POGLED V PRETEKLOST – SAMOSTAN V ZANSKARJU

Pogled iz zgornjih nadstropij samostana Phuktal se ni dosti spremenil od časov, ko je v samostanu dobro leto preživel učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Menihi tekajo po strmih stopnicah k rednim dnevnim molitvam, v kuhinji mešajo ogromne količine slanega čaja, otroci v rdečih meniških haljah se zbirajo k pouku v samostanski šoli, vaščani obiskujejo amčija, tradicionalnega tibetanskega zdravilca. Le sončne celice in gumijaste cevi, po katerih se pretaka izvirska voda, naznanjajo, da je minilo že skoraj dvesto let odkar je v doline Zanskarja prispel tujec. Iz daljne Madžarske ga je v kraje, večino leta odrezane od zunanjega sveta z zasneženimi prelazi, pripeljalo večletno potovanje. Namenil se je raziskovati pisane vire, ki bi potrdili tezo o ujgurskem poreklu Madžarov…

Več v marčevski številki revije Gea, rubrika Geoptrija.

PREDSEZONSKI KOLESARSKI KROG

Ok, zime je konec in potrebujemo malo ogrevanja. Na začetku sezone so klanci višji in bolj strmi, če smo prezimili v toplem brlogu, s kolesom, obešenim na kljuki v drvarnici. Da torej naberemo nekaj začetnih kilometrov, zaženemo kadenco, utrdimo sedalo… bolj po ravnem, le tu pa tam kak nezahteven klanček, ki pospeši utrip in pove, koliko nam manjka, da si povrnemo sloves neusmiljenega tlačitelja strmin iz prejšnje sezone…

Po nekaj dodatnih toplotnih stopinj se bomo odpravili kam drugam kot na Primorsko, znano tolažbo vseh žrtev zimskega kolesarskega obupa. Zdaj že klasičen kolesarski odsek slovenskega dela Porečanke (poslovenjena Parenzana) bomo zaokrožili z dolino Dragonje oz. Rokave in se tako v petdeset kilometrskem krogu vrnili na izhodišče…

Več v marčevski številki revije Gea...

GORSKO PO MEDITERANU

Prva dvonamenska (pohodniško kolesarska) pot v Sloveniji:

Kubed – sv.Kirik – Movraž – Raven kras – Lačna – Kubed

Če nameravate v življenju opraviti le eno gorskokolesarsko turo, naj bo to ta. Na majhnem prostoru se je zdruznilo vse, v čemer kolesar uživa: sklop hribčkov in dolinic, udobnih travnatih hrbtov in izzivalnih klancev, vse skupaj poprhano z razkošjem širnih razgledov, v deželi, ki je nikoli ne pobeli sneg. Štirisezonska tura torej, ki se ne more končati drugače kot s slastnim istrskim obedom, zalitim z odličnim kubedskim refoškom. In nenazadnje, vozili se bomo po prvi dvonamenski poti, markirani planinski poti, namenjeni tudi kolesarjem. Ta pogruntavščina naj bi omilila čudaštva državnih uradnikov, ki krojijo legalno usodo gorskokolesarskih formalnosti v Sloveniji. Kakorkoli že, kolesarji bomo večno hvaležni kolegom iz Obalnega planinskega društva Koper, da so nas zvabili na tako očarljivo traso. Odpravimo se torej po sledi modro podčrtanih markacij.

OPIS

Začenjamo v Kubedu in ker je tura krožna, se najprej vprašamo, v katero smer bomo kolesarili. Moje skromno priporočilo bi bilo, da krenemo najprej proti Badinu, torej v obratni smeri urinega kazalca.

Z glavne asfaltne ceste proti Buzetu skrenemo levo in se po kolovozu pripeljemo v Gračišče. Bolj dosledna varianta je, če začnemo po poti proti Lačni (kjer se bomo sicer vračali), a kmalu skrenemo desno proti Gračišču.  Na drugem koncu vasi nadaljujemo po kolovozu do ceste Gračišče – Movraž, ki jo le prečkamo. Na drugi strani ceste se začne lep, nezahteven vzpon proti sv.Kviriku. Kmalu smo na prelestnih travnikih in brez večjih naporov prečkamo vzpetino Vela Griža (417m) in nadaljujemo do cerkvice sv.Kvirika. Smo na travnati planoti, kjer se nam odprejo pogledi proti Istri in na drugo stran proti Slavniku. Elegantno se zapeljemo do TV pretvornika, kjer se pot začne spuščati proti Velemu Badinu. Desno pod nami je strmo ostenje Kraškega roba, kjer se bočijo sloviti spodmoli – Ušesa Istre. Do njih se lahko odpravimo peš (upoštevajmo opozorila oz. omejitev gibanja zaradi motenja gnezdišč ptic!).

