GORI, DOLI, NAOKOLI ANAPURNE pomlad 2018

Potem ko sem obupal nad cesto, ki je zarezala v doline reke Marsijangdi in legendarni treking okoli Anapurn zaprašila in zakadila s prometom, sem po petih letih rednih obiskov leta 2008 tem prelestnim krajem vzel slovo.

Deset let kasneje je Luka prešinila dobra ideja: izkoristimo cesto in se osredotočimo na gorski svet okoli Mananga. V prejšnjih časih je bilo treba iz vročih subtropskih nižav obresti vse vasi v dolini, preden si se lahko zazrl v obličje Anapurninega obzidja, in tako ni ostalo dosti časa za vsa razkošja, ki jih ponuja gorski svet med Anapurno II in Veliko bariero. Saj je bilo treba še čez Thorong la in do Jomsona. Zdaj uvodna vročina, palme in riževe terase odpadejo, nadomestijo pa jih ledeniška jezera Kičo in Tiličo, romanje v vznožje Velike bariere in Tiličo Peaka in sploh dobi tako vse skupaj bolj visokogorski značaj, aklimatizacija bo boljša in Thorong pa bo padel kot pokošen. Letos spomladi smo torej preizkusili ta itinerarij in sploh ni izpadel slabo. V letošnji jeseni vse skupaj ponovimo!

S hojo smo pričeli v Čameju in tako hitro vstopili v Nyiešang, dolino zgornjega toka reke Marsijangdi, ki jo na jugu varuje neprebojni zid Anapurn. Med drugim tudi pred slabim vremenom, zato smo pričakovali, da bo naše bivanje pod Anapurnami obdarjeno z jasnim nebom. Nismo se smotili.

Oblaki so se začeli trgati med vzponom do ledeniškega jezera Kičo, 4.600 metrov visoko. Odprl se je pogled vse do Tiličo peaka in Velike bariere, kamor smo bili namenjeni v naslednjih dneh.

Na nasproti strani doline pa seveda niz Anapurn, dvojka, štirica in trojka.

Pot proti jezeru Tiličo je zelo slikovita. Izhodišče za ledeniško jezero so lodži v t.i. Tiličo baznem taboru.

Po sneženi noči smo se prebudili v jasnem jutru. Vreme za obisk jezera je bilo idealno.

Vstopamo v visokogorsko himalajsko pokrajino, Velika pregrada je tik nad nami.

Jezero je na višini 4.920 metrov, nad njim pa se dviguje sedemtisočak Tiličo.

Na poti pod prelaz Thorong la smo naleteli na gostijo jastrebov:

Pot okoli Anapurn pomeni, da je treba iz doline reke Marsijangdi priti v dolino reke Kali Gandaki. Prehod odpira sloviti prelaz Thorong la, 5.416m. Prelaz povezuje gorsko pokrajino pod ostenjem Anapurn s širjavami tibetanske planote.

Prelaz Thorong la sodi med tehnično lažje himalajske prelaze. Treba je biti le pozoren na nadmorsko višino in vreme. Z dobro aklimatizacijo in ob jasnem vremenu je prečkanje prelaza epska himalajska izkušnja.

Do vrha prelaza je okoli 4 ure hoje.

Sestopimo v dolino reke Kali Gandaki. Naša prva postaja so templji Muktinatha, enega najsvetejših hindujskih krajev.

Do letališča v Jomsonu, od koder bomo poleteli v Pokaro, uberemo pot po razglednem grebenu in skozi stransko dolino, kjer samuje vasica Lupra.

Nato pa se poslovimo od nosačev, odletimo v Pokaro in se izgubimo v pletežu restavracij, trgovin in hotelčičev ob jezeru Phewa…

 

 

V NEPAL NA TREKING

https://trektrek.si/treking-nepal-kopra/

https://trektrek.si/treking-everest-bc-nepal/

NAJ NEPALSKI TREKI

foto: Uroš Sever, Aleksij Kobal

Treking – večdnevno pohodniško popotovanje skozi običajno gorski svet, kjer osvajanje vrhov, štopanje hitrosti in sploh kakršnokoli tekmovanje, vratolomno plezanje, adrenalinski pospeški ne pridejo v poštev. Na trekingu si vzamemo čas, hodimo s tempom, ki nam ustreza, se ustavljamo, da uživamo v okolici, fotografiramo, prepoznavamo cvetje, klepetamo s sopotniki, lahko tudi kaj zapojemo.

Treking so iznašli, da lahko praktično vsak uživa v gorskem svetu najvišjih vrhov, ki so dostopni le redkim. In ker je najvišjih vrhov prav v Nepalu največ na kupu, ni naključje, da se trekerji tu najraje zadržujejo. Kar se tiče izbire in udobja na trekih so najbolj obiskani predeli Nepala vzorčni model lokalne turistične ekonomije, podjetnosti, samoiniciative in kar je še zaželjenih podjetniških lastnosti. Kar je v eni najbolj nerazvitih držav na svetu, kjer polovico denarja za razvoj pride kot pomoč razvitih držav, 30% BDP pa prispevajo Nepalci, ki delajo v tujini, še toliko bolj pomembno, saj je turizem glavna gospodarska panoga dežele.

