z Gokijo Rija, labirinte največjega nepalskega ledenika Ngozumpa, divjo gorsko pokrajino prelaza Čo la, vratolomne poglede na Ama Dablam in Lhotse iz Čukunga, podirajoče se serake, ki se lomijo v jezero Imja Tsho … Zato je škoda ubrati najbolj uhojeno pot proti vznožju najvišje gore. Khumbu ponuja mnogo več in če smo že tu, raje dodamo kak dan za bolj celovito doživetje te enkratne himalajske pokrajine.

Z letališča v Lukli po najkrajši poti do baznega tabora in ob upoštevanju osnovnih pravil aklimatizacije bomo prišli v 11 dneh. A zelo priporočljivo si je privoščiti nekaj dodatnih dni vsaj še za obisk doline Gokijskih jezer in prečenje prelaza Čo la…

Kot vrhunec nealpinistične himalajske kariere pa se nam ponuja šesttisočak Island Peak – Imja Tse, 6.189 metrov, le korak stran od uhojenih poti v zavetju mogočne južne stene Lhotseja. Izkušeni nepalski himalajski mački nam omogočijo, da se dotaknemo izkušenj resnih himalajcev, zapičimo dereze v sneg.

Okoli Anapurn

Treking, ki je bil včasih naš paradni konj. Potem so skozi dolini rek Kali Gandaki in Marsijangdi potegnili cesto in umaknili smo se – ne daleč, na poti okoli Manasluja.

Nazaj pod Anapurne se vračamo z drugačnim pristopom. Če smo nekoč uživali v počasnem pridobivanju višine in se prebijali čez vegetacijske pasove in kulturne sloje, ki pred nami razgrinjajo raznolikost Himalaje, zdaj hitrejši pristop izkoristimo, da lahko več časa posvetimo odmaknjenim krajem v vznožju obzidja Anapurn. Cesta ni prav nič predrugačila panoramske poti skozi vasici Ghyaru in Ngawal visoko nad dolino reke Marsijangdi. Vzpon na ledeniško jezero Kičo pod Čuluji ni le dobra aklimatizacija ampak tudi odličen razgednik na ledeniško obzidje nad katerim se pnejo vrhovi Anapurn. Pohod do jezera Tiličo pa nas pripelje vse do vznožja slovite Velike pregrade (tiste iz Herzogove Anapurne seveda) in zagotovo predstavlja enega vrhuncev trekinga.

Prehod čez prelaz Thorong la, ki povezuje dolini Marsijangdi in Kali Gandaki, še vedno pomeni epski pohod in osupljivo spremembo, ko gorski svet Himalaje prehaja v peščena prostranstva tibetanske planote. Sestop skozi odmaknjeno vasico pripadnikov religije bon je še zadnji poudarek našega treka preden se zavalimo v turistično udobje Pokhare.

Okoli Manasluja

Treking okoli Manasluja je uspešno nadomestil kar je včasih ponujal treking okoli Anapurn. Nekoč zaprtemu območju tik ob tibetanski meji so ob upadu obiska Anapurn nekoliko odškrtnili vrata. In mi si nismo mogli kaj, da se ne bi nemudoma pognali skozi.

Ima vse tisto kar pravi himalajski treking mora imeti. Začenjamo v subtropih, med palmami in riževimi polji, počasno pridobivanje višine, ki sovpada s prehodom iz hindujskega sveta v skrivnostni svet šamanskih Gurungov in dalje v naročje tibetanskega budizma. Obenem palme zamenjajo visoki himalajski bori in nekajkrat se znajdemo v pravljičnih pragozdovih, že v naslednjem hipu pa nas bobnenje reke Buri Gandaki opozori, da so pred nami nove ožine njenih kanjonov. Višje nas čakajo himalajske goličave, tibetanski samostani in vasi, ki se v svoji odmaknjenosti očitno dobro počutijo. Pokrajini zavlada Manaslu oz. Pungyen kot ga imenujejo domačini in je uvrščen v njihov budistični panteon kot osrednje zaščitniško božanstvo. Kar ni čudno, dvoglavi Pungyen obvladuje pokrajino in izrazito prerašča svojo gorato okolico. Ena najbolj slastnih aklimatizacij bo naša pot do samostana Pungyen ob istoimenskem ledeniku, kjer se nam odpre mogočna vzhodna plat gore.

Okoli Manasluja krožimo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prehod iz doline reke Buri Gandhaki v dolino reke Marsijangdi omogoča prelaz Larkya la, ki s svojimi pet tisoč metri ni tehnično zahteven, a nas lahko preseneti s slabim vremenom ter poledenelimi pobočji, preko katerih poteka dolg sestop. V lepem vremenu je prelaz veličasten razglednik, nameščen v osrčje osupljive gorske pokrajine.

Treking zaključimo v dolini Marsijangdi in izkoristimo novo zgrajeno cesto, da se izognemo prašnemu okolju lokalnega prometa, gradbiščem in megalomanski kitajski hidroelektrarni.

Gornji Mustang

Ko na skrajnem koncu lične vasice Kagbeni strmimo proti severu, od koder pritekajo reke proda in vode Kali Gandakija, nas seveda prime, da bi si visokogorsko puščavo, ki prehaja v Tibet od blizu ogledali. Ovira ni majhna, salamensko drago trekinško dovoljenje za vstop v Gornji Mustang. A če nam jo uspe premagati, nam ne bo žal.

Narava je tu posegla na področje nadrealizma, na razmeroma majhnem območju izvaja neverjetne obrate, pošilja nas v globoke kanjonske labirinte, pred nas postavi neverjetna ostenja, ki jih je vetrna erozija izrezljala v mogočna stebrišča, popelje nas na razgledne grebene, planotaste ploščadi in nas zasipa s prahom in vsak dan se trudi, da bi nas popoldanski vetrovi odpihnili s prizorišča teh in takšnih likovnih ekstravaganc. Pri tej fascinantni predstavi tudi človeški delež ni zanemarljiv. Miniaturno budistično kraljestvo se je tu obdržalo daleč dvajsteto stoletje. Starodavni samostani, včasih na osupljivih lokacijah, arhaične stupe in neskončni molilni zidovi, tradicionalna arhitektura in način življenja, obvezni namakalni sistemi, ki omogočajo zaplate živega zelenila sredi peščenih odtenkov…

Zaradi občutljive lokacije na meji z okupiranim Tibetom je nepalska vlada Mustang konzervirala kot zaprto območje in z visoko ceno dovoljenja selekcionirala obiskovalce. Le pravi popotniški sladokusci cenijo enkratnost te pokrajine.

Čeprav je do lokalne prestolnice Lo Mathang speljana cesta, je pešačenje še vedno najboljši način za obisk Mustanga. Ne le zato, ker nas steze popeljejo v precej bolj slikovite konce kot večinoma razrita in komaj prevozna cesta. Pešcem je omogočeno križariti po vzhodnem delu Mustanga, ki ga vsekakor ne velja zamuditi. Peščeni grebeni nad kanjoni Kali Gandakija, spektakularen spust do reke in vratolomna lokacija samostana Luri, neobljudeni prelazi, lunarna pokrajina visokih planot in pogledi proti jugu, kjer se dvigujeta himalajski veličini Anapurna in Daulagiri… Zaradi vsega tega vzhodne polovice dežele nikakor ne gre izpustiti!

Greben Kopre

Razgledi in rododendroni – tako bi na kratko povzeli to ljubko pohodniško poslastico v jugozahodnem delu pogorja Anapurn. Meji na mnogo bolj slavno Anapurnino svetišče, ki pa s svojimi gozdnatimi stopnišči in pravo turistično gnečo izgublja privlačnost.