Spust nam tu in tam zabeli kak večji kamen, a nas bo potolažil idealna vožnja navzdol s Kroga proti vasi Dvori. Njena edina napaka je, da je odločno prekratka. Vas obidemo višje po pobočju in zdaj je na vrsti grizenje navzgor. Naklon je precejšen in podlaga mestoma betonska. Tudi če je treba malo peš, ni daleč do položnejšega odseka, ki nas dostavi na travnike Ravnega krasa, kjer je vsega hudega konec. Raven kras je pač raven in tudi do njegove najvišje točke 498 metrov visokega Kuka se sprehodimo – po ravnem. Tako nam ne preostane drugega kot da brezbrižno križarimo po planoti in se veselimo še zadnje etape, kolesarske veselice na Lačni. Po travnati podlagi navzdol gre veselo, navzgor pa tudi ni pretežko in že se znajdemo na grebenu Lačne. In če nam je ostalo še kaj moči (seveda je!) zašibamo, malo po ravnem, predvsem pa navzdol, po luštnih poteh vse do Kubeda. Kje je zdaj tista istrska košta in refošk?

NAVODILA ZA UPORABO

Tokrat bomo sedli izključno na gorsko kolo, polnovzmeteno ne bo odveč. Ali torej z družinskim izletom ne bo nič? Ni nujno, saj smo na dvonamenski poti, pa še krožni povrhu. Medtem ko eden od roditeljev sede na kolo, se drugi s podmladkom na pot odpravi peš. Kraški travniki v okolici sv.Kvirika in na Ravnem krasu so idealno otroško igrišče. Krožne ture je za 23 kilometrov in okoli 650 višincev, potem lahko roditelja vlogi zamenjata.

Pri gorskem kolesarjenju velja upoštevati pravila, ki smo si jih za sožitje z ostalimi uporabniki naravnega okolja postavili kolesarji sami: kolesarimo po poteh, ne kar čez drn in strn; ne delajmo bližnjic, tehniko vožnje prilagodimo podlagi; pri spustih nadzorujmo hitrost; pešci imajo vedno prednost; poskrbimo za lastno varnost.

(http://odprimopoti.si/doc/odprimopoti_priporocila_koncna.pdf)

SVETI KVIRIK, ISTRSKA UŠESA

Nekoč se je po svetem Kviriku imenovala vas Sočerga, zdaj pa je svetniku (ki ga je mučeniška smrt doletela že pri treh letih skupaj z materjo Julijeto) posvečena le še pokopališka cerkvica na Kraškem robu nad vasjo. Ob njej so ostanki velikega utrjenega prazgodovinskega naselja – gradišča, našli so tudi stelo, rimski nagrobnik iz prve polovice prvega stoletja našega štetja.

Temelji cerkvice so iz 11.stoletja, obnovljena je bila 1886. Prislonjen zvonik je masiven, toliko bolj, ker so cerkev leta 1940 zmanjšali. Da se lepo zlije z okoljem, poskrbijo kamnite škrli, s katerimi so prekrili streho leta 1975.

Če pokukamo čez (Kraški) rob, ugledamo dvokilometrski niz spodmolov, največji so visoki 17 metrov. Nastali so na prehodu z apnenčastega krasa v flišno Istro, ki se začenja tik pod njimi. Opozorilna tabla nas odvrača od hoje pod spodmoli. Ogledujmo si jih od daleč, saj so tu gnezdišča zavarovanih ptic kot sta velika uharica in sramežljivi puščavec. Morda nam tako uspe opaziti to plaho ptico značilno modre barve.

revija GEA, december 2015

članek v Nedelu by Dejko

Z NULE NA TISOČAKA

revija GEA, september 2015

Iz Trsta po kolesarski poti Giordano Cottur skozi Glinščico do Kozine in dalje na Slavnik.