Moje izkušnje s treki segajo še v čase, ko prenočišča (lodži) niso ponujala udobja prav vsako noč. Spali in jedli smo z domačini ter spremljali, kako se množijo prenočišča, dodajajo topli tuši in širijo jedilniki. Danes je na vseh glavnih trekingih v Nepalu udobja več kot v slovenskih planinskih kočah. Dvoposteljne sobe so standard, tuširanje na 4.500 metrih tudi, izbira hrane večja kot pod Triglavom…

KAM TOREJ?

Treking pod Everest z Island Peakom, 6.189m

Treking pod Everest je za mnoge glavni razlog za obisk Nepala. Upravičeno ali pa tudi ne. Everest je resda le en in dihanje zredčenega zraka ob pogledu na osemtisočake je himalajski dosežek, ki je dostopen (skoraj) vsakomur.

Everest ( Čomolungma po tibetansko in Sagarmata po nepalsko) s svojo pokončno druščino osemtisočakov (Čo Oju, Lhotse, Makalu) se vzpenja proti stratosferi v vzhodnem delu Nepala, v pokrajini Khumbu. Osemtisočaki so nanizani v mejnem grebenu med Nepalom in Tibetom, ki je, obogaten še s kar nekaj plečatimi sedemtisočaki (Gjačung kang, Pumori…) zagotovo najbolj impresivna pregrada zemeljske oble. A to še ni vse. Vratolomna ostenja Ama Dablama, Čolatseja, Tawočeja, neprebojno obzidje Nuptseja, visoki prelazi med dolinami Khumbuja, visokogorski pašniki jakov, kjer prenočujemo v udobnih lodžih, vasi Šerp in njihovi samostani tibetanskega budizma – pomikamo se skozi enkratno pokrajino, prepleteno z legendami, zgodbami o skrajnih naporih, uspehih in tragedijah, marsikatero so prispevali tudi slovenski himalajci.

Vsekakor je le pot proti baznemu taboru pod Everestom premalo. T.im. Everestova magistrala seveda privlači najštevilnejšo publiko in večini obiskovalcev je glavni cilj stopiti na razgledni Kala Patar, ki trekerju odpre razgled na vršno piramido Everesta, slovito Južno sedlo in sosednji Lhotse. Najkrajša pot do cilja pa popotnika prikrajša za čaroben niz Gokijskih jezer, naj himalajski razgled z Gokijo Rija, labirinte največjega nepalskega ledenika Ngozumpa, divjo gorsko pokrajino prelaza Čo la, vratolomne poglede na Ama Dablam in Lhotse iz Čukunga, podirajoče se serake, ki se lomijo v jezero Imja Tsho … Zato je škoda ubrati najbolj uhojeno pot proti vznožju najvišje gore. Khumbu ponuja mnogo več in če smo že tu, raje dodamo kak dan za bolj celovito doživetje te enkratne himalajske pokrajine.

Z letališča v Lukli po najkrajši poti do baznega tabora in ob upoštevanju osnovnih pravil aklimatizacije bomo prišli v 11 dneh. A zelo priporočljivo si je privoščiti nekaj dodatnih dni vsaj še za obisk doline Gokijskih jezer in prečenje prelaza Čo la…

Kot vrhunec nealpinistične himalajske kariere pa se nam ponuja šesttisočak Island Peak – Imja Tse, 6.189 metrov, le korak stran od uhojenih poti v zavetju mogočne južne stene Lhotseja. Izkušeni nepalski himalajski mački nam omogočijo, da se dotaknemo izkušenj resnih himalajcev, zapičimo dereze v sneg.

Okoli Anapurn

Treking, ki je bil včasih naš paradni konj. Potem so skozi dolini rek Kali Gandaki in Marsijangdi potegnili cesto in umaknili smo se – ne daleč, na poti okoli Manasluja.

Nazaj pod Anapurne se vračamo z drugačnim pristopom. Če smo nekoč uživali v počasnem pridobivanju višine in se prebijali čez vegetacijske pasove in kulturne sloje, ki pred nami razgrinjajo raznolikost Himalaje, zdaj hitrejši pristop izkoristimo, da lahko več časa posvetimo odmaknjenim krajem v vznožju obzidja Anapurn. Cesta ni prav nič predrugačila panoramske poti skozi vasici Ghyaru in Ngawal visoko nad dolino reke Marsijangdi. Vzpon na ledeniško jezero Kičo pod Čuluji ni le dobra aklimatizacija ampak tudi odličen razgednik na ledeniško obzidje nad katerim se pnejo vrhovi Anapurn. Pohod do jezera Tiličo pa nas pripelje vse do vznožja slovite Velike pregrade (tiste iz Herzogove Anapurne seveda) in zagotovo predstavlja enega vrhuncev trekinga.

Prehod čez prelaz Thorong la, ki povezuje dolini Marsijangdi in Kali Gandaki, še vedno pomeni epski pohod in osupljivo spremembo, ko gorski svet Himalaje prehaja v peščena prostranstva tibetanske planote. Sestop skozi odmaknjeno vasico pripadnikov religije bon je še zadnji poudarek našega treka preden se zavalimo v turistično udobje Pokhare.