Greben Kopre je tudi priložnost, da vaške skupnosti, ki so doslej životarile na obrobju frekventnih trekinških območji, pridejo na svoj račun. To si vsekakor zaslužijo, saj so stopili skupaj in poskrbeli, da so na ključnih točkah zrasli lodži, ki nudijo prenočišča tam, kjer jih popotnik potrebuje ter uredili poti. Luksuza kot ga nudijo v preobljudenih vaseh nedaleč stran še ni, a v teh prenasičenih turističnih časih je to kvečjemu prednost.

Večinoma se držimo grebenov ter izredno razglednih točk, ki se dvigujejo nad širnimi rododendronovimi gozdovi. Tipično spomladanski treking postreže z rdeče rožnato podlago cvetočih rododendronov nad katero se dviguje pogorje Anapurn na eni in samotar Daulagiri na drugi strani.

Mera Peak, 6.476m

Mera je troglavi vrh na območju zaščitenega naravnega območja reke Barun. Položna severna ledeniška pobočja nad prelazom Mera la zagotavljajo tehnično nezahteven vzpon. Za razliko od Island Peaka, ki je logistično nezahteven dodatek trekingu pod Everest, je vzpon na Mero prava mala ekspedicija. Od izhodišča v Lukli je pot do vrha in nazaj samostojno podjetje, ki z drugimi trekingi nima nobene povezave. Vzpon na Mero je verjetno za marsikaterega nealpinista največ kar v Himalaji lahko doseže in najboljši približek himalajski odpravi, ki si ga lahko privošči (skoraj) vsak.

Južnejši dostop, ki je daljši od bolj direktnega (in aklimatizacijsko problematičnega) čez prelaz Zatrwa, je pravi mali treking skozi vasi in kasneje nenaseljen, strm in divji gozdnat svet in je ustrezna priprava na himalajsko dogodivščino. Ta se začne z vzponom na prelaz Mera la, kjer stoji tudi prvi tabor. Naslednji, t.im. advanced camp se skriva za skalnatim robom sredi fantastične ledeniške pokrajine, le malo tesno predvsem pa hladno je tukaj, na višini 5.700 metrov. Na vrh se odpravimo ponoči in sončni vzhod nas doleti sredi prostranih snežnih pobočji. Mraz popusti, mi pa uživamo v norih razgledih na Everest, Lhotse in Makalu, ki so naši bližnji sosedi, medtem ko se v daljavi na drugem koncu Nepala prikazuje mogočna Kangčengdzenga, 3. najvišji vrh na svetu.

 

GREMO NA DAMAVAND

foto: Kobajaši (taboljše) & Kajzer Unlimited

https://trektrek.si/treking-damavand-september-2018/

Damavand bomo težko spregledali. Z višino 5.609 metrov najvišji vrh Irana in najvišji vulkan v Aziji tako impozantno štrli v nebo visoko nad okolico, da ga nemudoma prepoznamo, tudi ko ga vidimo prvič. Nenazadnje je drugouvrščeni Alam-Kuh kar osemsto metrov nižji. Iransko gorovje le na najvišjem vrhu preseže pet tisoč metrov in to krepko. In zelo verjetno je, da ga bomo prvič ugledali, ko se cesta začne spuščati proti Polurju, vasi v vznožju gore, kjer stoji naše prvo oporišče na višini 2.270 metrov.

Ker smo se pripeljali neposredno z letališča (in se izognili jutranji prometni gneči v Teheranu), se nam prileže močan iranski čaj v eni od obcestnih čajnic, nato pa si v planinskem zavetišču privoščimo krepak zajtrk v iranskem stilu. Obvezne so sveže kumarice in paradižnik ter mlad sir ter dough, jogurtov napitek z meto. Lokalni peki prispevajo sveže pečen kruh. Sledi počitek – kar nekaj ur spanja, kot se po nočnem letu spodobi. Zgodaj popoldne se z džipi odpeljemo skoraj tisoč metrov više do Gusfand sare, tabora pri opuščeni mošeji. Nekaj časa si ogledujemo izravnave, na katerih bi lahko taborili, potem pa se odločimo, da bo opuščena mošeja še najenostavnejša izbira za prenočišče.

Da nam kar se hrane tiče na Damavandu ne bo hudega, se izkaže, ko nam Abu Rahim, naš kuhar postreže z večerjo. Gorme sabdži je enolončnica iz mesa, stročnic in obilice omake iz zelišč. Boljšega v Iranu nisem jedel ne dotlej ne potlej. Ni manjkal niti dvobarven riž (običajen bel in obarvan z žafranom), posebno presenečenje večera pa je bil tahdig, slastna zapečena riževa skorja.

Ko nas je predvečerna igra svetlobe nagnala na fotografsko seanso v okolici tabora, smo dan z gorsko kulinarično ekstazo več kot uspešno zaključili.

Zjutraj je bil vseokoli nas vzpodbudno jasen dan, pred nami pa ne prav posebni napori. Po bogatem zajtrku smo zajeli sapo in odšpancirali navzgor po zložno vijugavi poti na višino 4.220 metrov, kjer stoji veliko novo zavetišče Bargah Sevom. Šlo nam je odlično, posebej še, ker je vsa naša prtljaga potovala navzgor na hrbtih mul. Zavetišče ima veliko jedilnico in prostorno spalnico, za hrano in posteljnino pa moraš poskrbeti sam. S toplimi spalkami, ki jih prenašajo mule ter Abu Rahimovo kuhinjo nam hudega ne bo.

Koča se je pospešeno polnila z domačimi pohodniki. Ti so nameravali izkoristiti konec tedna (v Iranu je prosti dan petek) ter v dveh dneh priti na vrh in nazaj. Kar je precej divji načrt, če se na izdaten pettisočak odpraviš brez aklimatizacije. Abu Rahim je od nekje privlekel ogromne kolčine marinade s piščančjim mesom. Ko je kose mesa začel natikati na palice, je postalo jasno, da se pripravlja iranska klasika – džudže kebab. Le da ni bilo jasno, kje bo postavil tradicionalni iranski žar mangal. Pa ja ne kar sredi koče.

Stari maček je že vedel kako in kaj. Nataknil si je puhovko in se odpravil ven, kjer je že dobro pihnil veter. Našel je zavetje in začel prekladati kamenje. Vmes je nasul oglja in zakuril. Čez pol ure se je miza šibila pod kopico rahločutno zapečenih kebabov. Pri sosednjih mizah so nekolikanj žalostno odpirali konzerve, a Abu Rahim je napekel dovolj za vse naokoli kot zapovedujejo iranske manire.

Naslednjega jutra se je koča izpraznila. Iranski planinci so odmarširali proti vrhu, mi pa smo se lagodno lotili razkošnega zajtrka. V načrtu smo imeli aklimatizacijo in nikamor se nam ni mudilo. Lagano sportski so lezli proti višini pet tisoč metrov in se vrnili v kočo, ki smo jo tokrat imeli skoraj samo zase. Iranci so sicer še pozno v noč kapljali s hriba, ali so prišli na vrh nismo preverjali. Aklimatizacijska tura nas je prepričala, da bo nam zagotovo uspelo.