Slavnik (1.028m) verjetno imena ni dobil zaradi svoje kolesarske slave. Bi ga pa lahko. Priljubljeni desetkilometrski makadamski klanec iz Kozine ponuja nekaj vmes med treningom in kolesarsko turo. Razgled z vrha je vse prej kot skromen in morska modrina bije v oči. Morje torej, za katerega je znano, da označuje ničelno nadmorsko višino. Izziv se ponuja kar sam, kolesarjenje z obale do točke, kjer kopno prvič poskoči čez kilometer v višino. Slovenska obala ni prav priročna za naš namen. Istrsko zaledje in Kraški rob sta za poldnevno kolesarsko turo prehud zalogaj. Zato pa se kot idealno izhodišče ponuja Trst s svojo kolesarsko potjo Giordano Cottur. Speljana je po trasi nekdanje železniške proge, ki jo domačini ljubkovalno imenujejo Štreka, in je skozi slikovito dolino Glinščice povezovala Trst s Hrpeljami. Pravzaprav ga še vedno, le da sedaj namesto vagončkov po njej brzijo kolesarji, tekači in pohodniki, in se vključuje v širše omrežje kolesarskih poti evro regije.

OPIS POTI

Začetek kolesarske poti je skrit pod parkiriščem na Via Orlandini in če hočemo biti dosledni kar se nadmorske višine tiče, je treba začeti nekoliko nižje, kjer nam bo prišla prav parkirna hiša v trgovskem centru Torri d’Europa ob obmorski cesti Via Italo Svevo (0,40 eur za uro parkiranja).

Vzpon do začetka kolesarske poti bo najstrmejši odsek naše poti proti Kozini, zato le počasi navzgor po Via Orlandini. Kolesarska pot se začne na parkirišču pod cesto in nanjo zapeljemo skozi opuščen portal. Zdaj navodil ne potrebujemo več, saj je pot odlično označena. Pozorni moramo biti le na križiščih z bolj ali manj prometnimi ulicami, kjer nam prometna signalizacija vsakič znova odvzame prednost. Pot se vseskozi vzpenja, a je naklon minimalen (povprečno 2,6%) in kolesarjenje prijetno. Prečkali bomo nekaj mostov in kak viadukt, zapeljali v pet tunelov (v najdaljšem tunelu Chiusa bodo senzorji ob našem prihodu prižgali luči) in se ustavili (ali pa tudi ne) na dveh opuščenih železniških postajah. Dokler je trasa speljana skozi Trst, je asfaltirana (cca. 5km), nato sledi precej udoben makadam, ki nas popelje skozi naravni rezervat doline Glinščice. Prehod je dramatičen, ravnokar smo se še vozili med tržaškimi bloki, zdaj pa se znajdemo med prepadnimi stenami in občudujemo mojstrstvo graditeljev železniške trase v tako divjem okolju. Ko doseže mejo s Slovenijo, trasa naredi ovinek proti vasi Draga in zapusti dolino Glinščice ter se nato spet usmeri proti Sloveniji. Pripeljemo do asfaltne ceste, ki se spušča v Klanec pri Kozini. Zavijemo po njej navzgor do bližnje ceste Kozina – Koper. Položen vzpon nas pripelje do železniške postaje Kozina. Prekolesarili smo 17 kilometrov in pridobili 500 višinskih metrov.

Zapeljemo na Reško cesto in sledimo smerokazu za Slavnik desno. S koncem naselja je tudi konec asfalta. Začenja se sloviti klanec proti Slavniku. Tudi tu ne moremo zgrešiti, sledimo široki makadamski cesti in se ne menimo za manj ugledne odcepe levo ali desno. Spet smo v zaščitenem območju, zdaj je to naravni spomenik Slavnik, na kar nas opozori informativna tabla. Odprta travnata pobočja nas potolažijo, ko premagamo daljši strm odsek precej razrite ceste in nas spremljajo, ko se zagrizemo v zadnji ovinek pred Tumovo kočo tik pod vrhom (odprto ob vikendih). Če je ostalo še kaj moči, se zaženemo še v kratko strmino nad kočo na 1.028 metrov visoki vrh Slavnika in tako zašpičimo tisočmetrski vzpon z ničelne nadmorske višine.

NAVODILA ZA UPORABO

Kolesarjenja se bo (s povratkom po isti poti) nabralo za cca.57 kilometrov, za kar bomo porabili 4 – 5 ur, seveda več, če se bomo bolj posvetili prelestni pokrajini Glinščice in Slavnika.