Okoli Manasluja

Treking okoli Manasluja je uspešno nadomestil kar je včasih ponujal treking okoli Anapurn. Nekoč zaprtemu območju tik ob tibetanski meji so ob upadu obiska Anapurn nekoliko odškrtnili vrata. In mi si nismo mogli kaj, da se ne bi nemudoma pognali skozi.

Ima vse tisto kar pravi himalajski treking mora imeti. Začenjamo v subtropih, med palmami in riževimi polji, počasno pridobivanje višine, ki sovpada s prehodom iz hindujskega sveta v skrivnostni svet šamanskih Gurungov in dalje v naročje tibetanskega budizma. Obenem palme zamenjajo visoki himalajski bori in nekajkrat se znajdemo v pravljičnih pragozdovih, že v naslednjem hipu pa nas bobnenje reke Buri Gandaki opozori, da so pred nami nove ožine njenih kanjonov. Višje nas čakajo himalajske goličave, tibetanski samostani in vasi, ki se v svoji odmaknjenosti očitno dobro počutijo. Pokrajini zavlada Manaslu oz. Pungyen kot ga imenujejo domačini in je uvrščen v njihov budistični panteon kot osrednje zaščitniško božanstvo. Kar ni čudno, dvoglavi Pungyen obvladuje pokrajino in izrazito prerašča svojo gorato okolico. Ena najbolj slastnih aklimatizacij bo naša pot do samostana Pungyen ob istoimenskem ledeniku, kjer se nam odpre mogočna vzhodna plat gore.

Okoli Manasluja krožimo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prehod iz doline reke Buri Gandhaki v dolino reke Marsijangdi omogoča prelaz Larkya la, ki s svojimi pet tisoč metri ni tehnično zahteven, a nas lahko preseneti s slabim vremenom ter poledenelimi pobočji, preko katerih poteka dolg sestop. V lepem vremenu je prelaz veličasten razglednik, nameščen v osrčje osupljive gorske pokrajine.

Treking zaključimo v dolini Marsijangdi in izkoristimo novo zgrajeno cesto, da se izognemo prašnemu okolju lokalnega prometa, gradbiščem in megalomanski kitajski hidroelektrarni.

Gornji Mustang

Ko na skrajnem koncu lične vasice Kagbeni strmimo proti severu, od koder pritekajo reke proda in vode Kali Gandakija, nas seveda prime, da bi si visokogorsko puščavo, ki prehaja v Tibet od blizu ogledali. Ovira ni majhna, salamensko drago trekinško dovoljenje za vstop v Gornji Mustang. A če nam jo uspe premagati, nam ne bo žal.

Narava je tu posegla na področje nadrealizma, na razmeroma majhnem območju izvaja neverjetne obrate, pošilja nas v globoke kanjonske labirinte, pred nas postavi neverjetna ostenja, ki jih je vetrna erozija izrezljala v mogočna stebrišča, popelje nas na razgledne grebene, planotaste ploščadi in nas zasipa s prahom in vsak dan se trudi, da bi nas popoldanski vetrovi odpihnili s prizorišča teh in takšnih likovnih ekstravaganc. Pri tej fascinantni predstavi tudi človeški delež ni zanemarljiv. Miniaturno budistično kraljestvo se je tu obdržalo daleč dvajsteto stoletje. Starodavni samostani, včasih na osupljivih lokacijah, arhaične stupe in neskončni molilni zidovi, tradicionalna arhitektura in način življenja, obvezni namakalni sistemi, ki omogočajo zaplate živega zelenila sredi peščenih odtenkov…

Zaradi občutljive lokacije na meji z okupiranim Tibetom je nepalska vlada Mustang konzervirala kot zaprto območje in z visoko ceno dovoljenja selekcionirala obiskovalce. Le pravi popotniški sladokusci cenijo enkratnost te pokrajine.

Čeprav je do lokalne prestolnice Lo Mathang speljana cesta, je pešačenje še vedno najboljši način za obisk Mustanga. Ne le zato, ker nas steze popeljejo v precej bolj slikovite konce kot večinoma razrita in komaj prevozna cesta. Pešcem je omogočeno križariti po vzhodnem delu Mustanga, ki ga vsekakor ne velja zamuditi. Peščeni grebeni nad kanjoni Kali Gandakija, spektakularen spust do reke in vratolomna lokacija samostana Luri, neobljudeni prelazi, lunarna pokrajina visokih planot in pogledi proti jugu, kjer se dvigujeta himalajski veličini Anapurna in Daulagiri… Zaradi vsega tega vzhodne polovice dežele nikakor ne gre izpustiti!

Greben Kopre

Razgledi in rododendroni – tako bi na kratko povzeli to ljubko pohodniško poslastico v jugozahodnem delu pogorja Anapurn. Meji na mnogo bolj slavno Anapurnino svetišče, ki pa s svojimi gozdnatimi stopnišči in pravo turistično gnečo izgublja privlačnost.

Greben Kopre je tudi priložnost, da vaške skupnosti, ki so doslej životarile na obrobju frekventnih trekinških območji, pridejo na svoj račun. To si vsekakor zaslužijo, saj so stopili skupaj in poskrbeli, da so na ključnih točkah zrasli lodži, ki nudijo prenočišča tam, kjer jih popotnik potrebuje ter uredili poti. Luksuza kot ga nudijo v preobljudenih vaseh nedaleč stran še ni, a v teh prenasičenih turističnih časih je to kvečjemu prednost.