Štartali smo zgodaj, saj je bil pred nami dolg dan. Kmalu je postalo jasno, kako bo potekal vzpon. Z lokalnima vodičema Alijem in Amirjem smo se dogovorili, da bosta z glavnino pospešila naprej, sam pa sem ostal zadaj z enim od udeležencev, ki je potreboval bolj preudaren tempo. Čakali se prav dolgo ne bomo, saj se ob rani uri hitro začneš hladiti. Tako sva lepo zložno pridobivala višino, oblečena sva bila ravno prav, ko je jutranji mraz zamenjal veter. Ni nama bilo ravno vroče, a tudi potila se nisva. Ko sva kar nekaj višine pridobila na južnem pobočju nad kočo, naju je pot usmerila desno proti vzhodu. Skozi labirint skalovja sva se prebila do vršnega pobočja. Tu se pot razdeli in pot izbiraš glede na to, v katero smer veter nosi žveplene pare iz fumarol, ki obkrožajo vrh. Najprej je kazalo, da bova šla po desnem kraku, a ko se je veter obrnil, sva izbrala levega, ki naju je pripeljal do skalnatega amfiteatra na vrhu. Tu sva padla v fotoseanso najinih sopotnikov, ki so jo občasno prekinile žveplene meglice iz vulkanskega podzemlja naše gore.

Ker je bil veter ugoden, smo sestopali najprej proti vzhodu. Tu je v vznožju vrha največja fumarola, ki se ji lahko približaš le iz zavetrne strani, saj puhti kot tovarniški dimnik. Ali in Amir sta se ji zelo previdno približala medtem ko smo zvedavi turisti nemudoma pozabili na nevarnost in repetirali svoje fotoaparate. Ko se je izbruh dima začel sumljivo obračati, sta vodnika zatrobila nemuden umik in odskakljala navzdol po melišču. Oklevajoče smo jima sledili, kot da nismo povsem prepričani, če polna pljuča žvepla odtehtajo dobro fotko. Seveda je ne in že smo vijugali proti zavetišču, kjer smo si obetali še en Abu Rahimov slasten obed in požirek (brezalkoholnega) piva.

Bili smo pridni in dovolj hitri, da smo prijetno polnih trebuhov zakorakali navzdol proti Bargah Sevom, kjer so nas že čakali prtljaga in džipi. Gnala nas je seveda misel na slastno večerjo v Sofre kane Ayaran v Teheranu in spokojno noč v hotelski postelji.

Na Damavand se odpravljamo spet septembra 2018.

https://trektrek.si/treking-damavand-september-2018/

ZAKAJ V TADŽIKISTAN?

https://trektrek.si/potovanje-tadzikistan-julij-2018/

Odgovor se skriva že v vprašanju.  Zastavljamo si ga namreč zato, ker Tadžikistana ne bomo našli na seznamih najbolj priljubljenih destinacij in v programih velikih agencij. Tadžikistan je dežela, kakršnih ni več. Dežela velikih potencialov in obetavne turistične prihodnosti, ki pa se še ni prav začela. In ko se bo, se bo v Tadžikistanu marsikaj spremenilo, ne nujno na bolje. Zato je obisk Tadžikistana edinstvena priložnost, da si ogledamo svet brez turistične mrzlice, gneče na trekingih, vrst za ogled znamenitosti, brez parkirišč, polnih turističnih avtobusov in pisano odetih skupin z vodičem na čelu in selfie sticki v rokah, brez velikim turističnim žepom prilagojenih cen in turističnim okusom prirejenih menijev, kjer gostoljubje še cveti brez preračunljivosti in kjer bo naša turistična prisotnost minila precej neopaženo. Na bazarju se bomo zlili z množico kupcev, v gorah nas bodo pastirice nasitile s svežim jogurtom, ker se tako pač ravna z gosti, v vasi nas bodo povabili domov na čaj in sveže pečeni kruh, saj smo popotniki, daleč od doma…

V Tadžikistanu ne bomo edini turisti. Znašli se bomo med okorelimi kolesarji na dolge razdalje, ki se prebijajo iz Evrope proti Kitajski in se že veselijo epskega pedaliranja v redkem ozračju Pamirske avtoceste. Mogoče bo mimo pribrzel Zvone Šeruga s štirideset let mlajšo miss Haloz na motorju. Zažvižgal bo Golico, preklel BMW in nas povabil na štamprle vodke ter izpuhtel v prostranstvu Centralne Azije. Morda bomo naleteli na par backpackerjev s tridesetkilskimi ruzaki, ki bodo ravno pešačili skozi prah Wakhanskega koridorja, ker jim je škoda denarja za džip. To pa je bolj ali manj vse.

Odgovor na naslovno vprašanje pozna vsak, ki je Tadžikistan že obiskal. Kakšen je za druge ne vem, vem pa zagotovo, da ni nikomur žal. Ravno nasprotno. Tadžikistan lahko razočara le tistega, ki mu gredo na živce zelo divja gorovja, izjemna zgodovinska in kulturna dediščina, odmaknjeni kraji, ki skrivajo številna drobna presenečenja, modro nebo nad pamirsko planoto, ki mu lahko s svojo sinjino konkurirajo le še bolj modra visokogorska jezera.

Kdor ne mara sveže pečenega kebaba ali umetelno pripravljenega riža zaliti s smešno poceni pivom, ali mu niso pri srcu slastne marelice in sočne lubenice, se naj Tadžikistana ogne v velikem loku. Kogar ne vznemirja potovanje po sledeh Svilene poti in skozi ožino Wakhanskega koridorja, ki je nekoč delil britanski imperij od ruskega (s Kitajsko v neposredni bližini), kjer pogled preko reke Pandž razkriva, kaj se dogaja v Afganistanu (pravzaprav nič posebnega), mu Tadžikistan iskreno odsvetujem. Še zlasti pa je dežela neprimerna za vse, ki niso ljubitelji visokih gora, epskih pogledov na sedemtisočake, razglednih prelazov in taborov na bregovih velikih in majhnih gorskih jezer in se zgrozijo ob pogledu na pastirico, ki ponuja velik kos v jurti pečenega kruha v eni in skledo svežega jogurta v drugi roki.

Za takšne je na seznamih želja in v programih agencij obilo ponudbe. Mi pa gremo v Tadžikistan.

NEPAL, POMLAD 2016 (oz. nepalsko leto 2073)

In smo spet v Nepalu. Pravkar obhajamo obletnico katastrofalnega potresa. Tik pred tem je nastopilo nepalsko novo leto 2073 (1.baisakh oz. po nase 13.april).

Turisti s(m)o, ne se polnostevilni, pa vendar nas ni malo, Thamel je oblegan kot vedno in v Sam’s Baru zvecer ni lahko dobiti prostora. Slovencev je kar nekaj. Vik je s svojo skupino naskocil Sherpani Col, Shappci pa nacrtujejo kolesarjenje pod Anapurnami.

Mediji so skrajno kriticni do potez (oz. umanjkanja le-teh) nepalske vlade, da bi usmerila stiri miljarde tuje pomoci v obnovo unicenih domov. “Leto po potresu vlada ni obnovila niti enega porusenega doma!” Seveda to ne pomeni, da je Nepal v rusevinah. Ljudje so se znasli sami, stevilni tudi z neposredno pomocjo iz tujine. Jutri se odpravljam v vasico Bungkot, kamor smo usmerili denarna sredstva, ki so jih prispevali sopotniki na potovanjih v Nepal agencije TrekTrek.

In kaksni so prvi (pa tudi ze drugi…) vtisi iz Nepala?

Thorung Peak Guest House, priljubljeno zatocisce Slovencev v Katmanduju, jo je v potresu odnesel s parimi razpokami in podrtim opecnatim zidom. Zdaj je dobil prostornejsi vrt, velik lobby z udobnimi fotelji in celo rocni nogomet.