Asfalt, spodoben makadam in položen klanec kolesarske poti Giordana Cotturja je primeren za takorekoč vsako kolo (razen specialke). Pot je idealna za družinsko kolesarjenje, saj je varna, slikovita, razgledna in zanimiva. Iz Kozine na Slavnik zaradi bolj grobega makadama potrebujemo širše gume in prednje vzmetenje gorskega kolesa.

Na izhodišče v Trstu se vrnemo po isti poti, gorski kolesarji se lahko s Slavnika spustijo po zahtevnejših poteh v Podgorje ali Prešnico.

Namig: Kolesariti lahko začnemo tudi v Kozini in se najprej spustimo skozi Glinščico do Trsta. Iz Kozine se spustimo po stari cesti proti Kopru do odcepa za Klanec. S ceste proti Klancu sto metrov za odcepom zavijemo desno na makadam in se po kratkem vzponu prepustimo dolgemu spustu vse do Trsta.

ŽELEZNICA, GLINŠČICA, SLAVNIK

Odsek železniške proge med Trstom in Hrpeljami je bil zgrajen leta 1887 kot priključek na železniško progo proti Puli. Še danes lahko občudujemo tehnično mojstrovino graditeljev, ki so morali na dvajsetih kilometrih proge izvrtati pet tunelov ter postaviti šest kovinskih in sedem mostov iz opek. Ohranjenih je še devet hišic za zaporničarje. Železniški promet je bil opuščen leta 1959. Kolesarsko pot, poimenovano po slovitem italjanskem kolesarju Giordanu Cotturju, speljano po trasi opuščene železniške proge, so uredili leta 2010.

Osrednji del kolesarske poti poteka skozi naravni deželni rezervat doline Glinščice, ki preseneča s svojo divjino, saj leži v neposrednem zaledju Trsta. Reka Glinščica je edini površinski vodotok Tržaškega krasa, njena dolina in strmali nad reko pa so pomemben ekosistem raznolike favne in flore.

Glavna značilnost naravnega spomenika Slavnik je njegova mejna lega. Ko se na vrhu ozremo naokoli, se nam na eni strani pod nogami prijazno svetlika morje, medtem ko za hrbtom prežijo globoki gozdovi Dinaridov, odkoder kdaj pokuka tudi kak volčji trop. Da smo prav na fizičnem stičišču celine in Mediterana, pričata dve popolnoma različni podobi, ki ju ponujata primorska stran s svojimi submediteranskimi gozdnimi sestoji in celinsko bukovje na Slavnikovih vzhodnih pobočjih. Širni travniki (ki so v resnici izsekani pašniki), se dičijo z bogastvom cvetja, značilnega za sredozemski kot tudi gorski svet. Slavnikovo golo glavo pa pometa slovita burja, mrzel veter, ki se skoti v višavah in se mu neskončno mudi navzdol proti morju. Kamor bomo odbrzeli tudi mi in tako zaključili našo slikovito kolesarsko turo.

http://www.riservavalrosandra.it/

https://www.yumpu.com/hr/document/view/13839123/naravni-spomenik-slavnik-zavod-rs-za-varstvo-narave

OBKOLESARJENA LJUBLJANA

revija Gea, julij, 2015

Ljubljano bolj ali manj poznamo. Njene bližnje okolice bolj ali manj ne. In bližnja okolica je tu res blizu. Večinoma je kar del mesta, a mesto ugledamo le tu in tam v daljavi. Smo na prehodu iz mesta v nemesto, ki je včasih vas, včasih industrijska cona, včasih sprehajališče, včasih stanovanjske novogradnje sredi ničesar, včasih vse skupaj hkrati, pa spet nič od tega, le gozd, travnik, močvirje… Skratka vse, samo mesto ne. Saj veste: prometne ulice, strnjene večnadstropne hiše, pešci na pločniku, semaforji, trgovine in kafiči ter prodajalci Kraljev ulice… Pa čeprav smo praktično ves čas v mestni občini Ljubljana.