Večinoma se držimo grebenov ter izredno razglednih točk, ki se dvigujejo nad širnimi rododendronovimi gozdovi. Tipično spomladanski treking postreže z rdeče rožnato podlago cvetočih rododendronov nad katero se dviguje pogorje Anapurn na eni in samotar Daulagiri na drugi strani.

Mera Peak, 6.476m

Mera je troglavi vrh na območju zaščitenega naravnega območja reke Barun. Položna severna ledeniška pobočja nad prelazom Mera la zagotavljajo tehnično nezahteven vzpon. Za razliko od Island Peaka, ki je logistično nezahteven dodatek trekingu pod Everest, je vzpon na Mero prava mala ekspedicija. Od izhodišča v Lukli je pot do vrha in nazaj samostojno podjetje, ki z drugimi trekingi nima nobene povezave. Vzpon na Mero je verjetno za marsikaterega nealpinista največ kar v Himalaji lahko doseže in najboljši približek himalajski odpravi, ki si ga lahko privošči (skoraj) vsak.

Južnejši dostop, ki je daljši od bolj direktnega (in aklimatizacijsko problematičnega) čez prelaz Zatrwa, je pravi mali treking skozi vasi in kasneje nenaseljen, strm in divji gozdnat svet in je ustrezna priprava na himalajsko dogodivščino. Ta se začne z vzponom na prelaz Mera la, kjer stoji tudi prvi tabor. Naslednji, t.im. advanced camp se skriva za skalnatim robom sredi fantastične ledeniške pokrajine, le malo tesno predvsem pa hladno je tukaj, na višini 5.700 metrov. Na vrh se odpravimo ponoči in sončni vzhod nas doleti sredi prostranih snežnih pobočji. Mraz popusti, mi pa uživamo v norih razgledih na Everest, Lhotse in Makalu, ki so naši bližnji sosedi, medtem ko se v daljavi na drugem koncu Nepala prikazuje mogočna Kangčengdzenga, 3. najvišji vrh na svetu.

 

NEPAL, POMLAD 2016 (oz. nepalsko leto 2073)

In smo spet v Nepalu. Pravkar obhajamo obletnico katastrofalnega potresa. Tik pred tem je nastopilo nepalsko novo leto 2073 (1.baisakh oz. po nase 13.april).

Turisti s(m)o, ne se polnostevilni, pa vendar nas ni malo, Thamel je oblegan kot vedno in v Sam’s Baru zvecer ni lahko dobiti prostora. Slovencev je kar nekaj. Vik je s svojo skupino naskocil Sherpani Col, Shappci pa nacrtujejo kolesarjenje pod Anapurnami.

Mediji so skrajno kriticni do potez (oz. umanjkanja le-teh) nepalske vlade, da bi usmerila stiri miljarde tuje pomoci v obnovo unicenih domov. “Leto po potresu vlada ni obnovila niti enega porusenega doma!” Seveda to ne pomeni, da je Nepal v rusevinah. Ljudje so se znasli sami, stevilni tudi z neposredno pomocjo iz tujine. Jutri se odpravljam v vasico Bungkot, kamor smo usmerili denarna sredstva, ki so jih prispevali sopotniki na potovanjih v Nepal agencije TrekTrek.

In kaksni so prvi (pa tudi ze drugi…) vtisi iz Nepala?

Thorung Peak Guest House, priljubljeno zatocisce Slovencev v Katmanduju, jo je v potresu odnesel s parimi razpokami in podrtim opecnatim zidom. Zdaj je dobil prostornejsi vrt, velik lobby z udobnimi fotelji in celo rocni nogomet.

Ce v turisticnem Thamelu posledic potresa ni opaziti, pa je drugace, ko se napotimo skozi ozke ulice proti stari kraljevi palaci. Tu kaka hisa manjka, predvsem pa je v rusevinah sloviti trg (Durbar Square), vkljucno s kraljevo palaco. Kljub zalostnemu stanju te UNESCO-ve svetovne kulturne dediscine, je vstopnina ostala nespremenjena. Welcome to Nepal!

Najocitnejse posledice potresa so izginuli Visnujev tempelj Trailoka, od katerega je ostal le se veliki kip Garude in sanctum sanctorum, izpostavljen na vrhu stopnic. Prav tako ni vec bliznjega templja Maju Deval. Pac pa Parvati in Siva se vedno slonita na oknu svojega templja.

Nekoc najvisja stavba Katmanduja stolp Basantapur je izgubila nekaj nadstropij. Tudi neoklasicisticni prizidek kraljeve palace Gaddi Durbar, ceprav novejsa pridobitev, je ni dobro odnesel.

Pa se ene legende ni vec. Popolnoma je izginil Kastamandap, nekoc zatocisce popotnikov med indijsko podcelino in tibetansko planoto, nato svetisce Gorakhnatha, najstarejsa stavba v Katmanduju, po kateri je menda mesto tudi dobilo ime.

V GORE

Vsekakor posledic potresa ni obcutiti, ko se napotis proti najvisjim vrhovom planeta. Sezona vzpona na Everest je na vrhuncu (po dveh zaporednih tragicnih letih), v bazni tabor se majejo karavane jakov, nalozene z vrecami krompirja. Pot proti Gokijskim jezerom je se prijetno neobljudena, glavna prometna arterija proti Everestu pa je ze skoraj po starem zivahna. Internet je dosegljiv prakticno povsod. Rododendroni cvetijo.