Ce v turisticnem Thamelu posledic potresa ni opaziti, pa je drugace, ko se napotimo skozi ozke ulice proti stari kraljevi palaci. Tu kaka hisa manjka, predvsem pa je v rusevinah sloviti trg (Durbar Square), vkljucno s kraljevo palaco. Kljub zalostnemu stanju te UNESCO-ve svetovne kulturne dediscine, je vstopnina ostala nespremenjena. Welcome to Nepal!

Najocitnejse posledice potresa so izginuli Visnujev tempelj Trailoka, od katerega je ostal le se veliki kip Garude in sanctum sanctorum, izpostavljen na vrhu stopnic. Prav tako ni vec bliznjega templja Maju Deval. Pac pa Parvati in Siva se vedno slonita na oknu svojega templja.

Nekoc najvisja stavba Katmanduja stolp Basantapur je izgubila nekaj nadstropij. Tudi neoklasicisticni prizidek kraljeve palace Gaddi Durbar, ceprav novejsa pridobitev, je ni dobro odnesel.

Pa se ene legende ni vec. Popolnoma je izginil Kastamandap, nekoc zatocisce popotnikov med indijsko podcelino in tibetansko planoto, nato svetisce Gorakhnatha, najstarejsa stavba v Katmanduju, po kateri je menda mesto tudi dobilo ime.

V GORE

Vsekakor posledic potresa ni obcutiti, ko se napotis proti najvisjim vrhovom planeta. Sezona vzpona na Everest je na vrhuncu (po dveh zaporednih tragicnih letih), v bazni tabor se majejo karavane jakov, nalozene z vrecami krompirja. Pot proti Gokijskim jezerom je se prijetno neobljudena, glavna prometna arterija proti Everestu pa je ze skoraj po starem zivahna. Internet je dosegljiv prakticno povsod. Rododendroni cvetijo.

NAJLEPŠI TREK NA SVETU

V Ladak & Zanskar potujemo avgusta/septemba 2016.

Sliši se dobro. Ali pa je tudi res? Ne Everesta, ne K2, ne Kandčendzenge ne bomo videli. Sploh nobenega osemtisočaka. Dva sedemtisočaka se prikažeta, še preden sploh začneš hoditi. Lepota tega treka se skriva drugje. Morda v občutku odmaknjenosti – ki ni le občutek, ampak dejstvo. Počasi se umikaš živžavu. Iz preobljudenega Delhija na daljni severozahod Indije, tik ob meji s Tibetom. Iz znosno turističnega Leha v pozabljeno dolino Zanskarja. Mimo vse redkejših vasi do osupljive lokacije samostana Phuktal, kjer vstopiš v dolino reke Tsarap. In potem si kar nekaj dni sam samcat na svetu.

Vodi te reka, ki se zgodaj septembra, ko vode upadejo, znebi svoje peščene barve in se obarva smaragdno. A ni tako enostavno. Reka vseskozi izginja v neprehodne kanjone, se obdaja s strmimi ostenji, zleze v ozek kanal in te sili v krajše in daljše obvoze. Kak dan je sploh ni na spregled. Tako hočeš nočeš obiščeš še njeno širšo okolico. Ampak, saj hočeš. Ker tudi okolica ni od muh. Znajdeš se pod visokimi prelazi in ugotoviš, da pokrajina ni vsa gola kot se zdi na prvi pogled.

Skromno grmičevje se jesensko obarva in kar naenkrat je vse naokoli rdečeoranžnorumeno. Obvoz te prisili naskočiti gorski svet visoko nad reko. Saj ne, da bi bilo treba koga posebej siliti. Ko si enkrat gor, kar ne bi šel dol, tako je čedno.

A ko zlezeš spet dol, ti reka ponudi razgledne terase, da lahko iz neposredne bližine občuduješ njen modrozeleni tok. Nekaj časa je mogočna, da napolni široko dolino, v naslednjem hipu se zoži ter se zažene v tesna korita.

Prečkaš jo lahko preko mostička, zgrajenega v značilni himalajski maniri, brv, položena na zložene kamne, ki lezejo vedno bolj navzven… Potem ji je vsega dovolj in zgine v nov kanjon, ti pa lepo naokoli… In tako vse do konca, ko se meni nič tebi nič naenkrat pojavi cesta sredi ničesar, resda ne avtocesta, a pomembna cesta, ki Leh povezuje s preostankom Indije (ki ga ni tako malo). In tudi ceste je še precej, preden prideš do prvih naseljenih krajev. Saj smo bili ja daleč od vsega, ne more biti zdaj vsega v hipu konec. Kar nekaj traja, da se pripelješ do vrveža Manalija, kjer ti nadvse lično ocvrejo potočno postrv.

In kako je torej mogoče, da za ta najlepši trek na svetu ne ve nihče? Pst, prav v tem je njegov čar…

Na začetku je Leh. Prestolnica Ladaka, daleč na skrajnem SZ Indije, že onkraj Himalaje, ki je bila nekoč samostojna kraljevina, zdaj pa je vzhodni, budistični del zvezne države Džamu&Kašmir. Tu se vse začne, ko po gorskih razgledov polnem letu, pristaneš v dolini Inda. Smo v deželi, kjer je populacija približno enaka ljubljanski, poseljena na območju več kot štirih Slovenij. Gneče torej ne bo. V Lehu se hitro udomačiš – Fort Road, Main Bazar, Hemis Complex, Dzomsa… ko stotič izgovoriš lokalni pozdrav »džule in po možnosti pravilno odpoješ dolgi eee na koncu, je to to. Kašmirski trgovci, tibetanske tržnice, vmes posejane številne restavracije in slastna marelična pita – marelice so glavni vir ladaških vitaminov – res se ni težko navaditi postopanja po mestecu, kjer povsod prideš peš. Še do mogočne palače nekdanjih kraljev in templjev na Namgialovem vrhu nad mestom, kamor je treba malo po širne razglede in po aklimatizacijo, da v naslednjih dneh zmoreš še kam više.

Ko se cesta dvigne nad dolino Inda in se usmeri proti prelazu Fatu la (4.100m), se sredi lunarne pokrajine pojavi starodavni samostan v vasici Lamayuru. Njegovo ime Yung-drung (Svastika) priča, da je bil nekoč verjetno svetišče starega tibetanskega verovanja bon. Majhen tempelj z indokašmirskimi poslikavami pa razkriva njegovo povezavo z drugim širjenjem budizma v Tibetu v 10. stoletju n.š.

Ko se spustimo s prelaza Namika la (3.700m) se znajdemo pred velikanskim enigmatičnim obličjem Maitreje, bodočega bude, ki so ga izklesali še v predtibetanskih časih (7. – 8. Stoletje n.š.) in priča od davni budistični preteklosti teh krajev.

V Kargilu se usmerimo proti jugu v dolino Zanskarja. Glavna himalajska veriga, ki nas spremlja na poti, nam tu ponudi v pogled sedemtisočaka Nun in Kun.

Da smo v divjih krajih, pričajo volkovi, ki si takole ogledujejo nas, ki si ogledujemo njih.

Prelaz Pentse la (4.400 m) je razlog, da je dolina Zanskarja večino leta odrezana od sveta, saj cesto na tej višini hitro prekrije sneg.