Glavne mestne znamenitosti so pomaknjene proti središču našega kolesarskega kroga. Svojo zvedavost zato preusmerimo k drugačnim, bolj obrobnim zanimivostim. Kar nekaj časa bomo sledili reki Savi, si ogledali  savsko plažo, črnuški most od  spodaj, živžav na Poti ob Savi (tako vzorčni kot nevzorčni odsek), industrijsko cono v Zalogu, rodovitno Sostro, golovške gozdove, barjanske makadame in kanale. Čakajo nas raznovrstni prehodi pod ali nad obvoznico, ki tako kot mi kroži okoli mesta in se nam kar naprej nastavlja na pot. Pripravimo se na kontraste: presenečale nas bodo sodobne industrijske konstrukcije, ki jih obdaja idilično kmečko okolje, stanovanjske kockice moderne arhitekture, obdane s prašnim makadamom in vegasto rustikalnostjo – ne nujno lepo, vsekakor pa zanimivo in poučno. Potovali bomo skozi kraje nenavadnih imen: Kleče, Roje, Obrije, Sneberje, Kašelj, Bizovik, Kozarje, Zapuže, Poljane… za katere tudi rojeni Ljubljančani sicer slutimo, da obstajajo, a ne vemo točno, kje. In če komu vse to ni dovolj, se vmes najde tudi kaka zaresna turistična atrakcija. Nenazadnje bomo južni del kroga opravili po izdatnem ovinku preko Ljubljanskega barja. Ki ne le, da ni mesto, je krajinski park, ki ščiti bogato naravno in kulturno dediščino.

NAVODILA ZA UPORABO

Tura je krožna z Ljubljano v sredini in prekolesarjena v celoti zahteva dobrih 66 kilometrov poganjanja pedal. Razen vzpona na Golovec in (kratkega) vzpona na Bokalce (obema seveda sledi tudi spust) kolesarimo po ravnem. Podlaga je večinoma makadamska, nekaj je tudi asfalta. Tura je torej primerna za treking kolesa, gorska kolesa ter freerange kolesa (prostodometna??), ki so se razvila iz ciklokros koles. Makadam je večinoma gladek, če odštejemo nekaj slabših metrov ob Savi, tu in tam pa je le treba zavijugati med udarnimi jamami. Kontinuirano kolesarjenje bo trajalo pol dneva, s piknikom ob Savi, obiskom Plečnikove cerkve v Črni vasi, sprehodom po Koščevi učni poti pa bo cel dan komaj dovolj.

Začnemo lahko kjerkoli in kjerkoli lahko tudi zaključimo. Številne ceste vodijo s kolesarskega oboda proti središču mesta in omogočajo, da naš krog sploščimo ter nadaljujemo kdaj drugič.