NAJLEPŠI TREK NA SVETU

V Ladak & Zanskar potujemo avgusta/septemba 2016.

Sliši se dobro. Ali pa je tudi res? Ne Everesta, ne K2, ne Kandčendzenge ne bomo videli. Sploh nobenega osemtisočaka. Dva sedemtisočaka se prikažeta, še preden sploh začneš hoditi. Lepota tega treka se skriva drugje. Morda v občutku odmaknjenosti – ki ni le občutek, ampak dejstvo. Počasi se umikaš živžavu. Iz preobljudenega Delhija na daljni severozahod Indije, tik ob meji s Tibetom. Iz znosno turističnega Leha v pozabljeno dolino Zanskarja. Mimo vse redkejših vasi do osupljive lokacije samostana Phuktal, kjer vstopiš v dolino reke Tsarap. In potem si kar nekaj dni sam samcat na svetu.

Vodi te reka, ki se zgodaj septembra, ko vode upadejo, znebi svoje peščene barve in se obarva smaragdno. A ni tako enostavno. Reka vseskozi izginja v neprehodne kanjone, se obdaja s strmimi ostenji, zleze v ozek kanal in te sili v krajše in daljše obvoze. Kak dan je sploh ni na spregled. Tako hočeš nočeš obiščeš še njeno širšo okolico. Ampak, saj hočeš. Ker tudi okolica ni od muh. Znajdeš se pod visokimi prelazi in ugotoviš, da pokrajina ni vsa gola kot se zdi na prvi pogled.

Skromno grmičevje se jesensko obarva in kar naenkrat je vse naokoli rdečeoranžnorumeno. Obvoz te prisili naskočiti gorski svet visoko nad reko. Saj ne, da bi bilo treba koga posebej siliti. Ko si enkrat gor, kar ne bi šel dol, tako je čedno.

A ko zlezeš spet dol, ti reka ponudi razgledne terase, da lahko iz neposredne bližine občuduješ njen modrozeleni tok. Nekaj časa je mogočna, da napolni široko dolino, v naslednjem hipu se zoži ter se zažene v tesna korita.

Prečkaš jo lahko preko mostička, zgrajenega v značilni himalajski maniri, brv, položena na zložene kamne, ki lezejo vedno bolj navzven… Potem ji je vsega dovolj in zgine v nov kanjon, ti pa lepo naokoli… In tako vse do konca, ko se meni nič tebi nič naenkrat pojavi cesta sredi ničesar, resda ne avtocesta, a pomembna cesta, ki Leh povezuje s preostankom Indije (ki ga ni tako malo). In tudi ceste je še precej, preden prideš do prvih naseljenih krajev. Saj smo bili ja daleč od vsega, ne more biti zdaj vsega v hipu konec. Kar nekaj traja, da se pripelješ do vrveža Manalija, kjer ti nadvse lično ocvrejo potočno postrv.

In kako je torej mogoče, da za ta najlepši trek na svetu ne ve nihče? Pst, prav v tem je njegov čar…

Na začetku je Leh. Prestolnica Ladaka, daleč na skrajnem SZ Indije, že onkraj Himalaje, ki je bila nekoč samostojna kraljevina, zdaj pa je vzhodni, budistični del zvezne države Džamu&Kašmir. Tu se vse začne, ko po gorskih razgledov polnem letu, pristaneš v dolini Inda. Smo v deželi, kjer je populacija približno enaka ljubljanski, poseljena na območju več kot štirih Slovenij. Gneče torej ne bo. V Lehu se hitro udomačiš – Fort Road, Main Bazar, Hemis Complex, Dzomsa… ko stotič izgovoriš lokalni pozdrav »džule in po možnosti pravilno odpoješ dolgi eee na koncu, je to to. Kašmirski trgovci, tibetanske tržnice, vmes posejane številne restavracije in slastna marelična pita – marelice so glavni vir ladaških vitaminov – res se ni težko navaditi postopanja po mestecu, kjer povsod prideš peš. Še do mogočne palače nekdanjih kraljev in templjev na Namgialovem vrhu nad mestom, kamor je treba malo po širne razglede in po aklimatizacijo, da v naslednjih dneh zmoreš še kam više.

Ko se cesta dvigne nad dolino Inda in se usmeri proti prelazu Fatu la (4.100m), se sredi lunarne pokrajine pojavi starodavni samostan v vasici Lamayuru. Njegovo ime Yung-drung (Svastika) priča, da je bil nekoč verjetno svetišče starega tibetanskega verovanja bon. Majhen tempelj z indokašmirskimi poslikavami pa razkriva njegovo povezavo z drugim širjenjem budizma v Tibetu v 10. stoletju n.š.

Ko se spustimo s prelaza Namika la (3.700m) se znajdemo pred velikanskim enigmatičnim obličjem Maitreje, bodočega bude, ki so ga izklesali še v predtibetanskih časih (7. – 8. Stoletje n.š.) in priča od davni budistični preteklosti teh krajev.