Zanskar je stisnjen med glavno himalajsko verigo in gorovje Zanskar. Tvorijo ga tri rečne doline: Stod, ki prihaja s severa, Kargjak na jugu in dolina reke Zanskar, ki nastane z združitvijo Stoda in Kargjaka. Reka Zanskar se zažene proti severu in skozi neprehodno sotesko prebije labirint Zanskarskih gora ter se izlije v Ind.

Zanskarci so tibetanski budisti in dolinah Zanskarja ne manjka samostanov. Največji je samostan Karša, kjer te dobrovoljni menihi gostoljubno sprejmejo in ti ponudijo masleni tibetanski čaj. Nekoč sem v Karši na »dražbi« skromne lastnine pravkar preminulega meniha izlicitiral njegovo oranžno kapo, značilno za ločino gelug, ki ji samostan priprada. Tudi njegov konj je bil na voljo po ugodni ceni. A ker se mi je dozdevalo, da bo na letališču v Delhiju s kapo manj sitnosti, je konj ostal v Zanskarju.

Sotočje rek Kargjak in Tsarap je naš veliki razcep. Zmaga modrina Tsarapa. Zapuščamo vasice doline Kargjak in vstopamo v samotni svet Tsarapa.

Ko vstopimo v samotni svet zgornjega toka reke Tsarap in preden dokončno preniknemo v njegovo odmaknjenost, nas čaka presenečenje…

Znajdemo se pred obličjem samostana, ki kot da se nalepil na prepadne stene nad reko. Samostan Phuktal (phuk = votlina) se je razrasel okoli velike meditacijske votline, ki je stoletja gostila jogije.

Zdaj je tu okoli 70 menihov , samostanska šola in klinika tradicionalne tibetanske medicine. V 19.stoletju je v samostanu živel madžarski učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Več…

V samostanski kuhinji pripravljajo neizmerne količine tibetanskega maslenega čaja. Recept: skuhan t.im. brick tea (črn čaj, ki so ga skompresirali v obliki opek, da je zavzel čim manj prostora med dolgotrajnim tovorjenjem) je najbolj zaželen. A zdaj ga nadomešča bolj razpršen indijski črni čaj asamske provenience. Ne smeta manjkati maslo (zaželjeno je redko in dragoceno maslo iz mleka dri, jakove samice) in sol. Vse sestavine zmešajo v visoki cilindrični posodi, imenovani čadong. Ni čudno, da je tibetanski čaj neprestano v obtoku. Gre za idealno zmes poživila, mineralov, maščobe in beljakovin, pravi napitek za neizprosne pogoje tibetanske planote.

Obiskovalci samostana se običajno vrnejo v bolj obljudene kraje ob reki Kargjak. Mi pa nadaljujemo po dolini reke Tsarap. Naša pustolovščina se začenja.

Neprehoden odsek reke nas »prisili« da utonemo v jesenskih barvah. Prelaz Nialo Konze (4.850m)  nam odpira prehod v gorski svet nad reko.

Reka je za kar nekaj časa izginila v globinah. Sukamo se na višinah okoli 5.000 metrov. Vseeno je hoja prijetna, strmine ne prehude in pokrajina prikupna… Še en prelaz je pred nami, preden se nam odpre prehod nazaj k reki. Ko prečkamo Gotunda la (5.100m) se začne dolg sestop nazaj v dolino Tsarapa.

Obiramo peščine in rogljičke, da dosežemo pravo mesto, kjer se bo pot obrnila navzol.

In to je to. Čez par ur bodo gore daleč nad nami, dosegli bomo dolino in se znašli v popolnoma drugačni pokrajini.

Tu je reka prijaznejša in nam dovoli, da si njeno modrino ogledamo od blizu.

Vsak konec dneva nas pričaka tabor. Taborni prostori med seboj kar tekmujejo, kateri bo najslikovitejši.

Ko naletimo na sledove naselbine, se za hip zazdi, da je naše samote konec. A nikjer ni nikogar.

Vsega je enkrat konec. Ko stopimo na cesto, smo sicer še daleč od mehke postelje in toplega tuša. A samotne pustolovščine je konec. Treba so bo posloviti od naših zvestih spremljevalcev.

Preden bodo na vrsti pečene postrvi, nas čaka še 250 kilometrov ceste proti Manaliju, kjer divjine, visokih prelazov in zasneženih gora ne manjka. A tokrat le še kot pogledi iz udobja avtomobila.

besedilo&fotke: Uroš Sever

 

 

 

MUSTANG – PREHOJEN IN POFOTKAN

V Mustang potujemo maja/junija 2016.

Klasična pot v Mustang sledi starodavni trgovski transverzali, ki je povezovala Tibet z indijsko podcelino. Himalaja je tu popustila vztrajnemu delovanju vodne mase reke Kali Gandaki, ki se ji je uspelo prebiti med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno, ter tako ustvariti najglobji kanjon na svetu. Če oba vrhova povežemo z ravno črto, je vmesnega spusta do rečne gladine več kot 4.000 višinskih metrov. Dolina reke Kali Gandaki je tako postala pomembna trgovska pot, znana predvsem po tovorjenju soli, ki so jo iz slanih jezer na tibetanski planoti pridobivali nomadi, nato pa je potovala ob reki navzdol vse do gangetske ravnine. Kraljestvo Lo je nastalo v 14.stoletju, ko si je Ame Pal podredil lokalne vladarje in si tako zagotovil nadzor nad trgovsko potjo. Pod njegovo oblastjo se je znašel izvir in zgornji tok reke Kali Gandaki, najugodnejši prehod čez himalajsko pregrado. Današnji kralj Jigme Dorje Palbar Bista, ki sicer nima več formalne oblasti, je 25.naslednik Ame Pala.

POKRAJINA BREZ PRIMERE

Pokrajina Mustanga deluje kot kiparska galerija velikanskih razsežnosti. Kako naj si drugače razložimo kot z ravnilom odrezane planote, estetsko prirezane kanjone, elegantna stebrišča, sloje različnih barvnih odtenkov, nenavadne prehode po policah sredi navpičnih ostenij… A očitno sta bila glavna kreatorja veter in voda. Veter, ki vsak dan pometa dolino reke Kali Gandaki in po milimetrih grizlja pokrajino brez zaščite. Suha visokogorska puščava tibetanske planote ne dopušča bogatega rastja. Ko se vmeša še vztrajna moč reke in njenih pritokov, je rezultat ena najbolj fantastičnih pokrajin. Vsak dan hoje po Mustangu nam naravne sile pripravijo nova čudesa samoniklega dizajna in arhitekture.

KAKO VSTOPITI?