OPIS

Krožiti lahko seveda začnemo kjerkoli, zakaj torej ne v Šentvidu, kjer sem začel tudi sam. S Celovške ceste zavijemo na Prušnikovo ulico (ki je bila nekoč Celovška), ki jo zapustimo po Ulici bratov Komel. Lahko izbiramo med asfaltom ali makadamom preko polj in skozi vrtičkarsko idilo. Na koncu se znajdemo na križišču Avšičeve ceste in Ceste Urške Zatler v Klečah. Skozi vas se zapeljemo proti nekdaj Nemški in zdaj Obvozni cesti, ki jo le previdno prečkamo, nato pa nadaljujemo po makadamu proti bregu reke Save. Široka makadamska cesta vijuga mimo privlačnih plaž do zapornice, ki skrbi, da nas odslej cca. 5 kilometrov ne bodo motili avtomobili. Orientacija je zdaj enostavna, Pot ob Savi je sicer makadamska, a dobro utrjena pot, speljana mimo avtokampa, kopališča, tenis centra, počivališč, igrišč, hipodroma, razglednih točk, pripomočkov za razgibavanje, prostorov za piknik… (več informacij na http://www.sport-ljubljana.si/sava/sava-ric/). Po cca. 5 kilometrih se idila konča in do Sneberskega mosta kolesarimo po znosnem makadamu. Za mostom zapeljemo na asfalt in se po bodisi Cesti v Prod ali pa po Sneberski in nato Agrokombinatski cesti pripeljemo v Zalog. Cesta v Prod se konča na trojnem sotočju rek Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice. Mi pa po Zaloški cesti prečkamo Ljubljanico in takoj zavijemo desno (oznaka kolesarske poti L043). Kmalu smo spet na makadamu in preko polj vijugamo proti Sostrem. Ne spreglejmo ozkega mostička (prepovedano za motoriste!), ki je bližnjica do cerkve sv.Urha v Sostrem. Nadaljujemo proti Dobrunjam (kjer se odcepi cesta na sv.Urh), skozi Bizovik do Spodnje Hrušice. Za nekaj časa se poslovimo od asfalta in dobro zajamemo sapo. Pred nami je vzpon na Golovec. Po cca. 4 km klanca navzgor se makadamska cesta obrne navzdol in pribrzimo na Rudnik. Usmerimo se proti Ižanki (prečkamo Dolenjsko cesto, Jurčkovo cesto in Pot spominov in tovarištva – tri možnosti za umik proti centru mesta. Ižanska cesta ponudi lepo kolesarsko stezo, a ne za dolgo. Po dobrem kilometru pri tabli  Ižanska c.398/400 zavijemo desno. Asfalt se spremeni v makadam, ki se kot puščica naravnost požene čez Barje. Komur je ostalo sape za ogled znamenitosti, lahko po kilometru zavije desno v Črno vas, kjer ga čaka Plečnikova cerkev sv.Mihaela. Potem ko naš makadam kakih 5 km vztraja v ravni črti, se nenadoma pod pravim kotom usmeri proti jugu. Popelje nas skozi naravni rezervat Iški morost, kjer se lahko sprehodimo po Koščevi učni poti. S sprehodom ali brez bomo na asfalt zapeljali spet v vasi Brest. Od tu dalje se držimo asfaltirane ceste proti Jezeru, Podpeči in dalje do Brezovice. Na semaforiziranem križišču s priključkom na avtocesto zavijemo levo in takoj ujamemo neprometno bližnjico čez Kozarje. Tok Gradaščice nas prisili v obvoz s pogledom na precej načet grad Bokalci. Po kratkem klancu nas čaka simpatična asfaltna cestica po kateri se prebijamo proti Podutiku. V naselju družinskih hiš zavijemo desno na makadam, na križišču ujamemo Zapuško cesto in se čez prikladen mostiček prebijemo preko avtoceste. Prečkamo Regentovo in nadaljujemo naravnost do Celovške, kjer se je naša zgodba začela. Ljubljana je obkolesarjena.

NARAVNI REZERVAT IŠKI MOROST

Iški morost je naravni rezervat v krajinskem parku Ljubljansko barje. Je del projekta dolgoročnega varstva kosca (crex crex) Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Zajema veliko območje za Ljubljansko barje značilnih mokrotnih travnikov, kjer si je mogoče od blizu ogledati značilno barjansko pokrajino in življenje v njej. Obenem rezervat služi tudi kot poskusno posestvo, kjer DOPPS sodeluje z okoliškimi kmeti pri uvajanju pticam prijaznih načinov kmetovanja. Pot je dolga 1.300 metrov z opazovalnico in osmimi točkami značilnih življenskih prostorov Ljubljanskega barja.

 

PLES V OBLAKIH

Pred samostanom ločine tibetanskega budizma Njigma  nad vasjo Tingvong menihi vsako leto plešejo ritualni ples Čam. Tingvong in okoliške vasi naseljuje ljudstvo Lepč, ki se še niso odrekli svoji šamanski tradiciji. A očitno se starodavni animizem in budizem severnih sosedov Tibetancev pri miroljubnih Lepčah lepo dopolnjujeta.

Tingvong je ena od vasi rezervata Dzongu v osrednjem Sikimu. Rezervat ščiti Lepče, avtohtono ljudstvo Sikima, pred kulturnim genocidom. Stoletja so animistični Lepče živeli v južnem predgorju mogočnega in čaščenega  Kongčen Kongčlo – »Največjega kamna«, bolj znanega kot Kangčendzenga, tretja najvišja gora sveta na tromeji Nepala, Indije in Tibeta. Čudovite izolacije je bilo konec z nastankom tibetanske kraljevine v 17.stoletju, uvozom nepalske delovne sile in končno leta 1975 s priključitvijo Sikima kot 22. zvezne države Indiji.

Rahločutnim in kulturno neodpornim Lepčam je grozila utopitev v morju agresivnejših prišlekov. Da bi ohranili svoj tradicionalni način življenja, so jim tibetanski vladarji odstopili območje Dzongu v osrednjem Sikimu, področje najstarejše znane poselitve Lepč, in prepovedali naseljevanje neavtohtonih prišlekov.

rubrika Geoptrija

revija GEA, februar 2016