V Kargilu se usmerimo proti jugu v dolino Zanskarja. Glavna himalajska veriga, ki nas spremlja na poti, nam tu ponudi v pogled sedemtisočaka Nun in Kun.

Da smo v divjih krajih, pričajo volkovi, ki si takole ogledujejo nas, ki si ogledujemo njih.

Prelaz Pentse la (4.400 m) je razlog, da je dolina Zanskarja večino leta odrezana od sveta, saj cesto na tej višini hitro prekrije sneg.

Zanskar je stisnjen med glavno himalajsko verigo in gorovje Zanskar. Tvorijo ga tri rečne doline: Stod, ki prihaja s severa, Kargjak na jugu in dolina reke Zanskar, ki nastane z združitvijo Stoda in Kargjaka. Reka Zanskar se zažene proti severu in skozi neprehodno sotesko prebije labirint Zanskarskih gora ter se izlije v Ind.

Zanskarci so tibetanski budisti in dolinah Zanskarja ne manjka samostanov. Največji je samostan Karša, kjer te dobrovoljni menihi gostoljubno sprejmejo in ti ponudijo masleni tibetanski čaj. Nekoč sem v Karši na »dražbi« skromne lastnine pravkar preminulega meniha izlicitiral njegovo oranžno kapo, značilno za ločino gelug, ki ji samostan priprada. Tudi njegov konj je bil na voljo po ugodni ceni. A ker se mi je dozdevalo, da bo na letališču v Delhiju s kapo manj sitnosti, je konj ostal v Zanskarju.

Sotočje rek Kargjak in Tsarap je naš veliki razcep. Zmaga modrina Tsarapa. Zapuščamo vasice doline Kargjak in vstopamo v samotni svet Tsarapa.

Ko vstopimo v samotni svet zgornjega toka reke Tsarap in preden dokončno preniknemo v njegovo odmaknjenost, nas čaka presenečenje…

Znajdemo se pred obličjem samostana, ki kot da se nalepil na prepadne stene nad reko. Samostan Phuktal (phuk = votlina) se je razrasel okoli velike meditacijske votline, ki je stoletja gostila jogije.

Zdaj je tu okoli 70 menihov , samostanska šola in klinika tradicionalne tibetanske medicine. V 19.stoletju je v samostanu živel madžarski učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Več…

V samostanski kuhinji pripravljajo neizmerne količine tibetanskega maslenega čaja. Recept: skuhan t.im. brick tea (črn čaj, ki so ga skompresirali v obliki opek, da je zavzel čim manj prostora med dolgotrajnim tovorjenjem) je najbolj zaželen. A zdaj ga nadomešča bolj razpršen indijski črni čaj asamske provenience. Ne smeta manjkati maslo (zaželjeno je redko in dragoceno maslo iz mleka dri, jakove samice) in sol. Vse sestavine zmešajo v visoki cilindrični posodi, imenovani čadong. Ni čudno, da je tibetanski čaj neprestano v obtoku. Gre za idealno zmes poživila, mineralov, maščobe in beljakovin, pravi napitek za neizprosne pogoje tibetanske planote.

Obiskovalci samostana se običajno vrnejo v bolj obljudene kraje ob reki Kargjak. Mi pa nadaljujemo po dolini reke Tsarap. Naša pustolovščina se začenja.

Neprehoden odsek reke nas »prisili« da utonemo v jesenskih barvah. Prelaz Nialo Konze (4.850m)  nam odpira prehod v gorski svet nad reko.

Reka je za kar nekaj časa izginila v globinah. Sukamo se na višinah okoli 5.000 metrov. Vseeno je hoja prijetna, strmine ne prehude in pokrajina prikupna… Še en prelaz je pred nami, preden se nam odpre prehod nazaj k reki. Ko prečkamo Gotunda la (5.100m) se začne dolg sestop nazaj v dolino Tsarapa.

Obiramo peščine in rogljičke, da dosežemo pravo mesto, kjer se bo pot obrnila navzol.

In to je to. Čez par ur bodo gore daleč nad nami, dosegli bomo dolino in se znašli v popolnoma drugačni pokrajini.

Tu je reka prijaznejša in nam dovoli, da si njeno modrino ogledamo od blizu.

Vsak konec dneva nas pričaka tabor. Taborni prostori med seboj kar tekmujejo, kateri bo najslikovitejši.

Ko naletimo na sledove naselbine, se za hip zazdi, da je naše samote konec. A nikjer ni nikogar.

Vsega je enkrat konec. Ko stopimo na cesto, smo sicer še daleč od mehke postelje in toplega tuša. A samotne pustolovščine je konec. Treba so bo posloviti od naših zvestih spremljevalcev.

Preden bodo na vrsti pečene postrvi, nas čaka še 250 kilometrov ceste proti Manaliju, kjer divjine, visokih prelazov in zasneženih gora ne manjka. A tokrat le še kot pogledi iz udobja avtomobila.

besedilo&fotke: Uroš Sever

 

 

 

MUSTANG – PREHOJEN IN POFOTKAN

V Mustang potujemo maja/junija 2016.