Eden prvih evropejskih obiskovalcev kraljevine Mustang Michel Peissel se v uvodu knjige A Lost Tibetan Kingdom zahvaljuje njegovemu visočanstvu kralju Mustanga in njegovemu sinu, njegovi kraljevski visokosti nepalskemu princu, nepalskemu ministrstvu za zunanje zadeve in celo komandantu nepalske vojske, da so mu leta 1964 omogočili obisk Mustanga. Danes se nam ni treba zahvaljevati nikomur. Le sežemo v žep in oddelku za imigracijo odštejemo 500 dolarjev za deset dni bivanja v nekdanji kraljevini. Kdo naj bi se komu zahvalil, naj vsak presodi sam. Vsekakor se ne bodo zahvaljevali Lope, prebivalci Mustanga. Državna taksa za obisk njihove dežele jim gre na živce (nam, ki jo plačujemo, seveda tudi). Pravijo, da nimajo od nje nobene koristi, samo škodo, saj odvrača turiste, ki so pomemben vir zaslužka v Nepalu. Denar pa konča kdovekje, v Mustangu zagotovo ne. Pomemben papir, ki odpira vrata v »izgubljeno kraljestvo«, torej imamo. Lahko se spokojno posedemo na terasici nad reko Kali Gandaki na skrajnem koncu vasi Kagbeni. Naročimo macchiato in kukamo proti zaprtemu območju. Proti nam se valijo peščine, ki jih v bolj vodnatem času zalije reka, zdaj pa je peska več kot vode. Nad njimi se dvigujejo gola pobočja visokogorske puščave, ki jih režejo pravilne oblike kontrastnih zelenih polj, prepredenih z vodnimi žilami namakalnega sistema. Prepovedana dežela je le nekaj korakov stran, formalnosti urejajo policaji na drugi strani vaške ulice…

POHOD PRESEŽKOV

Priznam, da sem Mustang kot trekinško destinacijo podcenjeval. Napačno sem domneval, da se hodi bolj ali manj po cesti, ki povezuje prestolnico Lo Mathang z Džomsonom. V resnici se hodi manj in to zelo manj. Pešpoti se uspešno izogibajo cesti, večinoma hodiš lahko daleč stran od nje, v vzhodnem delu Mustanga pa ceste itak ni. Hoja po Mustangu je v resnici prav prelestna, pokrajina osupljiva, vasi gostoljubne, samostani in čorteni prastari, kar nekaj je prelazov in precej divjine, ki jo je treba premagati v razmeroma dolgih etapah. Za kožno pot skozi vzhodni Mustang bi zlahka rekli, da je eden najlepših trekov v Himalaji.

PRISLONJENI STOLP

To je znameniti prehod čez Kali Gandaki pri prislonjenem stolpu med Čusangom in Čelejem. Tu vozila obstanejo, most je prehoden le za pešce, vode pa večino leta preveč za vožnjo preko struge. Od tu dalje pot proti Lo Mathangu poteka ves čas po zahodnem delu Mustanga.

RDEČE OSTENJE

Znašli smo se sredi zgodbe o prihodu budizma v Tibet in boju z demoni, ki so hoteli to preprečiti. Tibetanski kralj Trisong Detsen je neuspešno gradil prvi budistični samostan Samye v dolini Yarlung Tsampa (Bramaputre), saj se je čez noč vse, kar je bilo zgrajenega, podrlo. Treba je bilo najprej ukrotiti demone. Veliki guru budizma Padmasambava je priskočil na pomoč. Raztreščil je demonko in na kraju, kjer je končalo njeno srce, je zrasel samostan Lo Ghekar, nedaleč od Dhakmarja. Njeno črevesje se zdaj vije kot najdaljši molilni zid v Mustangu med Ghemijem in Dhakmarjem, njena kri pa je obarvala ostenja nad vasjo.

KRALJEVSKO MESTO

Do Lo Mathanga, prestolnice Mustanga (Mustang je popačena oblika imena Mathang), hodimo štiri dni preko zahodnega, bolj naseljenega dela Mustanga. Tu je speljana tudi cesta, ki pa se ji večinoma popolnoma izognemo. Jedro mesta je obdano s starodavnim obzidjem in na sploh ima obiskovalec precej srednjeveški občutek, saj znotraj obzidja ni novogradenj, se pa najde kak kafič, kjer pripravijo espreso. Glavno in edino mesto v Mustangu ima okoli 900 prebivalcev. Kraljevo domovanje je nekoliko večja značilna tibetanska stanovanjska hiša. Vsekakor ne bi posumili, da gre za bivališče kraljeve dinastije s sedemstoletno zgodovino. Najbolj izstopajo značilno rdeče stavbe Majtrejinega templja in Tubčen gompe. Meniško življenje se odvija v sosednjem samostanskem kompleksu, ki ga sestavljata starejša Čode gompa in novejša Čoprang gompa. Glavna atrakcija mesta pa je verjetno vsakdanje življenje na ozkih ulicah in na ravnih strehah. Za jutranje bujenje so zadolženi tropi ovac, koz in konjev, ki jih vsak dan ženejo na pašo. V zadnjem času se jim pridružijo tudi šoferji, ki brez konca in kraja ogrevajo otopele dizle svojih toyot.

NA DIVJEM VZHODU

Pohod skozi vzhodni del Mustanga je od prvega do zadnjega trenutka vreden vsakega koraka. Pokrajina nas zasipa z novimi in novimi čudesi: visoki greben nad kanjoni Kali Gandakija, neverjetni prehodi med spustom v vasico Dhi, spokojne zelenice Yare in ekscentrična lokacija samostana Luri. Navrtani podporni stebri kot miza ravne obsežne planote, visoki vetrovni greben z rajskimi policami ter ozek vetrovni kanal, skozi katerega se spustimo v vas starodavnih stup Tange. Nato pa dolgo prečenje brez naselji po visokogorju vzhodnega Mustanga najosuplivejših oblik in barv do pošteno zasluženega piva po dolgi etapi v Čusangu.

 

 

 

HIMALAJA ZA VSAKOGAR

Že dolgo Himalaja ni več le cilj odprav, domena osvajalcev osemtisočakov, destinacija za najbolj drzne izzivalce največjih višin. Če je to sploh kdaj bila. Že leta 1964 je James Roberts pogruntal, da bo Himalaja privlačna destinacija  tudi za tiste, ki nimajo namena stopiti na težko prigaran himalajski vrh. Skratka, za vsakogar, takorekoč. In »izumil« je treking.

A še pol stoletja po Robertsu je najpogostejše vprašanje, ki mi ga postavijo nadebudni himalajci nekako takole:

»Vsak teden grem v hribe, vsako leto prekolesarim Franjo in pretečem 20km ljubljanskega maratona. Ali sem dovolj pripravljen(a) za treking v Himalaji?«

Priznam, da vedno znova nisem dovolj pripravljen na takšno vprašanje. Preden odprem usta, mi misli uidejo na poti v okolici Namče Bazarja, po katerih drobencljajo četice japonskih, korejskih, tajvanskih…  upokojencev, oprtanih z Ospreyevimi ruzački in full-frame Canoni. Prekritih ust in v belih rokavičkah se s povprečno starostjo 67 let in povprečno hitrostjo 1km/h neustrašno bližajo najbolj mogočnemu gorskemu obzidju sveta, ki ga tvorita povezana grebena Nuptseja in Lhotseja izza katerega preži temna piramida Everesta.

Ne, ne bodo naskočili krutih himalajskih vrhov. Z varne razdalje cca. 20km bodo naostrili svoje bele teleobjektive in jih poškljocali.

Odgovor na zgornje vprašanje je seveda da. Tudi brez Franje in Ljubljanskega maratona.

Gremo naprej z vprašanji: Kako pa to zgleda?

Treking po Himalaji zgleda kot potovanje, na katerega smo se odpravili peš. Vsak dan je drugačen, pa vendar so si dnevi podobni. Vsakdanja opravila postanejo rutina. Naročanje kosila, zajtrka in večerje, pakiranje torb za nosače, modrovanja ob peči v lodžu… z vsem tem izgubljamo vedno manj časa. Hoja postane način življenja, počasno premikanje skozi mogočne pokrajine omogoča, da se osredotočimo na vsak detajl. Saj zato smo tu. Oprezujemo za vrhovi: od kod se prvič vidi Everest, ali je to Tamserku ali Kusum Kanguru, kje sta na Nuptse plezala Jeglič in Humar, ali je tisto tam zadaj Makalu, kaj se vidi z Gokijo Rija, ali bomo še kdaj videli Čo Oju (bomo, iz Pheričeja). Ogledujemo si spokojno življenje himalajskih vasi, ob srečanjih zagnano vadimo »Namaskar« in skušamo ujeti pravilen naglas. Napenjamo oči, da bi v strminah nad Namče bazarjem ugledali mošusnega jelena in nimamo nič proti, če se prikaže rogati thar. Ali so rododendroni že odcveteli? Ali je to Dudh Kosi ali Imja Khola? Ali bo za večerjo spet dal bhat ali jakov zrezek? Kdaj bojo zakurili peč v jedilnici. A to posušen drek v peč mečejo?