Klasična pot v Mustang sledi starodavni trgovski transverzali, ki je povezovala Tibet z indijsko podcelino. Himalaja je tu popustila vztrajnemu delovanju vodne mase reke Kali Gandaki, ki se ji je uspelo prebiti med osemtisočakoma Daulagirijem in Anapurno, ter tako ustvariti najglobji kanjon na svetu. Če oba vrhova povežemo z ravno črto, je vmesnega spusta do rečne gladine več kot 4.000 višinskih metrov. Dolina reke Kali Gandaki je tako postala pomembna trgovska pot, znana predvsem po tovorjenju soli, ki so jo iz slanih jezer na tibetanski planoti pridobivali nomadi, nato pa je potovala ob reki navzdol vse do gangetske ravnine. Kraljestvo Lo je nastalo v 14.stoletju, ko si je Ame Pal podredil lokalne vladarje in si tako zagotovil nadzor nad trgovsko potjo. Pod njegovo oblastjo se je znašel izvir in zgornji tok reke Kali Gandaki, najugodnejši prehod čez himalajsko pregrado. Današnji kralj Jigme Dorje Palbar Bista, ki sicer nima več formalne oblasti, je 25.naslednik Ame Pala.

POKRAJINA BREZ PRIMERE

Pokrajina Mustanga deluje kot kiparska galerija velikanskih razsežnosti. Kako naj si drugače razložimo kot z ravnilom odrezane planote, estetsko prirezane kanjone, elegantna stebrišča, sloje različnih barvnih odtenkov, nenavadne prehode po policah sredi navpičnih ostenij… A očitno sta bila glavna kreatorja veter in voda. Veter, ki vsak dan pometa dolino reke Kali Gandaki in po milimetrih grizlja pokrajino brez zaščite. Suha visokogorska puščava tibetanske planote ne dopušča bogatega rastja. Ko se vmeša še vztrajna moč reke in njenih pritokov, je rezultat ena najbolj fantastičnih pokrajin. Vsak dan hoje po Mustangu nam naravne sile pripravijo nova čudesa samoniklega dizajna in arhitekture.

KAKO VSTOPITI?

Eden prvih evropejskih obiskovalcev kraljevine Mustang Michel Peissel se v uvodu knjige A Lost Tibetan Kingdom zahvaljuje njegovemu visočanstvu kralju Mustanga in njegovemu sinu, njegovi kraljevski visokosti nepalskemu princu, nepalskemu ministrstvu za zunanje zadeve in celo komandantu nepalske vojske, da so mu leta 1964 omogočili obisk Mustanga. Danes se nam ni treba zahvaljevati nikomur. Le sežemo v žep in oddelku za imigracijo odštejemo 500 dolarjev za deset dni bivanja v nekdanji kraljevini. Kdo naj bi se komu zahvalil, naj vsak presodi sam. Vsekakor se ne bodo zahvaljevali Lope, prebivalci Mustanga. Državna taksa za obisk njihove dežele jim gre na živce (nam, ki jo plačujemo, seveda tudi). Pravijo, da nimajo od nje nobene koristi, samo škodo, saj odvrača turiste, ki so pomemben vir zaslužka v Nepalu. Denar pa konča kdovekje, v Mustangu zagotovo ne. Pomemben papir, ki odpira vrata v »izgubljeno kraljestvo«, torej imamo. Lahko se spokojno posedemo na terasici nad reko Kali Gandaki na skrajnem koncu vasi Kagbeni. Naročimo macchiato in kukamo proti zaprtemu območju. Proti nam se valijo peščine, ki jih v bolj vodnatem času zalije reka, zdaj pa je peska več kot vode. Nad njimi se dvigujejo gola pobočja visokogorske puščave, ki jih režejo pravilne oblike kontrastnih zelenih polj, prepredenih z vodnimi žilami namakalnega sistema. Prepovedana dežela je le nekaj korakov stran, formalnosti urejajo policaji na drugi strani vaške ulice…

POHOD PRESEŽKOV

Priznam, da sem Mustang kot trekinško destinacijo podcenjeval. Napačno sem domneval, da se hodi bolj ali manj po cesti, ki povezuje prestolnico Lo Mathang z Džomsonom. V resnici se hodi manj in to zelo manj. Pešpoti se uspešno izogibajo cesti, večinoma hodiš lahko daleč stran od nje, v vzhodnem delu Mustanga pa ceste itak ni. Hoja po Mustangu je v resnici prav prelestna, pokrajina osupljiva, vasi gostoljubne, samostani in čorteni prastari, kar nekaj je prelazov in precej divjine, ki jo je treba premagati v razmeroma dolgih etapah. Za kožno pot skozi vzhodni Mustang bi zlahka rekli, da je eden najlepših trekov v Himalaji.

PRISLONJENI STOLP

To je znameniti prehod čez Kali Gandaki pri prislonjenem stolpu med Čusangom in Čelejem. Tu vozila obstanejo, most je prehoden le za pešce, vode pa večino leta preveč za vožnjo preko struge. Od tu dalje pot proti Lo Mathangu poteka ves čas po zahodnem delu Mustanga.

RDEČE OSTENJE

Znašli smo se sredi zgodbe o prihodu budizma v Tibet in boju z demoni, ki so hoteli to preprečiti. Tibetanski kralj Trisong Detsen je neuspešno gradil prvi budistični samostan Samye v dolini Yarlung Tsampa (Bramaputre), saj se je čez noč vse, kar je bilo zgrajenega, podrlo. Treba je bilo najprej ukrotiti demone. Veliki guru budizma Padmasambava je priskočil na pomoč. Raztreščil je demonko in na kraju, kjer je končalo njeno srce, je zrasel samostan Lo Ghekar, nedaleč od Dhakmarja. Njeno črevesje se zdaj vije kot najdaljši molilni zid v Mustangu med Ghemijem in Dhakmarjem, njena kri pa je obarvala ostenja nad vasjo.

KRALJEVSKO MESTO

Do Lo Mathanga, prestolnice Mustanga (Mustang je popačena oblika imena Mathang), hodimo štiri dni preko zahodnega, bolj naseljenega dela Mustanga. Tu je speljana tudi cesta, ki pa se ji večinoma popolnoma izognemo. Jedro mesta je obdano s starodavnim obzidjem in na sploh ima obiskovalec precej srednjeveški občutek, saj znotraj obzidja ni novogradenj, se pa najde kak kafič, kjer pripravijo espreso. Glavno in edino mesto v Mustangu ima okoli 900 prebivalcev. Kraljevo domovanje je nekoliko večja značilna tibetanska stanovanjska hiša. Vsekakor ne bi posumili, da gre za bivališče kraljeve dinastije s sedemstoletno zgodovino. Najbolj izstopajo značilno rdeče stavbe Majtrejinega templja in Tubčen gompe. Meniško življenje se odvija v sosednjem samostanskem kompleksu, ki ga sestavljata starejša Čode gompa in novejša Čoprang gompa. Glavna atrakcija mesta pa je verjetno vsakdanje življenje na ozkih ulicah in na ravnih strehah. Za jutranje bujenje so zadolženi tropi ovac, koz in konjev, ki jih vsak dan ženejo na pašo. V zadnjem času se jim pridružijo tudi šoferji, ki brez konca in kraja ogrevajo otopele dizle svojih toyot.

NA DIVJEM VZHODU

Pohod skozi vzhodni del Mustanga je od prvega do zadnjega trenutka vreden vsakega koraka. Pokrajina nas zasipa z novimi in novimi čudesi: visoki greben nad kanjoni Kali Gandakija, neverjetni prehodi med spustom v vasico Dhi, spokojne zelenice Yare in ekscentrična lokacija samostana Luri. Navrtani podporni stebri kot miza ravne obsežne planote, visoki vetrovni greben z rajskimi policami ter ozek vetrovni kanal, skozi katerega se spustimo v vas starodavnih stup Tange. Nato pa dolgo prečenje brez naselji po visokogorju vzhodnega Mustanga najosuplivejših oblik in barv do pošteno zasluženega piva po dolgi etapi v Čusangu.

 

 

 

POGLED V PRETEKLOST – SAMOSTAN V ZANSKARJU

Pogled iz zgornjih nadstropij samostana Phuktal se ni dosti spremenil od časov, ko je v samostanu dobro leto preživel učenjak Alexander Csoma de Kőrös. Menihi tekajo po strmih stopnicah k rednim dnevnim molitvam, v kuhinji mešajo ogromne količine slanega čaja, otroci v rdečih meniških haljah se zbirajo k pouku v samostanski šoli, vaščani obiskujejo amčija, tradicionalnega tibetanskega zdravilca. Le sončne celice in gumijaste cevi, po katerih se pretaka izvirska voda, naznanjajo, da je minilo že skoraj dvesto let odkar je v doline Zanskarja prispel tujec. Iz daljne Madžarske ga je v kraje, večino leta odrezane od zunanjega sveta z zasneženimi prelazi, pripeljalo večletno potovanje. Namenil se je raziskovati pisane vire, ki bi potrdili tezo o ujgurskem poreklu Madžarov…

Več v marčevski številki revije Gea, rubrika Geoptrija.

PLES V OBLAKIH

Pred samostanom ločine tibetanskega budizma Njigma  nad vasjo Tingvong menihi vsako leto plešejo ritualni ples Čam. Tingvong in okoliške vasi naseljuje ljudstvo Lepč, ki se še niso odrekli svoji šamanski tradiciji. A očitno se starodavni animizem in budizem severnih sosedov Tibetancev pri miroljubnih Lepčah lepo dopolnjujeta.

Tingvong je ena od vasi rezervata Dzongu v osrednjem Sikimu. Rezervat ščiti Lepče, avtohtono ljudstvo Sikima, pred kulturnim genocidom. Stoletja so animistični Lepče živeli v južnem predgorju mogočnega in čaščenega  Kongčen Kongčlo – »Največjega kamna«, bolj znanega kot Kangčendzenga, tretja najvišja gora sveta na tromeji Nepala, Indije in Tibeta. Čudovite izolacije je bilo konec z nastankom tibetanske kraljevine v 17.stoletju, uvozom nepalske delovne sile in končno leta 1975 s priključitvijo Sikima kot 22. zvezne države Indiji.

Rahločutnim in kulturno neodpornim Lepčam je grozila utopitev v morju agresivnejših prišlekov. Da bi ohranili svoj tradicionalni način življenja, so jim tibetanski vladarji odstopili območje Dzongu v osrednjem Sikimu, področje najstarejše znane poselitve Lepč, in prepovedali naseljevanje neavtohtonih prišlekov.

rubrika Geoptrija

revija GEA, februar 2016