In tako dalje in tako naprej, dan za dnem… Dokler se počasi ne odpravimo iz Namče bazarja po tisti dolgi strmini navzdol do sotočja in naprej ob Mlečni reki v Luklo, kjer je pred nami le še en cilj: let v Katmandu. Aja, in pica v Fire&Ice. Torej dva. S tem se krog konča in nastopi čas, ko ugotovimo, da bi bilo fino vstopiti v novega. Himalaja je velika, krogov ne bo zmanjkalo. Odlična tema za post trekinški pogovor v Sam’s Baru med zobanjem arašidov, poplaknjenih s požirkom piva Gorkha…

»Kdo tega ne bi zmogel?« je napačno vprašanje. Pravo in zadnje vprašanje je »Kako sem tako dolgo zmogel brez tega?«

Več o potovanjih v Himalajo za vsakogar pa 25.2. in 10.3.2016 v Kavarni Slamič.

NA VRH UHURU

ali Gremo na Kili! in še na Mt.Kenijo zraven…

Ob nekrščanski uri se zbiramo v šotoru – jedilnici. Nikogar ne prepoznam, vsi smo zahomotani v najtoplejše kar premoremo.

In premoremo kar precej: dolge gate, zimske in še vetrne hlače, najtoplejše nogavice čez termalne podnogavice, puhovke in pod njimi nešteto slojev aktivnega, merino in zimskega perila, pa flis ali dva za povrh, na glavi podkapa in nadkapa ter najdebelejše rokavice, ki nerodno segajo po skodelici čaja. Ali vse to res potrebujemo?

Ne vem, bomo kmalu videli. Uvodni klanec nas bo najbrž prislil, da prilagodimo oblačilno shemo razmeram. Le-te pa sredi noči na 4600 metrih nikoli niso prav mile. Kje je Amani?

S svojo ekipo že čaka pred šotorom. Preštejemo se in v upanju, da se pod številnimi sloji nahajamo točno mi in ne kaka druga skupina, zakorakamo v noč. Snopi čelk zmedeno plešejo po labirintu skal. Amanijevemu rdečkastemu kombinezonu na srečo ni težko slediti. Njegovi fantje so strateško razporejeni med skupino, jaz pa si dodelim zadnje mesto. Paše mi zložen začetek, sploh pa opolnoči, ko je pred mano še 1300 metrov vzpona in vse manj kisika. Zakorakamo torej v noč …

Mraz na ekvatorju

Leta 1849 je Evropo dosegla novica o visoki gori v vzhodni Afriki, pobeljeni s snegom, južno od ekvatorja. Poročilo je poslal obskurni misijonar z lokacije, ki je bila za tedanjo Evropo popolna »terra incognita«. Zato ni čudno, da si je omenjeni misijonar, Johann Rebmann v kogih evropskih avtoritet geografije prislužil zgolj nejevero in posmeh. »Baredi« oz. mraz kot so domačini opisovali zasneženo konico gore južno od ekvatorja, kjer obiskovalca zli duhovi kaznujejo z otrplimi udi, na takšni geografski širini ne obstaja. Počasi je dvom zamenjala raziskovalna sla. Izkazalo se je, da se vzhodno od velike prelomnice dejansko dviguje stratovulkan Kilimandžaro, najvišja gora Afrike in z višinsko razliko od vznožja do vrha 4800 metrov najvišja prostostoječa gora na svetu Leta 1860 je baron Von Decken evropskim zmogljivcem potrdil, da gora res obstaja, in se skušal povzpeti na vrh. Sledilo je še nekaj neuspešnih poizkusov, dokler ni leta 1889 uspelo nemškemu geologu Ernstu Meyerju, ki je združil moči s pionirjem alpinizma Avstrijcem Ludwigom Purtschellerjem. Meyer je najvišjo točko oboda kraterja Kibo, visoko 5895 metrov, poimenoval po rahlo neuravnovešenem trenutnem nemškem cesarju Wilhelmu II Kaiser Wilhelm Spitze. Z neodvisnostjo Tanzanije leta 1964 je vrh dobil novo, bolj slovesno ime, Uhuru Peak – Vrh svobode.

Pole, pole

Na začetku je vse nekoliko konfuzno. Spredaj in zadaj se nizajo lučke v noči, tudi druge skupine so na poti. Nekaterim se mudi in parkrat se je treba umakniti. Potem se upehajo in se bašemo mimo zasoplih dirkačev. Nekako velja, da ne glede kako hitro greš, bomo na vrhu vsi približno ob istem času. Razen tistih, ki na vrh sploh ne pridejo. In to so dostikrat tisti tahitri. Hitrejši tempo zahteva več duškanja, s počasnejšim bi lahko hodil v nedogled brez pavze. Noč je jasna in brez vetra. Nekaj oblačil se preseli v nahrbtnik. A čez nekaj ur se bomo spet toplo odeli. Ko se tam nekkje okoli Stella Pointa začne daniti, pritisne mraz.

Uvodne kolobocije so za nami, oblečeni smo ravno prav, korak sledi koraku in nočna panorama se zoži v podplate, ki se premikajo pred tabo. Na pol dremav stopam navzgor, a se hitro predramim. Ritem dihanja se mi zdi nekoliko prehiter, pročelje je izbralo strumen tempo.
Nič novega. Najbolj zagnani verjetno hodijo Amaniju po petah in nisem prepričan, da je to dobro za vse. Med prvim postankom, ko nalivamo čaj iz čutaric, prisluhnem dihanju ostalih in ugotovim, da so nekateri dobro zasopli. Problem hoje v skupini je, da hitrejši nehote priganjajo počasnejše, ki jim nehote sledijo, čeprav bi jim bolj ustrezala počasnejša hoja. Pravilo hoje na višini je, da si sami določimo tempo pri čemer upoštevamo lastno dihanje, točneje izdihavanje. Dihanje mora biti čim bolj umirjeno, postanki za duškanje in lovljenje zraka med počitkom so znak, da smo izbrali prehiter tempo. Razdelimo se na dve skupini in sam se postavim na čelo druge, da upočasnim tempo. Zdaj bomo kar najpočasneje drobencljali proti oddaljenemu vrhu. Prva skupina z Amanijem na čelu kmalu izgine v labirintu skalovja nad nami.

Ognjeniki na prelomnici

Kilimandžaro je torej ognjenik in to kar trojni. Najvišja točka je na obodu ognjenika Kibo, 5895 metrov visoki Uhuru Peak. Kibo je tudi edini od treh ognjenikov, ki velja za »spečega« kar pomeni, da bi se lahko nekoč tudi »prebudil«, medtem ko ostala dva, Šira in Mawenzi, veljata za mrtva ognjenika. Pri izračunu verjetnosti, da bi nas med vzponom na Kibo zasula lava, je treba upoštevati, da je Kibo miroval vsaj zadnjih 150.000 let. Od Šire ni ostalo kaj dosti, le širna planota zahodno od Kiba, ki niti po obliki več ne spominja na ognjenik. Ne doseže niti 4000 metrov in nekaj domišljije je potrebno, da si iz razbitih ostankov oboda pričaramo ognjeniški stožec. Mawenzi na vzhodni strani Kiba je sicer izgubil stožčasto vulkansko obliko. A z višino najvišje točke (Hans Meyer Peak, 5149 metrov) daje vtis mogočne gore, ki je precej težje dostopna kot Kibo in je tretja najvišja gora Afrike (med Kibo in Mawenzi se je po velikosti vrinila Mt.Kenya).

Nastanek ognjenikov, ki jih je v tem delu vzhodne Afrike veliko, je povezan s tektonsko aktivnostjo »Velike prelomnice« (Great Rift Valley) oz. vzhodnoafriške prelomnice, ki vzhodno od Kilimandžara poteka v smeri sever – jug. Nastala je oz. še nastaja z razmikom tektonskih plošč in pred okoli milijon leti so izbruhnili naši trije ognjeniki. Sčasoma bo prelomnico – razmak med nubijsko in somalijsko ploščo zalilo rdeče morje in Kilimandžaro bo le še najvišja gora afriške podceline.

Hitimo počasi

Zdaj ko smo uskladili dihanje, korake, kondicijo in tempo bi lahko malo odplaval v polsen, a ne morem. Znašel sem se na čelu in pred mano ni nikogar, da bi se šlepal. Zbrano buljim v noč, ki jo osvetljuje snop čelke, in skušam razbrati, kam usmeriti naslednji korak. Na srečo smo tako počasni, da imam dovolj časa za natančen pregled terena. Tahitri sicer niso daleč, ob vsakem postanku jih ujamemo, a še vedno dovolj visoko, da so se spremenili v verižico lučk od katere ni kake velike stezosledske koristi. Pogled nazaj razkrije, da se je za nami nabralo kar lepo število naskakovalcev iz drugih skupin. Najbrž smo za njih prepočasni, zato predlagam, da jih spustimo naprej. Da je tempo »just fine« pravi prvi lokalni vodič za nami, in tako ponosno diktiram hitrost hoje (bolj točno: počasnost) par desetinam sotrudnikov. Tako smo, dihajoč enakomerno in stopajoč zadržano, dočakali prve namige zore, da noč ne bo večno trajala in da bo sonce tudi danes vzšlo na vzhodu, še prej pa nas bo prehod iz noči v dan skušal premraziti do kosti. Zato smo navlekli nase kar smo pred nekaj urami pospravili v nahrbtnike in potrpežljivo zmleli še zadnjo strmino pod Stella Pointom. Zdaj lahko ugasnemo naše čelne svetilke. Tudi brez njih se vidi, da se je število obiskovalcev pomnožilo. Smo na robu kraterja in z desne se pomikajo naskakovalci Kilija po poti Marengo, ki so krater dosegli nekoliko prej na Gillman’s Pointu. V glavnem se vsi skrivajo v zavetju skalovja, tudi nekaj naših tahitrih. Čeprav ti uprava parka izda diplomo tudi za zgolj osvojen Stella Point na 5685 metrih, je vrh vseeno preblizu, da bi kar občepel tu med skalami.Naše počasno zaledje preudarno zastavi pot dalje po obodu kraterja.

Gori, doli, naokoli

Bermann, ki je trmasto vztrajal pri misijonarskem delu v tem, tedaj skrajno odročnem delu vzhodne Afrike, bi bil zadovoljen. Čage, bantujsko ljudstvo, ki poseljuje vznožje Kilimandžara, so danes goreči kristjani, umirjeni pridelovalci kave, banan in jama. Vsi naši lokalni spremljevalci so seveda Čage in če sodimo po njihovem vodji, našem vodniku Amaniju, so Čage skrajno prijazni ljudje.

Na vhodu v narodni park Kilimandžaro nad vasjo Mačame je živahno. Amani s svojimi pomočniki Tumainijem, Filibertom in Ambrosom pripravlja tovore. Dodeliti jih je treba več kot dvajsetim nosačem in jih stehtati, da je teža pravično razporejena. Na Kili je možno priti po več poteh, najbolj obljudena je pot Marango, ki sliši tudi na ime Coca Cola Route. Mačame je daljša, ker obleze še plato nekdanjega ognjenika Šire. To je vsekakor dobro za aklimatizacijo, kakor tudi, da se pot, ki obleze južna pobočja Kiba, precej dviga in spušča, s čemer ustrežemo aklimatizacijskemu pravilu »Hodi visoko, spi nizko.« Pristop na Kibo se tako na poti Mačame spremeni v potovanje po razgibani pokrajni, ki je vsak dan drugačna. Tabor na robu planote Šira ponuja širne razglede na opustelo pokrajino nekdanjega ledenika. Nato se začne vzpon do stolpa Lava, kjer se povsem približamo vršnim pobočjem Kiba pod ledenikom Arrow, kjer Western Breach – skalnat podor v vršnem stožcu Kiba – omogoča prehod na rob kraterja. A za nas je še prezgodaj, da bi rinili više. Čaka nas sprehod skozi »vrt senecij« (avtohtoni »Dendrosenecio kilimanjari«) do tabora Baranco. Zdaj je pred nami znameniti Baranco Wall – Stena, preko katere nas popeljejo elegantne poličke, na vrhu katere se znajdemo tik pod zasneženo glavo Kiba, če komu monumentalni pogled na goro iz tabora ni dovolj. Še malo senecij in potem pademo v dolino Karange, kjer je edina voda do vrha Kilija. Ja, res. Nosači jo nosijo vse do tabora Barafu. Vmes je še Karanga, ki je aklimatizacijski postanek za boljšo pripravo na vrh. Tabor Barafu je prava lokacija, ki daje vtis resnosti. Ker dosedaj smo res prijetno pohajali po obronkih Kiba in skalnato prizorišče ter dolga pobočja nad nami poskrbijo za nov občutek. Da gre zares in bo treba zgodaj vstati.

Na vrhu

Vedno se mi zdi, da je do Uhuru Peaka, najvišje točke Kiba, le zaključni sprehod po ravnem. In vedno sem razočaran, ker se kar vleče in tudi ni ravno po ravnem. Ampak tako daleč pa spet ne. Sploh če nisi preveč zdelan od višine in se zavedaš, kje hodiš. Na desni te spremlja gromozanski krater, na levi pa ledeniki – Rebmannov, Deckenov in Južni, ki kot da se trudijo dokazati, da sneg na Kilimandžaru kljub črnim napovedim še kar vztraja. Prizorišče je torej prvovrstno in po urah buljenja v ozek krog čelne svetilke se šele zdaj zaveš, kje si se pravzaprav znašel.

Na najvišji točki Afrike kar tudi ni kar nekaj. Če je že hoja po obodu tako spektakularna, ni nujno, da bi bil tudi vrh. Uhuru Peak je bolj vzpetinica kot mogočen vrh in če ne bi bilo table, ki nas opozarja, da nam ni treba več naprej, bi ga zlahka spregledali. A to ni mogoče, saj se znajdemo v gruči današnjih osvajalcev v različnih stadijih obnemoglosti, ki pa vedno zmorejo še dovolj moči za pozo pred fotoaparatom. Le tistih trapastih poskokov s skrčenimi nogami in razkrečenimi rokami ni videti. Za kaj takega je kisika prav zares premalo.

Uroš Sever

Objavljeno 15.4.2015 na portalu Gore-ljudje.